Neizbežna legitimnost

Žanr? Moderni rock. Morda je tako, s tem zelo širokim pojmom, res še najlažje. Če smo konkretnejši: Imset je najbrž tista slovenska skupina, ki je tako ambiciozno mainstream rockerska, da so primerjave s Siddharto dokončno neizbežne in nehvaležno legitimne za neko novo generacijo. Domžalski četverec je namreč naredil to, čemur se, vsaj na tako neskromen način, drugi iz raznoterih razlogov ognejo. Imset na prvencu Persona prinaša refrenske, rifovske, mastne, produkcijsko mo(go)čne rock komade. In to v slovenščini, to je ključna razlika. Zato je plošča Persona, želela ali ne, dedič najnovejše zgodovine domačega rocka.

Persona je ravno prav preambiciozna plošča, da tiste, po katerih se zgleduje, še bolj spodbudi k odkrivanju širine lastnega ustvarjanja. Imset pri tem ni poustvarjanje, ampak pomlajevanje.

Zgodovina Imseta kljub relativni mladosti članov ni niti kratka niti skromna, kar pokaže šest let star intervju, ko je bila skupina še šesterec z violončelom. Že v zgodnji fazi so se člani menjali, skupaj z žanrskimi preferencami, ampak so kljub temu do danes pokazali vztrajnost. In to zdaj uteleša plošča z izrazito frontmanovskim Jako Peterko (vokal, kitara). Čeprav gre za band, je Jaka nezgrešljiva pojava. Njegova prepričljiva, samozavestna in privlačna dikcija, sploh ko so komadi šablonsko, ampak vseeno nadebudno nastavljeni, je megličevsko mistično megalomanska, za kar zgledno poskrbi celotni preostali trojček. Dejan Macura je na klaviaturah bistvo, jedro in motiv zasedbe, ki jo še posebej v verzih prepričljivo vodi Jaka Ažman (bas), medtem ko Blaž Horvat (bobni) vestno sledi osnovni premisi ritmično ustaljenih skladb.

Kar pa še zdaleč ne pomeni, da je predvidljiv tudi prvenec kot tak. Ne. Imset ima v Personi album, s katerim tako zasedba kot založba točno vesta, kam se umeščata. Ali bi se vsaj radi umestili. Ker so takšne tudi ključne skladbe, druga za drugo skrbno premišljene konstrukcije modernega rocka, ki skozi avtorsko izraznost (pre)meša vplive skupin, kot so Siddharta, Muse ter Dan D, celo Biffy Clyro. Producent Matej Pečaver (RSL), ki je podpisal tudi aranžmaje, je štiričlansko zasedbo ovil v poenoten mogočni zvok, kakršnega prvenec, ki niti za hip noče popustiti, potrebuje. In to se res pozna po masteringu, ki ga je delal Ted Jensen (Linkin Park, Green Day).

Persona je v svojem uvodu glasen, nepopustljiv in direkten album. Že uvodna pesem Dej povej ima zastavo v roki v refrenu: »Pazi na zastavo / pazi na ljudi / pazi zastavo / nikogar več ne praskaj s svojimi zobmi / pazi glavo«. 

Presežek albuma je izrazito singlovski Kralj, ki se najbrž nevede spogleduje z najboljšim, kar je počela zasedba Bohem. Alternativni mainstream. Podobno kot Big Foot Mama – ti so sicer oddaljeni, a še vedno začuteni vzorniki v svoji brezbrižnosti – tudi Imset refrene v spremni knjižici tiska z velikimi tiskanimi črkami, da še bolj poudari svojo udarnost, pri čemer ima Kralj razpoznavno človekoljubno noto o kraljih ulicah, ki jih v urbanem življu prepoznamo, a ne vidimo. Uspešnost prepoznavnega komada je zlasti obrat besede »kralj«, s katero se (je) mularija obklada(la): »Postal bi pravi kralj vseh ljudi / podali bi ti roko / za radostjo živel bi.« 

Če skozi udarno Na glas h Kralju dodamo še drugo izpostavljeno skladbo, Jadrava, potem ima Imset tisto, kar potrebuje na rock natečajih nagrajena skupina s prvencem, na katerega je čakala večji del svežemu modernemu rocku nenaklonjenega desetletja. Najboljši dokaz za to je skladba Sanjam, kjer se gostovanje Alye izplača, ker dokaže kolektivno izraznost skupine, naklonjene refrenom, večjim od sebe. 

Čeprav so vplivi najbolj prepoznavne domače rock produkcije skozi ploščo prisotni in vidni (še posebej v Vedno), je dobra plat plošče ta, da skupina nepopustljivo in nesramežljivo stavi na »koncertno« energijo, podkrepljeno z akcentiranimi refreni, ker se ves čas skozi kompenzacijo zaveda, da je znotraj žanra težko iznajti kaj zares inovativnega. Povedano drugače: ravno zato, ker nima pogojev, da to naredi v živo, Imset izžaga svoje na plošči. Megalomansko. Preveliko. Zato so do konca albuma toliko bolj v ospredju klaviature, ki se vmes spogledujejo z elektronsko klubsko sceno ravno toliko, da Imset gladko ubeži pavšalnemu očitku o golem zgledovanju.

Imset je samosvoja zasedba, ker si dovoli inštrumentalno (za)tavati skozi refren. Kar ploščo podpiše, je odrezavo zlogovanje Peterke v molovskih verzih in v manj poudarjenem, četudi bondovskem refrenu v preprosti pesmi Naprej (»Dvigni roko objemi ga močno / da zabolelo bo«), škoda je le, da tovrstnih skladb, kjer bistvo pesmi ne sloni toliko na refrenu, ni več. 

Morda je Persona nekoliko manj »personalna« na koncu, ko v zadnjih treh skladbah Imset razkaže preveč odtenkov: REM je nažiganje à la Muse, Feniks mehko obujanje in Nomad preočitno epsko sklepno poslavljanje. Toda kljub temu se četverec ravno zaradi svoje mainstream naravnanosti ponuja kot novodobna reinkarnacija klasičnega rocka, ki ima danes pač oznako modernega rocka. Nenazadnje je Imset v teh letih album Persona pripeljal do vloge predskupine na Dire Straits Experience (Opatija) in skupine Bijelo Dugme (Koper). Vloga, ki so jo fantje sami dodobra spoznali tudi pri nas, kjer se je težko uvrstiti nekam med Mi2 in Siddharto. Persona je ravno prav preambiciozna plošča, da tiste, po katerih se zgleduje, še bolj spodbudi k odkrivanju širine lastnega ustvarjanja. Imset pri tem ni poustvarjanje, ampak pomlajevanje.