09.05.2016

Nikoli siti Franz

Kako na Ladji norcev zveni Predinov posodobljeni Lačni Franz?

Izak Košir

Ladja norcev

Lačni Franz

Ladja norcev

Sedvex Records
2016

Lačni Franz. Ja, prva (in brez težav lahko trdimo, da tudi najboljša) zasedba Zorana Predina. Bend, ki je leta 1980 v (takrat še) jugoslovanska ušesa poslal Praslovana, ki je preplaval »tisto rusko reko«. Veliko vode je že preteklo od vseh tistih uspešnic; debitantski album Ikebana je izšel pred šestintridesetimi leti, Lačni Franz pa je strune začel trgati še malo prej, leta 1979. V prvem krogu je bend izdal osem studijskih albumov, zadnjega v približno prvotni postavi leta 1994 in ga pomenljivo poimenoval Zadnja večerja. Uradno je razpadel tri leta kasneje. To je bila kratka lekcija iz zgodovine, zdaj pa vrnitev v sedanjost. Piše se leto 2016 in Lačni Franz ponovno vstaja. No, ne povsem, saj je od Franza iz prejšnjega stoletja ostalo bore malo. Tako malo sicer spet ne, kajti Franz je obdržal svoj glas, torej Zorana Predina. Preostali del zasedbe se je resetiral, osvežil, pomladil, in tak je zdaj k nam priplul na Ladji norcev, kot je naslovljen najnovejši plošček. 

Do takšnih »reunionov« se je treba vedno znova opredeljevati. Zakaj se sploh zgodijo? Zakaj so potrebni? Ali zgolj utrjujejo kultni status izvirnika ali pa pravzaprav uničujejo njegovo zapuščino? Nemalokrat se zgodi, da te vnovične združitve spojijo oboje. Spolzka tla predstavljajo tudi priredbe starih uspešnic; na novo oblečene in posodobljene različice zimzelenih melodij pri poslušalcih ciljajo predvsem na nostalgijo, čeprav se prodajajo kot nekaj, kar naj bi novačilo nove oboževalce. Ti posodobljeni hiti so pravzaprav volkovi v ovčjem krznu. Na koncertu je preigravanje starih uspešnic razumljivo in pričakovano, na plati pa ... hm, ponavadi brca v uho starim fanom in odvračanje od izvirnika za t. i. nove, mlajše poslušalce. Nekaterih stvari, če spoštuješ svojo glasbeno dediščino, se pač ne reciklira. Klasike so klasike, naj takšne tudi ostanejo. 

Toda Lačni Franz 2.16 se na Ladji norcev pogumno loti celo Praslovana, ki se (zaradi večjega efekta?) zdaj imenuje Legendarni Praslovan. Odigran je resda profesionalno in zveni zelo koncertno, a zaradi prej omenjenih pomislekov nima nobene dodane vrednosti. Pri skladbi izstopa le nekaj spretnih kitarskih akrobacij izpod prstov Tineta Časa.

Ladja norcev je ponudila dva singla. Naslovni je hkrati tudi uvodna pesem: »Dobrodošli v naši družbi, vsi smo vsak po svoje čudni, z nami boš od smeha vedno ravno prav pijan.« Oni pač vržejo kovanec, ko »ne vejo, kam naprej«, prepeva Predin in s tem morda nevede namiguje tudi na naravo nove plošče. 

Sledeči Cmokfehtar je prav tako povsem soliden predinovski hit z nekaj duhovitimi in domiselnimi verzi, pri katerih je bil Predin od vekomaj mojster, od vseh ZA VEDNO IN-ov najbrž najbolj poetičen in besedno bogat. Njegov melos je nalezljiv in pri poslušalcih uspeva že desetletja. Zakaj torej to ni solo plata Zorana Predina? Oziroma bolje: zakaj je ta Predinov samostojni album zakamufliran v ploščo Lačnega Franza? Najcenejši odgovor bi bil, da zato, ker so na njem zgolj štiri stare pesmi iz osemdesetih, seveda v novih zvočnih preoblekah: Spet na svoji strani, Naš novi bog, Jebiveter Junior in že omenjeni (Legendarni) Praslovan. Ostale so bile napisane in posnete prav za Ladjo norcev. Zakaj potemtakem ne bi raje predstavili Lačnega Franza 2.16 kot novo entiteto, ki se ne šlepa na stare hite? Oziroma kot sem že namignil: zakaj ne bi Predin raje posnel še enega samostojnega albuma pod prav tako uveljavljeno blagovno znamko »Zoran Predin«?

S tem miksom starega in novega, kjer se bo našlo »za vsakogar nekaj«, Predin pravzaprav vzame veljavo in pomen svojim novih sobendašem. Škoda. Če gre soditi po zapisu na ovitku ploščka, so novi sodelavci (Boštjan Artiček – klaviature, Luka Čadež – bobni, Anej Kočevar – bas in Tine Čas – kitare) udeleženi zgolj pri aranžiranju skladb, za glasbo in besedila pa je v celoti poskrbel Zoran sam. Ja, ta podatek je dober indic, da gre morda vseeno za Predinovo samostojno ploščo. 

Da pa ne delamo krivice izdelku: ta je več kot soliden in tudi s strani glasbenikov odigran tako, da se sliši vpliv vseh prejšnjih albumov Lačnega Franza, poslušalec pa nemalokrat pri starih uspešnicah celo pozabi, da ne gre za (t)isti bend iz osemdesetih. Zasedba je usklajena in tehnično nemara celo natančnejša od originalne postave. Fantje so dobri učenci dobrih učiteljev. 

Kaj torej z Ladjo norcev sporoča Lačni Franz 2.16? Razen tega pač, da ni mogoče spregledati generacijske luknje med pevcem in instrumentalisti, ki je tako vsebinsko kot promocijsko vpeta v vse pore te plošče. Lačni Franz 2.16 pričakovano ne sporoča ničesar novega. Nostalgikom in tistim, ki bi radi »nikoli sito« skupino pobližje spoznali, svetujem, da posežejo po njenih prvih ploščah iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. Ladja norcev je namreč bolj za »die hard« fane, le da bolj za tiste od Zorana Predina in manj od Lačnega Franza.