Obvezna smer?

Nova Neishina plošča je četrta studijska po vrsti, za Neisho (2006), Nor je ta svet (2007) in Krili (2010), medtem ko je leta 2012 izšel koncertni plošček, posnet v sodelovanju z Big Bandom RTV Slovenija. Vsak nov projekt se začne s tempirano promocijo, s plasmajem kakšnega videospota, z morjem intervjujev za hitre časopise, s klavirskimi solo nastopi v zabavnih TV-oddajah, morda s kakšnim večjim koncertom in zanesljivo s komentiranjem modnih trendov v pop rubrikah tabloidov in komercialnih televizij. Na medijski adrenalin se je komunikativna glasbenica dodobra navadila, tako da tudi v vmesnih letih, ko šum nekoliko pojenja, skrbi za redne mini projekte, za drobna sodelovanja, za obstranske eksperimente in za pojavitve v giga oglaševalskih akcijah (Petrol). O nadarjenosti in prizadevnosti tu ni bilo nikoli dvoma, toda to so vatli, s katerimi lahko premerjamo začetnike.

Pravzaprav je Neisha največjo muzikalično zrelost prikazala na prvencu. Mlada in še vedno pod vplivom akademskega garanja je iz sebe izvlekla spontano in preprosto erupcijo džezovsko obarvanega popa z jasno soul usmeritvijo ter grenko-sladkimi, pretežno ljubezenskimi besedili, pri pisanju katerih ji je pomagal dramatik in pisatelj Rok Vilčnik, ideolog nezanemarljivega gibanja nove popevke. Albuma, ki sta sledila, sta se skoraj nevidno, a toliko bolj zanesljivo umikala od izhodišč, za katera je marsikdo verjel, da bodo postala temelj nadaljnjega razvoja in ne zgolj odskočna deska za skok v bazen čistega popa. Že na albumu Krila in še toliko bolj na novem izdelku Za vesoljke in kavbojce se pojavlja preproduciranost, odmik od živega, organskega zvoka. Za največji žensko-vokalni album tega tisočletja, 21, je Adele denimo izbrala posnetke, ki so nastali na samem začetku snemanja, vse kasnejše, torej zloščene, napihnjene in sintetično obdelane pa je brez pomisleka zavrgla, ne da bi ob tem kompromitirala držo pop dive. Pri tem ne gre le za vprašanje vokala, temveč v prvi vrsti za izbiro sloga. Neishina dolgoletna naveza s producentom Dejanom Radičevićem očitno prisega na pojem »radijske poslušljivosti«, čeprav se trendi nenehno spreminjajo in je izvajalcem ter producentom že ničkolikokrat spodneslo tla zaradi domnevanj, kaj naj bi bilo všeč večinski publiki. Elektronske primesi, s katerimi se obdajata na novi plošči, se tako skoraj nevarno približajo italijanski štanci iz sredine osemdesetih ali pop elektroniki zgodnjih devetdesetih let, kar žal pomeni, da so te primesi vseprisotne (stalni prostorski efekt), predvsem pa niso pripeljane do inovativnih skrajnosti, temveč jima služijo zgolj kot zamenjava za tišino ali žive inštrumente.

Že uvodni Zvezdni prah se začne, nadaljuje in konča s povprečnim klavirskim lupom. In tudi Muza tvoj'ga bluza (istoimensko pesem je nekoč napisal Andrej Šifrer, kar je naključje) ter Mihael hitro dosežeta poln zvok in tempoidno vzdušje. Pri Muzi se pojavi neskladje med izrečenim in dejanskim, saj besedilo oznanja energijo »brez romantike, klišejev«, medtem ko je pesem precejšen kliše.

Sledi Neverjeten dan izpod peresa Roka Vilčnika, ki je edina angažirana pesem na albumu in v kateri morda prvič pride na plano Neishina temačna stran. Nekoliko mračnjaški in zopet ne ravno skladen z večino pesmi je tudi oblačilni trend steampunka, ki se ponuja kot edini vizualni koncept nove plošče. Pri Neishi se je grafična podoba vedno vrtela okrog kupčka osebnih fotografij za medije, medtem ko so preostale grafične priložnosti bolj ali manj obvisele na robu. Neverjeten dan bi torej lahko priklical k morebitnemu sodelovanju Tomija iz Siddharte, česar nikakor ne mislim v slabem smislu, saj gre, če znova odmislimo pretirane reverbe, za pomenljivo skladbo, ki ne bo ravno postala vstajniški hit, bo pa zanesljivo preživela čas svojega nastanka.

No, elektronika je še najbolje izrabljena v lahkotni pesmi Tandem (posvečena »družabnemu kronistu« Nejcu Simšiču), kjer se duetu končno posreči produkcija, kakršno ustvarjajo trenutni trendsetterji Rihanna, Miley Cyrus ali Coldplay z zadnje plošče. Z obilico »O-o-o« in »E-e-e« vzklikov, skratka, in končno tudi s primerno rabo električne kitare. Naslednje pozitivno presenečenje, ki s svojo neposrednostjo predstavlja besedilni presežek, je Gloria, pripoved o osamljenem dekletu, ki sanja o slavi. Avtor komadiča, ki kar kliče po drznem spotu, je Dejan Radičević. Junaki je pivska, veseljaška, družabna, navijaška skladba, v katero se priplazi harmonika in se nadaljuje tudi v Fanfarah, ki so obrnjene proti keltskemu severu. Isti inštrument odigra glavno vlogo še v neizstopajoči, a povsem solidni Kreslinovi nostalgiji Najina slika in ti, toda tris ne prinaša posebne svežine, le zelo oddaljeno spogledovanje s folk glasbo.

Če je Neisha nekoč pisala pesmi v angleščini ter jih prepesnila v sodelovanju z Vilčnikom, je večina tekstov tokrat njenih. Predzadnji Razgaljeni poet je razgibana, kontrastna klavirska balada, s kakršnimi nas je navduševala na svojih začetkih, tokrat pa nam ponuja avtorsko besedilo, ki bi znalo biti eno njenih najbolj kompleksnih. Album se zaključi z vokalnim ritmično-harmoničnim eksperimentom I know you too well.

Ob najbolj nehomogeni plošči doslej (ki si jo lahko preposlušate na spletu) je treba zaključiti, da gre kljub zapisanim kritikam za sodoben pop izdelek in da bi ustvarjalka, ki je mladostne okvire dokončno prerasla, s svojo podkovanostjo težko udarila povsem mimo; znanje, posluh in vlaganje enostavno morajo obroditi sadove. V oktobru se podaja na promocijsko turnejo, kjer bo z bendom lahko pokazala najboljše iz različnih obdobij, in tega zanesljivo ni malo. Znalo bi se zgoditi, da bo novi album v živi preobleki zvenel bolj zabavno in pristneje kot na domačih zvočnikih in da bo šele to spodbudilo umetnico ter njenega producenta k premisleku o nadaljnji smeri v zvoku. Ne velja vedno rek, da je manj več. Ob primerni podstati je več tudi v resnici lahko več. Vprašanje je le, več česa. Džeza, soula, rocka? Ali reglerjev in sintov?