Neprekosljivi prvenec

Toliko je pustil za seboj, med vsem drugim (pred)vsem takšno ploščo. Neprekosljiv prvenec, pika, amen. Primož Žižek je odšel, ravno ko je zares glasbeno prišel kot Erik Platon. (P)ostal pa bo nostalgija, spomin, najboljše iz tistega, kar je potrpežljiva, a še vedno glasbeno zaljubljena pot iz analognega v digitalni pop svet. Ker EPP ni bil le projekt, ni bil le alter ego, imenovan Erik Platon. Primož Žižek – Pimpi je za seboj pustil odtis časa, prostora in osebnosti na plošči, ki pove, pokaže, zaziba in predvsem zapoje, kako, zakaj in čemu je Mercedez Band lahko postal Dan D, Novo mesto pa kraj, kjer se pri nas najbolj ikonično pomešajo duri in moli, rock in pop. Ekonomsko propagandni pop je plošča, ki je silovito dala Valentino, single, ki je že v prvo zvenel kot klasika. In plošča, ki je vzela ... še toliko nadaljevanj. In plošča, katere recenzija se piše v sedanjiku, ne pretekliku. 

Debeli dve desetletji je čakal na prvenec in ga minulo jesen, septembra, dva meseca, preden se je za vselej poslovil, naposled dočakal. Na veliko, v Anton Podbevšek Teatru. Čeprav to ni prvenec v tistem zaletavem smislu, ampak obenem tudi je. EPP – tudi kratica za Erika Platona in (spremljevalno skupino) Problemi – je plošča, ki je reklama za muzike. Žižek kot Platon na EPP oglašuje svoje videnje kitarskega pop rocka, ki mora vedno malo nazaj, da bi šel še malo naprej. Kot strokovnjak za marketing je presneto dobro vedel, kako lahko nekaj zazveni kot to-sem-pa-že-nekje-slišal šus in hkrati kdo-pa-to-poje novost. V večnih treh minutah in pol je to kulminiralo v Valentini. 

Erik Platon je dokaz, da se v instantnem, singlovskem času splača počakati. Tudi če čakaš predolgo oziroma te čas ali okolje prehiti. Ekonomsko propagandni pop je oglas za čustva, dvojino, glasbo in predvsem življenje.

Na plošči, ki kitare surovo poriva surove naprej, je kar peterica poprijela za kitarske strune, in to kakšna peterica. Za tovrstni žanr je to neverjetno kitarsko izrazita plošča, ki Žižku ponudi, da vsakič še bolj po svoje, a spet enako zapoje ob neponovljivem petercu: Tokac, Pak, Mršnik, Štibernik, Sušnik. In pri vsakem, ki je sodeloval na EPP, se pozna pečat ali, še bolje, slišnost, ki jo je Žižek, še bolj pa Platon, ujel v medsebojnih odnosih, skoraj vokalno-inštrumentalnih duetih, kar nazorno izžareva iz plošče, kjer se dvojina zliva tako samoumevno (Midva), da sta Primož in Urška Žižek ujela duh, ki ga ponazarja tudi Tretji kanu. 

Nasploh se primerjavam in umestitvam že nemudoma od začetka ne da ogniti. Erik Platon premore glas, ki je mestoma tako blizu Tokacu, da je dandejevski vokal skoraj težko razločiti, vendar glede na to, da gre za nekdanjega soborca iz Mercedez Banda, je to daleč od kopiranja ali plagiatorstva. Je poklon in hkrati suvereno avtorstvo. Nenazadnje gre za avtorja skladb Google Me, Moj problem in Rekli so, s katerimi se lahko legitimno postavlja diskografija skupine Dan D, Žižek/Platon pa je dalje pilil, ustvarjal in čakal, da se mu sestavi njemu lasten povezani prvenec. 

