Od izobraževanja do trajnostnega razvoja

Pred dnevi sem se udeležil generalne skupščine Europe Jazz Network v Trondheimu. Edina mednarodna jazzovska mreža v Evropi šteje več kot 80 članov (institucije, festivali, klubi), in večina teh je bila zastopana na tokratnem srečanju. Program je dosti obetal, razen tega je že vsak obisk Norveške dragocen, saj preprosto veš, da bodo konference in koncerti organizirani na najvišji možni ravni in da kvaliteta ponujenega ne bo prav nič zaostajala.

Temelji dogajanja so se postavili že uvodoma. Uvid v izobraževalni sistem na področju jazza, ki ga ponuja Univerza v Trondheimu, valilnica mednarodno uspešnih diplomantov na področju jazza in improvizacije (tam je bil tudi Tomaž Grom), je postavil stvari na pravo mesto z edino možno definicijo jazza: »Jazz je glasba, ki nastaja v tem trenutku.« Temu je treba dodati, da desetine in desetine glasbenikov iz Norveške niso postale mednarodno uspešne zaradi državne pomoči, ampak zato, ker izobraževalni sistem države temelji na kreativnem pristopu, takšnem, ki glasbeniku omogoči, da razvije vse svoje potenciale. Inovativni pristop k jazzovskemu izobraževanju na Norveškem nam je posredoval profesor Erling Aksdal v predavanju »30 let jazzovskega izobraževanja v tridesetih minutah«, ki je med drugim opozoril, da ne smemo razmišljati o glasbeni zvrsti in da ni pomembno, kaj (se) učiš, temveč kako. Sledil je praktični prikaz s predstavitvijo jazzovske šole za otroke Improbasen v Oslu. Sodelovali so ne le najuspešnejši učenci te šole, ampak tudi deklici začetnici, ki sta prvič nastopili skupaj – enajstletna bobnarka, ki je prvič sedla za bobne pred dvema tednoma, in trinajstletna saksofonistka, ki ima malo daljši staž, obe pa pred tem še nikoli nista igrali kakih drugih inštrumentov. Dvojica je ob spremljavi učitelja na klavirju odigrala znano melodijo, na katero je saksofonistka improvizirala, mala za bobni pa je »držala« ritem. V nadaljevanju smo izvedeli, da na svetu obstaja precej jazzovskih šol za otroke, in kar nekaj teh obiskuje jazzovsko šolo za otroke v Sapporju, kjer zdaj že nekaj let poteka izmenjava z učenci iz Osla. Organizirajo se tudi mednarodni jazzovski festivali za otroke. Nedvomno je ta pristop boljši od »obveznih« koncertov za mladino, ki jih ponujajo pri nas in skušajo preko jazz glasbe, ki jo igrajo odrasli (največkrat v obliki orkestra), pritegniti mlado občinstvo. Dobro bi bilo v naslednjih Odzvenovih mnenjih izvedeti, katere inovativne pristope ponuja oddelek za jazz in zabavno glasbo Srednje glasbene šole Konservatorija za glasbo in balet v Ljubljani, zdaj ko so v izobraževalni proces vpeti tudi nekateri jazzovski akterji mlajše generacije, denimo Igor Matković.
 

Ko govorimo v izobraževanju, ne moremo mimo občinstva. Eno najtežjih vprašanj vseh organizatorjev koncertov je, na kakšen način pristopiti k obiskovalcu, da bo prišel na koncert, posebej ko beseda teče o jazzu, ki se ga drži sloves težko poslušljive glasbe, ki zahteva od poslušalca, da je na koncertu intelektualno aktiven. V Trondheim je prišel tudi Andrew Dubber, profesor inovativnih glasbenih industrij na univerzi Birmingham City. Predstavil je raziskovalni seminar »And What About the Audience«, ki poskuša odgovoriti na vprašanja, kaj vemo o občinstvu, kako komuniciramo z njim in kako ga razvijamo. Izkušenemu organizatorju ni mogel »prodati« kakega presenetljivo novega pristopa, a je vendarle opomnil na bistveno, kar pa mnogi organizatorji pozabljamo, in sicer na dejstvo, da obiskovalci koncertov ne pridejo poslušat (samo) glasbe in da se proces obiska koncertov začne že mnogo pred dogodkom samim, pri čemer ne gre samo za promocijo dogodka. Med drugim smo slišali tudi, da še nikoli nismo imeli več izobraževalnih ustanov na področju jazza, a da se hkrati največji upad obiskovalcev beleži prav na jazzovskih koncertih. Več izobraževanja torej ne pomeni nujno več interesa za živo glasbo, kar pritrjuje dejstvu, da je treba za razvoj občinstva skrbeti vzporedno z izobraževalnim procesom in hkrati neodvisno od njega. Zanimiv podatek je ob tem ponudil Frank Boulder, vodja North Sea Jazz festivala v Rotterdamu, ki se lahko pohvali z več tisoč obiskovalci. V raziskavi občinstva, ki jo pripravijo vsako leto, je kar 48 odstotkov obiskovalcev odgovorilo, da so na festival prišli brez kakršnihkoli informacij o nastopajočih in da je za komunikacijo z občinstvom primernejši od facebooka newsletter, kajti elektronska pošta omogoča bolj neposredno komunikacijo med organizatorjem in potencialnim obiskovalcem ter posreduje informacije o detajlih, ki jih ta potrebuje oziroma želi.

Na koncu še nekaj o trajnostnem razvoju. Ali verjamete podatku, da so kulturne organizacije v Veliki Britaniji v nekaj letih prihranile 16 milijonov funtov, ker so bile vključene v program trajnostnega razvoja, ki ga omogoča Julie's Bicycle, vodilna organizacija na področju trajnostnega razvoja v kulturi v Evropi? Organizacija je povezana z angleškim Arts Council, ki je največji financer kulture v Angliji. Skupaj so dosegli dogovor, da se prihranek vrne vključenim kulturnim organizacijam v obliki financiranja kulturnih programov. V ta program so umeščeni še drugi kulturni akterji v Evropi, recimo Jazz festival v Montreaxu v Švici. Vsem nevladnim kulturnim producentom v Sloveniji je seveda znano, da je za pridobivanje evropskih sredstev zelo pomembna tudi predstavitev trajnostnega razvoja programa ali projekta. Koliko pa so v to vpeti javni zavodi, ki poberejo 90 odstotkov evrske torte, ki jo razreže Ministrstvo za kulturo, in kje so kriteriji, po katerih lahko javni zavod brez programa trajnostnega razvoja sploh pridobi sredstva, ne glede na ustanovitveni status? Morda bi Ministrstvo za kulturo zdaj, ko pripravlja novi akt o ustanovitvi Cankarjevega doma, temu dodalo strateški stavek, da mora vodilna kulturna ustanova delovati po principu trajnostnega razvoja v kulturi in da morajo tako delovati tudi vsi drugi javni zavodi, ki izvajajo programe v Cankarjevem domu. Nevladnim organizacijam kaj drugega niti ne preostane.

Naj zaključim mnenja z grafitom iz nekega stranišča v Parizu: »The 'Earth' without art is just 'Eh'.« Se vidimo na koncertih!