Obliž, ki zgrabi in drži

»Flaster« je po štajersko obliž. Najprej obliž za trojico mariborskih mož, ki so bili nekoč rockerski fantje. Njihov mimobežno flegmatični prvenec je album tiste vrste, ki smo jih nekoč poznali pod oznako »slo rock«, kar je imelo približno tako konotacijo kot »slovenski film«. Nekoč. Zdaj je Flaster s prvencem, poimenovanim preprosto po sebi, kar se je spet počelo samo nekoč, več, kot bi lahko bil nekdaj. Kajti Flaster je takšen flaster, da prime in drži. Tu in zdaj, ne nekoč.  

Flaster je plošča, Flaster pa skupina, kakršnih včasih ni bilo malo. Sodeč po tem albumu, jih je kakih dvajset let kasneje ravno tako konvencionalnih, da ne zapišemo konservativnih ali previdnih, morda premalo.

David Vezjak (vokal, kitara), Tomi Erceg (bas) in Matjaž Lorber (bobni) so dovolj časa naokrog, da lahko žagajo nostalgijo in otroške sanje, pri čemer ne v živo in še manj na albumu, ki ga je v roke vzel producent Danilo Ženko, mariborska retro ušesa, ne zvenijo, kot da so na novo našli hobi za krizo srednjih let. Ne. Flaster je v živo sicer bolj kot na albumu, kjer tipke tu pa tam konkretno pritisne prav Ženko, pravi trio. Retro trio. 

Kaj to pomeni? Najbrž to, da se ves čas drži žanrske mišunge, ki jo vsakič znova izstreli že Vezjakova prepoznavno udarna funk rock kitara. Kajti za dvoje gre: funk in rock. Za phaserje in flangerje, s katerimi plošča Flaster najprej arhivsko razpiha novodobno rock produkcijo (tudi našo), da lahko poslušamo album, katerega zvok ravno zaradi svoje vintidž karoserije terja nekaj smelega prilagajanja. »Ploščo smo želeli posneti, kot se jih je snemalo nekoč: v enem samem vikendu,« je Vezjak razložil pred krstnim nastopom v Klubu KGB (še preden se je trojka podala na mini turnejo v bratski Marburg, kjer je odigrala štiri koncerte v treh dneh). Ne samo da plošča klasičnega navala v enem samem vikendu ne skriva, to je ravno njen glavni adut. Ne zato, ker bi bila naglica sama po sebi kaj dobrega, temveč ker je Flaster tole res izvežbal in bi lahko posnel celo na trak ter zadevo izdal na vinilu. 

Ne samo zaradi Vezjaka, ki je ves čas rade volje dobrohotno in prepričljivo v ospredju, marveč tudi zaradi tihega aduta Ercega, ki na bas kitari daje težo nabritim, plešočim in cvrčečim kitaram. Bend zveni tako, kot da se zaveda (in zato še toliko bolj ceni), da bi nekoč takšen izdelek stal približno toliko kot en soliden avto. 

Za uvodno pesem Malo si magična se je Vezjak v živo pohvalil, da so ga v bendu vnaprej izbrali za hit. Kar najbrž celo res je, in to predvsem zato, ker je najbolj suvereno dinamičen, deloma pa tudi zato (morda je to hkrati največji očitek albumu), ker programsko uvede kombinacijo funka in rocka, ki se z dobrim pop refrenom po solidnih, a tudi dokaj enakovrednih skladbah En in dva ter Potem bomo plesali prelomi šele v S prstom ti grem po nogi navzgor. Četrta skladba na albumu mora zato toliko bolj delati. Fantom se v njej pridruži Julija Vedlin na spremljevalnih vokalih, ki da triu širino večglavega benda sedemdesetih.

Skladba Nisi moj prijatelj s svojo v obrisih punkovsko naravo kaže na versatilnost Vezjakovega tekstopisja, s katerim obvladuje kritiko na kitari, poleg Ercega pa več prostora končno dobi tudi Lorber, nekako najtišji del trojice, četudi hvalevredno drži ritem. Po drugi strani je najdaljša skladba na albumu Krog, kjer Vezjak resnično izpove svoja besedila, ki so skrbno poudarjena, posneta, vendar ne zakrijejo podlage (in obratno). 

»Modro je ušlo na dno / kot da ni bilo / radostno razmečejo ko zvabijo te v krog« je refren, s katerim se Flaster oddalji od funk rock podlage in zavije h grungeu devetdesetih, medtem ko se Da ne bom ujet potopi še globlje, skoraj bližje EKV, četudi Flaster ves čas ohranja lastno identiteto, kar je sploh ključna lastnost tega klasičnega prvenca, ki se raje drži rdeče niti, kot da bi panično barval s paletami žanrskih barv v iskanju zlate sredine. 

Vendar to ne pomeni, da je Flaster večinoma monoton. V Čisto druge misli se namreč ritmično zbudi, izmenično igra z rifom in tekstom ter tudi bolj inštrumentalno drznim premorom in zvokom. Podobno kot že pesem S prstom ti grem po nogi navzgor druga Ženkova avtorska, Ti si, izstopa zaradi ponavljajočega se refrena, kjer se Flaster poigrava s poslušalčevo sposobnostjo, da si zapomni refren še pred solažami.

Do konca postane prvenec speven rock šus, prepoznaven zlasti v In te bom iskal ter Rožo je ponujala, kjer Flaster zveni kot Mi2 okrog leta 2000 in morda še bolj kot Nula Kelvina, ko se resnično ne jemlje preveč za hec. Za tako kitarsko ploščo, kot je Flaster, je prikupno klišejsko hendrixovska skladba Male skrivnosti, nekakšen križanec med The Wind Cries Mary in Castles Made of Sand na eni strani ter slovensko rock balado na drugi. »Vidim črke na papirju / slišim note pojejo / grejo stran po stari cesti / male skrivnosti v moji vesti ostajajo«, tako gre spevni, popotniški refren, s katerim se trio podaja na sceno, ki je precej drugačna od tiste izpred dvajsetih let, kar je bil čas, ko je Vezjak nazadnje izdal ploščo. 

Flaster je plošča, Flaster pa skupina, kakršnih včasih ni bilo malo. Sodeč po tem albumu, jih je kakih dvajset let kasneje ravno tako konvencionalnih, da ne zapišemo konservativnih ali previdnih, morda premalo.