Ekonomsko propagandni pop je obenem plošča, ki je napravila Žarka Paka – klasična produkcija devetdesetih, ki še danes in vselej želi čimprej v novo stoletje in tisočletje. Zato je Žižek dočakal to, kar je Dnevu D uspelo s Katere barve je tvoj dan? (2004), pri čemer mu zavidljive okraske, motive in simbole ponuja še en preverjeni inštrumentalni prvoligaš, Davor Klarič. V enaki, če ne še bolj kreativni meri je Platon k sebi spustil Martina Štibernika, ki je prav tako kot alter ego Mistermarsh stopil v tisti opustošeni del slovenske pop glasbe, kjer se moški vokal s popom spogleduje, vendar iz kreativne, ne medijske žilice. Zato bi se kombinacija Mistermarsha in Erika Platona lahko toliko bolj prijela in (so)ustvarjala vsaj moment, če ne žanra ali gibanja.

Daleč najbolj bo ploščo seveda podpisala Valentina. Platon je rekel, da je to skladba, s katero se je želel predstaviti. S »to je moje življenje / briga te« jo nazadnje tudi konča, pika. Poletni hit, ki ne gre iz ušes. Takih skladb resnično ni več veliko. To resno, po naše, parira oglušujočemu Despacitu. Ravno zato je Ekonomsko propagandni pop plošča, kjer se Valentino umesti v točno premišljen, dodelan, a vseeno izrazito avtorski koncept. 

A tega se nekaj najde že uvodoma, kjer se Erik Platon tudi predstavi. Včasih bi to delovalo (neo)kantavtorsko (pre)očitno, vendar Platon pove, da ima »vse življenje problem, kaj lahko in kaj ne smem, Erik Platon«. Ko sledi najtrša Kamasutra na bolj pop kot rock plošči, se pokaže, da Platona bolj zamika seksapil kot sladkor, hkrati pa tudi žanrski pogumni izstopi, kjer se njegovo zlogovanje izkaže za njegovo največjo avtorsko mojstrovino. Skupaj z enako trdim sporočilom o prevarantih in retoričnim preizpraševanjem, ali še kdo verjame v občutke. 

Zato se Kamasutra, v najboljšem spominu na Dido, pretopi v Odveč, najboljšo balado na plošči s tako zeitgeistnim uvodom: »Zjutraj sem trikratno preveril vse luči, / ker se mi mudi v svetu, spet se bom zgubil, / pokličem na hitro, prostoročni klic, / navdušene slušalke na ušesih hočejo me imet'.« Odveč je skladba, ki bi gladko lahko prišla par let, desetletij za Valentino. Kot najboljše nadaljevanje. Je skladba, kjer je plošča Ekonomsko propagandni pop najbolj osebna, intimna, lirična.

In kot da bi se igral z naslovi, se Odveč pretvori v Več, še več, ko EPP, po že videnem pri skupini Dan D, skuša svojevrstno razgibati in navdušiti z meksikajnarskim molovskim refrenom. Morda polovično posrečeno, se pa pokaže, kako zelo je (bil) Platon nadarjen za refrene. V času, ko se jih naučimo samo na repeat, se s temi da peti zraven, kar je nenazadnje bistvo popa: »še več, še več, kot je mogoče, / sila, ki se je zbudila, / čaka tvoja navodila«.

Kar Platonu na prvencu daje suvereno in prepričljivo podobo, je fluidno premikanje med tempom, če že ne žanri, saj zna ustaviti ploščo (Midva, Spoznanje), nato leti po zraku (Super man), se space rock vesoljsko vrže s filozofsko silovitostjo (»Hrepenenje je dokaz, duh, ki vrača se po nas«) še med galaksije (Tako blizu, tako daleč), da naposled pristane pri Valentini. Tam, kjer smo skoraj kot doma. Tam, kjer se zdi, da smo večno bili. 

Sicer pa je vse tako, da je plošča tudi Enako drugačna, kjer zborovsko, čagatorsko, družabno, skoraj najstniško Platon sklene prvenec v celoto. Škoda je samo, da ne bo dočakal nadaljevanj. Erik Platon je dokaz, da se v instantnem, singlovskem času splača počakati. Tudi če čakaš predolgo oziroma te čas ali okolje prehiti. Ekonomsko propagandni pop je oglas za čustva, dvojino, glasbo in predvsem življenje. Erik Platon je bil, je in bo tukaj. Najprej z Valentino. Njegova glasba je sedanjik, ne preteklik. Zato je lahko mama, ki ji je posvečena taka plošča, resnično ponosna mama.