Moderni vtisi iz preteklosti

Kot naročeno, sem si pred kratkim znova ogledal izjemen dokumentarni film Standing in the Shadows of Motown, ki pripoveduje zgodbo studijskih glasbenikih založbe Motown, dobesedno skritimi za imenom Funk Brothers. Narava njihove službe je hotela, da so bili »nehote« udeleženi pri vseh največjih uspešnicah omenjene založbe, kar pomeni, da so nanizali več prvih mest kot The Beatles, The Rolling Stones in The Beach Boys skupaj. Njihova imena so bolj ali manj neznana, bili so nevidni, a hkrati vešči obrtniki iz ozadja, ki so podpirali Marvina Gaya, Stevieja Wonderja, Mary Wells, Gladys Knight … In kaj ima to opraviti z zasedbo Buh in njenim istoimenskim prvencem, se zdaj morda sprašujete? Govor je predvsem o umetniški emancipaciji, o tem, da je iz ozadja v ospredje kot osrednji avtor z glasbo, aranžmaji in besedo stopil Uroš Buh. Kajti, roko na srce, ali ste nanj neposredno vrgli oko, ko je bobnal pri skupinah Zaklonišče prepeva in Samih babah, kradel čas z Boštjanom Gombačem, se vokalno preizkušal v godbi Josip Brass …? Morda je nekaj več prepoznavnosti in simpatij pridobil v punkantavtorski gverilski navezi Natriletno kolobarjenje s praho z igralcem in režiserjem Juretom Novakom. Vseeno pa prvenca ne moremo in ne smemo tolmačiti kot nabirke preteklih izkušenj, temveč kot samostojno delo, ki se udobno umešča v različna razpoloženja in kontraste.  

/../ S temi tremi komadi Uroš takoj pokaže osebno avtorsko izkaznico, osebnoizpovedni značaj, ki od povprečja štrli precej navzgor, s čimer nekako stabilizira status avtorja, oddaljenega od kantavtorskega establishmenta v komercialnem smislu, vendar po drugi strani nudi veliko glasbenih užitkov vsem, ki hrepenijo po izstopajočih »vokalih« žanra     

Uroš na prvencu zveni vobče prepoznavno, že slišano, vendar to nikakor ne zmanjšuje teže projekta. Tudi bistvo ni v nekih podrobnostih ali členjenju za vsako ceno, temveč v želji po igranju, ki je prisotna na vsakem koraku. Zato je ob sebi zbral pretežno izkušene in »zasanjano« razigrane glasbenike (Vid Drašler – bobni, Jošt Drašler – bas kitara, Ambrož Božiček – klaviature, Metod Banko – akustična kitara, Višnja Fičor – vokali, Miha Erič – orglice, Julijan Erič – električna kitara, Boštjan Gombač – pojoča žaga, Rok Šinkovec – klavirska harmonika, Mario Babojelić – kitara), ki spontano sledijo njegovim idejam in pri tem nikdar ne izpustijo osnove melodične rešitve, ki povezuje začetek, vmesne igre in zaključek. Če prevedem: Buh je zgledni primer modernega rockovskega albuma z jasno definiranimi vtisi iz preteklosti. Takšen občutek poslušalec dobi že ob spremljanju uvodnega trojčka (Lovim dež, Mesto, Poleti), ki deluje dovolj radijsko prijazno, a hkrati odstopa od pričakovane komercialne (ne)zahtevnosti. S temi tremi komadi Uroš takoj pokaže osebno avtorsko izkaznico, osebnoizpovedni značaj, ki od povprečja štrli precej navzgor, s čimer nekako stabilizira status avtorja, oddaljenega od kantavtorskega establishmenta v komercialnem smislu, vendar po drugi strani nudi veliko glasbenih užitkov vsem, ki hrepenijo po izstopajočih »vokalih« žanra. V nekakšni pretočni mešanici americane in (hmmm) art rocka v aranžmajih pušča dovolj prostora za gostujoče vnose, kot so na primer Eričeve orglice ali Gombačeva pojoča žaga. Uroš izbrane tradicionalne elemente kombinira z osebnimi izkušnjami, ki jih zna lirično podajati, razpletati (Mislim nate, Lov na človeka) in predvsem artikulirati; in prav pri slednjem se mnogim včasih malce zaplete, kar pa ne velja zanj. Tudi ko na koncu poseže po angleškem jeziku (A Letter to Lenni, Come Near, Fearless), plošča ne izgubi na pretočnosti, četudi vsa stvar deluje nekoliko nenavadno. Glasba namreč ostaja dorečena, domiselna, a se v tem primeru nekoliko odmakne od čvrstega tradicionalnega pristopa ter nesramno pokoketira z elementi novega vala.     

Kot rečeno, prvenec Uroša Buha po glasbeni plati ne prinaša ničesar novega, vendar je to vsekakor naslov, ki zapeljuje s svojo odprtostjo in zrelostjo. Uroš zna napisati odličen song, v katerega sta vtkana vsa ljubezen in spoštovanje do glasbe, ki mu je najbližje in je nanj najbolj vplivala. Ducat pesmi na albumu se lahko posluša kot svojevrstno posvetilo, a tudi kot začetek – upamo, da bo tako – njegovega bogatega avtorskega opusa.