Nedeljski salon, drugič

Nekaj poudarkov iz prejšnje epizode Nedeljskega salona:

- »V lani ustanovljeni Trubarjevi hiši literature (Stritarjeva 7, 1000 Ljubljana) od letošnjega marca oblikujem program nizkoproračunskih salonskih koncertov. Ciklus žive glasbe – enkrat mesečno pride na vrsto, tretjo nedeljo v mesecu – se imenuje Nedeljski salon.«

- »Ob velikem razmahu formatov nosilcev zvoka in avdiovizualnih informacij je živi glasbeni dogodek postal nekaj starosvetnega, arhaičnega, nekaj, kar se tiče posebnega, že skoraj preživetega zaznavanja sveta v štirih dimenzijah prostora in časa.«

- »Glasbenik in glasbilo nista nič drugega kot primitiven, analogen, starodaven »nizkotehnološki« producent in posrednik med udeleženci v komunikaciji. Nedeljski salon je low-tech, kolikor je nizkotehnološko človeško telo.«

Pomemben delež vsakdanje komunikacije med ljudmi je enako nizkotehnološke narave. Res je sicer, da si je zdaj težko predstavljati medčloveške stike brez prenosnega telefona in računalnika. Zares važno je, da lahko kateri koli dogovorjeni sestanek tik pred zdajci prestavimo za pol ure (»sori, zamujam 30 min«) in da nam na papirnate fotografije s sobotnega izleta ni treba čakati tja v tri dni, pač pa nam sofisticirana komunikacijska tehnologija omogoča, da jih v jpeg formatu dobimo od prijatelja po e-pošti že zvečer okrog pol desetih, ko otroci pospijo. Pa vendarle, vseeno in vsemu navkljub: še zmeraj ostaja neki tip sporazumevanja, skoraj bi mu lahko rekli komunikacijska zvrst, namreč old-school zvrst komuniciranja v živo, iz oči v oči, en tête-à-tête, ko se udeleženci v sporazumevanju znajdejo ob istem času v istem prostoru. Takrat začnejo delovati takoimenovane deiktične prvine človeškega jezika, takrat se funkcionalno sproži poimenovanje prostorske identifikacije v besedici tukaj, časovne v zdaj, govorečega v jaz in nagovorjenega v ti. Ta tip medčloveškega občevanja je med vsemi naštetimi, tako se mi zdi, še vedno najpogostejši, najbolj običajen pa tudi najbolj očarljiv, saj ne izključuje telesnega stika. Ne gre toliko za to, da bi prihajalo v teh položajih nujno do dotikanja kož; bolj gre za hkratno udeležbo v istem izseku narave, za dihanje istega zraka, za sprotnost – te stvari. Nedeljski salon ni numerično formatiran, je pa organiziran. Organiziran tako, da lahko udeleženci (nastopajoči in publika) s svojimi telesi začutijo delovanje osnovnih deiktičnih kategorij. Ker življenje človeškega telesa ni večno, je še kar pomembno, kaj v tem relativno kratkem času, ki mu je odmerjen, z njim počnemo.

Priporočilo številka ena: spoznaj svoje sodobnike, srečuj jih in se seznani z njimi.

To priporočilo je v resnici nekoliko manj absurdno, kot se zdi na prvi pogled.

Najprej zato, ker se samo zdi, da navaja k nečemu, kar je brez alternative: koga pa naj srečam, če ne tistega, s katerim fizično delim svoj zemeljski čas? S kom naj se rokujem, če ne s tistim, ki pride v moje prostorske koordinate? S kom naj se seznanim, če ne s tistim, ki ga lahko srečam? (Res, s kom?)

Potem zato, ker smo v svojih procesih spoznavanja sicer pravilno naravnani tudi k seznanjanju s tradicijo, vendar iz te hvalevredne naravnanosti dostikrat pride do otrdelosti, do zgodovinarskega heksenšusa, do negibne zazrtosti v preteklost. Marsikomu se zdi, da je največ vredno, kar je že bilo, kar je že umrlo. Marsikdo obžaluje, da ni raje živel v kakšni drugi dobi, na katero ga veže tak ali drugačen sentiment. Pred leti sem celo govoril z znanko, ki mi je resno zatrjevala, da so bili ljudje v starih časih srečnejši, kot so danes.

In končno zato, ker se nam zdi življenje samoumevno. Samoumevno se nam zdi vse, kar imamo pri roki, vse, kar imamo na takojšnjo razpolago. Povsem samodejno in brez misli sprejemamo svoj čas in sebe v njem, ne da bi se zavedali, da s tem pravzaprav preživljamo svoj odmerek zgodovine. Tiste zgodovine, ki bo kateremu od zanamcev znova predstavljala predmet nejasno nostalgičnega, nereflektiranega poželenja. Mogoče bo kdo od naših sodobnikov, tistih, ki bi jih mi v življenju lahko srečali, pa jih niti nismo ali niti ne bomo, našim otrokom poosebil in ozgodovinil naš čas in v njih zbudil fantastično blodnjo o tem, da so rojeni prepozno.

