Neskončnost igre

Psihedelavci radi igrajo, zelo radi se igrajo tudi z besedami. Po križancu za ime benda, ki posrečeno zaobjame njihov glasbeni habitat, se z besedami igrajo tudi v besedilih, slovenskih in angleških. Tudi naslovi plošč ne uidejo tej igri. Po studijskem prvencu zZemljoPles je nova, druga studijska plošča naslovljena minimalistično, le s tremi pikami − torej večpomensko, vsak naj si misli svoje. Mene je poslušanje … pripeljalo do sklepa, da te tri pikice ponazarjajo nadaljevanje na prvencu zastavljene smeri. Bolj kot za nadgradnjo gre za nadaljevanje utrjevanja samobitne izraznosti Psihedelavcev. Že če zlepimo ti dve studijski plošči, ki sta vsaka s šestimi komadi bolj EP, dobimo koherenten dolgometražec z dvanajstimi skladbami. Četudi sta bili posneti v različnih obdobjih, v razmaku dobrih dveh let delujeta uglašeno, vibrirata na isti valovni dolžini in se v slogu prav nič ne razlikujeta, sta del istega izvora. Bolj kot za hudi plošči gre za intriganten bend, ki s svobodnim pristopom ustvarja večplastne skladbe in odpira prostranstva ter se rad zapleta, a se zmeraj izmaže z gracioznimi hipnotičnimi pasusi, ki nas posrkajo vase. Vodijo nas skozi rockovski kalejdoskop. Psihedelavci se še naprej eksperimentalno spuščajo v pletenje razgibanih in barvitih skladb, ki jih z razgradnjo ponovno gradijo in si puščajo dovolj odprtih zvočnih panoram za razpletanje melodičnosti. Žene jih nestrpnost in nemir, ki ju znajo krotiti in presnavljati v vrle skladbe fluidnega zlitja bogatega arzenala rock muzik, od psihedelije šestdesetih prek punkovske ošabnosti do neofolk psihedelije, kar je zaokroženo s svežim avtorskim glasbenim izrazom, ki nas ne pusti hladne, ampak nas zanese v neskončne vrteče se kroge.

Ko sem zbral zapiske ob poslušanju nove plošče Psihedelavcev, sem skočil še na svojo oceno zZemljoPlesa izpred dveh let in presenečeno ugotovil, da se mi v aktualnih zapiskih pletejo in vrtijo podobni, skoraj isti prebliski, povezave, občutki in da vse tam zapisano velja kot pribito tudi za novo ploščo, zato se bom skušal v nadaljevanju izogniti ponavljanju, sploh podatkovnemu, kdo in kaj je v tem čvrstem triu. Tudi zato, ker ob takšni glasbi, kot jo igrajo Psihedelavci, faktografija postane odveč. Tudi šest novih skladb prinaša svežo in neobremenjeno godbo, prepojeno s številnimi primesmi. Ploščo odpre navihana NE BO, ki v tropičnem slogu zagrebške zasedbe Šumski zapelje v igrivo in poskočno odo nebu, prelomljeno z zapleti ali nabritimi odskoki, da je odgriznjena potenca hita. Psihedelavci se na vsak način izogibajo lagodju pop estetike. V nadaljevanju ploščo prevzamejo bolj mračni, apokaliptični toni, kar je še ena vez z omenjeno zasedbo Šumski, saj je podobno kot njen lanski album Kolobari tudi … prepojen z zloslutno melanholijo in otožnim poslavljanjem od sveta, ki umira. Easy Blues že z naslovom napove mirno pesem, ki jo vodi globoko petje Nastje Janžekovič v spremljavi razigrane kitare Martina Ukmarja in bobnov Sama Pavlice − Linča. V njeni izvedbi se čuti navdih svobodne forme, vendar podrejenost melodiji ohranja trdo vez celotne skladbe. Podobni homogenosti smo priča v psihedeličnem folk stonerju We Don't Fit, kjer po gotskem uvodu vodilo prevzame težaški kitarski rif, ki bi ga v kombinaciji s kozmičnim vložki brez težav pripisali kakšnim Lungfish, sama atmosfera pa pritiče bolj darkrockovskemu miljeju. S počasnim, a težkim odzvenom pesmi se odvali v Abortus Mentis, v najbolj izstopajoči komad na plošči. V njem se zgodi in preplete toliko različnih elementov, da pozabimo, da gre za še vedno isti komad. Odpre ga škripanje, ki ga pohodi drveče razbijanje v slogu Nikki Louder, a le za kratek čas. Pred mikrofon spet stopi Nastja in nas z Marriane Faithfull, Thalio Zedek in Lydio Lunch pod roko popelje do Branke Smodiš iz Baby Can Dance. S slednjimi Psihedelavce druži kar nekaj podobnosti tako po pristopu kot po črpanju iz podobnih bluesovskih, folk in rockovskih analov z The Gun Club na čelu. V tem komadu Psihedelavci baladni patos razgradijo v jezni riot grrrl bunt. Sledi introvertirani komad Hide, ki zveni, kot bi se Dinosaur Jr. za hip pridružil Psihedelavcem pri tabornem ognju. Če vzamemo v zakup, da se Linč ne more otresti mletja in podtikanja nemirnih jazz-punkovskih eskapad na bobnih, je po gracioznih vokalnih nastopih Nastje vseeno treba pripomniti, da se v tem komadu Martin v vlogi pevca izkaže kot šibki člen. V pošvedranem slogu tovariša strmoglavljenega izkazuje svojo privrženost DIY produkciji, v čemer je del šarma, a vseeno vzbudi slutnjo, da bi lahko bilo bolje. Ploščo zaključi krautrockovski trip Axis Mundi. Z uvodoma nastavljeno repeticijo kot da izzovejo balans, s psihoterapevtskim vrtenjem okoli svoje osi pa se zavrtijo z mačkami in derviši v neskončnost v slogu jeznih hipijev Oneida.

Album … je fino zastavljena plošča v domači produkciji. Psihedelavci se še naprej eksperimentalno spuščajo v pletenje razgibanih in barvitih skladb, ki jih z razgradnjo ponovno gradijo in si puščajo dovolj odprtih zvočnih panoram za razpletanje melodičnosti. Žene jih nestrpnost in nemir, ki ju znajo krotiti in presnavljati v vrle skladbe fluidnega zlitja bogatega arzenala rock muzik, od psihedelije šestdesetih prek punkovske ošabnosti do neofolk psihedelije, kar je zaokroženo s svežim avtorskim glasbenim izrazom, ki nas ne pusti hladne, ampak nas zanese v neskončne vrteče se kroge.