Zato se skoncentrirajmo, spoznajmo svoje sodobnike, srečujmo jih in se seznanimo z njimi. Da bi to lahko počeli redno in kontinuirano, sem že zdaj zorganiziral vseh šest zimskih in pomladanskih Nedeljskih salonov 2012.

15. januar 2012: Marko Gregorič & Aleksandra Something
Marko Gregorič je skladatelj in instrumentalist (kontrabas, kitara), ki zadnjih nekaj let tvorno sodeluje v gibanju, imenovanem Nova slovenska popevka. Gre za trend, ki se utemeljuje na tradiciji slovenske popevke šestdesetih in sedemdesetih let. Obenem to tradicijsko podstat nadgrajuje z avtorskimi pristopi, ki se napajajo iz sodobne popularne glasbe. Kot je za Odzven pred časom rekla ena od protagonistk gibanja, perspektivna Maja Keuc (parafraziram): to je tako kot slovenska popevka, samo da je malo bolj gruvi. Aleksandra Something je eno od odkritij slovenske popularne glasbe zgodnjega 21. stoletja, njeno petje je res treba slišati.

19. februar 2012: Katarina Mala
Pevka Katarina Verderber ima že kar nekaj kilometrine v javnem nastopanju, čeprav sem sam zanjo izvedel šele pred kratkim in četudi se mi tisti komad, ki se res veliko vrti po radiu in po katerem je v zadnjem času najbolj znana (Čao čao), ne zdi bašnevemkaj. Vendar sem jo slišal pred nedavnim, kako je z bendom (Marko Boh – klaviature, Marko Gregorič – bas, Blaž Grm – bobni) v Mestnem gledališču ljubljanskem na počastitvi spomina na preminulega Zlatka Šugmana pela priredbe starejših slovenskih popevk. To je točno tako, kot pravi Maja Keuc. Gruvi uživancija. Muzika tega benda zagotavlja udoben razgled na to, kako se zgodovina razrašča v prihodnost.

18. marec 2012: Bojan Drobež
Bojana Drobeža sem osebno spoznal pred nekaj tedni, ko smo šli z Matejo Koležnik, Tomažem Pengovom, Đoko Slakom, Andrejem Trobentarjem, Primožem Ponikvarjem, Miho Vaničem in še nekaterimi drugimi v Koper in fizično, v živo podprli Marka Breclja. Marko Brecelj namreč že nekaj tednov kolenuje pred koprsko občino in županom Borisom Popovičem, ki mu je odtegnil velik del subvencije za družbeno dragoceno in razvejano dejavnost koprskega Mladinskega kulturnega centra. Bojan Drobež je častivreden gospod, markanten sogovornik in izjemen kitarist. Bojan Drobež je Brecljev, Pengovov, moj, mojih otrok in, če tegale ne berete ravno v nebesih, v vicah ali v peklu, tudi vaš sodobnik. V Nedeljskem salonu bo nastopil kot solist in nam pokazal, kako se je prihodnost že zdavnaj razrasla v zgodovino.

20. april 2012: Andraž Polič & Nataša Burger: Hoja skozi puščavo
Vsak človek je multimedia na dveh nogah. Še posebej to velja za ljudi, ki v sebi združujejo več različnih plasti človeških izrazov. Trubarjeva hiša literature nasploh spodbuja in pozdravlja povezovanje različnih medijev v enem umetniškem dogodku. Andraž Polič je pesnik, kitarist, pevec in skladatelj. Nataša Burger je igralka, mojstrica jezikovne interpretacije in kot taka nosilka specifične telesne poezije, inteligentno avdiovizualno telo, telo izvotljeno in napolnjeno z glasom in svetlobo, son et lumière. Glasba, jezikovna poezija in igra imajo skupni imenovalec, ki se mu reče kompozicija. Kompozicija je zmeraj rezultat delovanja umetniške intence, bolj ali manj nadzorovane volje ustvarjalca in pogleda od zunaj. Kompozicija je zbranost. Nataša Burger in Andraž Polič sta umetnika na preži, koncentrirana opazovalca in snovalca, ki ju zaradi vsega tega zanima čas, hoja v njem in predvsem časovna glasba.

20. maj 2012: Tomaž Pengov
Če vi, ki to berete, slučajno še niste slišali (za) Tomaža Pengova, potem si večer tretje nedelje v maju rezervirajte že danes. Če ne boste enkrat v življenju v živo slišali Tomaža Pengova, kako poje, kako igra kitaro in kako jo uglašuje, vam bo manjkalo nekaj, za kar boste lahko rekli, da ste zamudili. Tomaž Pengov je eden največjih slovenskih pesnikov dvajsetega stoletja, zapovrh obdarjen z neverjetnim glasom in prestreljen z izjemno glasbeno občutljivostjo. Kot vsi mojstri kompozicije tudi on nenavadno zbran. V osemdesetih letih smo nekateri gimnazijski sošolci poznali njegova Odpotovanja na pamet, do zadnjega tona, do zadnje besede. Za redko koga lahko rečem, da sem tako zelo vesel, da je moj sodobnik.