Od nekdaj sem ovčica

Mariborska založba Subkulturni azil je v zadnjem letu poslala na, tako slišim iz množice, osiromašeni slovenski glasbeni trg kopico odličnih, še kako dobrodošlih in angažiranih del ustvarjalcev, ki niso in nočejo biti del taistega mainstreama, tarnajočega nad lastno opustošenostjo. Instant produkcija morda na videz prevladuje na radijskih postajah, vendar se v ozadju dogaja vse kaj drugega. EPK ali ne, Maribor in nasploh štajerski konec ima že od nekdaj močne rokenrolovske korenine, ne boji se angažmaja in zadnja leta s projektoma Rokerji pojejo pesnike in Kantfest izrisuje nov zemljevid slovenske avtorske glasbe – bodisi na vinilu ali na cedejih, oboje je dobrodošlo.

Letos je izšel že čeden kupček zanimivih izdaj, nekatere nosijo še letnico 2011, druži pa jih predvsem artistična integriteta, čeravno se to morda sliši malce izpeto in v trenutnih kulturnih razmerah smešno in nepotrebno. Tudi takih vprašanj se dotikata izdaji, ki smo si ju privoščili; nedolgo tega smo v Odzvenu objavili intervju z enim od protagonistov današnjega pisanja, Tomijem Lorberjem. Starosta Kantfesta je zbral trio, Orkester, in z njim podložil svoje songe o tem ali onem vsakdanu, tako ali drugače povezanim s slehernikom, ki, čeprav se tako zdi, ne resignira, pač pa rohni po svoje, z dobro odmerjenim odtenkom črnega humorja, naj gre za igre z besedami ali za ljubezensko poetiko z nabodalom, ki ga po potrebi priostri. Jutranji kabaret je domiseln naslov za koncept plošče, katere zvok bi lahko okarakterizirali kot rogaški folk-rock, ki si, ne da bi si dal dvakrat reči, spretno prilasti bluesovske tone in rife ter jih vplete v svojo besedno slikarijo. Koncept albuma je jasen: naslovna pesem ponazarja tudi nekakšen začetek, ki kulminira nekje v pesmih Maybe (domiselni igri na kliše »maybe baby«, vpeti v narativo vsakdanjosti) in Wimbledon (Wimledone), pesmi, ki je bila izbrana za prvi singl z albuma in nekako povzema bohemsko stoičnost protagonista, ki je s svojo preteklostjo obračunal in lahko zdaj napreduje v Betty Ford ali postane Izumitelj novih sanj, kot se glasi zaključna pesem. Vpetost med jutro in sanje da slutiti na diapazon dneva in Tomi Lorber se ne gre iskalca nekakšnih super-ekstra dimenzij, pač pa ostaja z glavo in nogami povsem na tleh, črnih ali sivih, nikakor pa ne črno-belih. Glasbeno je vse, kjer mora biti; če je solo, ni psihedelične dolžine, nihče se ne dokazuje, ampak umerjeno podlaga ali dopolnjuje pesmi. Aranžmaji tudi sovpadajo s sporočili; na vrsti je marsikaj, od bluesa do rocka, folka, bugija, bose ali obute nove, odvisno, s katere strani kitare gledate, a vendar je »folk-rock« oznaka, ki v primeru Lorberja in Orkestra sprejme in zadrži vse druge pod svojo precej široko kapo.

@http://www.youtube.com/watch?v=oW0ddXw_u2I@

Edini očitek plošči bi lahko bil, da ni priloženih besedil, ki bi lahko služila kot mini pesniška zbirka, nekakšen interdisciplinarni podaljšek glasbi. A glede na to, da je Lorber že v intervjuju precej jasno povedal, da so njegove pesmi popevke (s to oznako je naslovil že svoj prvenec), ki jih je treba igrati pred ljudmi, lahko tudi ta očitek nekolikanj omilimo; glasba je navsezadnje univerzalni ambasador, Lorberjeve besede pa delujejo kot učinkoviti »panč-lajni« sodobne družbe, ki je pri njem vedno nekoliko žlahtno sepiasta – čas se (za)ustavlja, a vendar ne toliko, da ne bi bil potreben brce v rit ali kratke reminiscence. Celota kot taka pri poslušalcu na koncu pusti predvsem besede, ne glede na tiskano ali govorjeno različico. Kot vsak pravi trubadur je Lorber tudi modifikator besed; na drugem koncertu vsega zapetega ne boste slišali na isti način kot na prvem; pa to ni default, ampak tisti kliše, ki sem ga omenjal na začetku – integriteta.

Podobno bi veljalo trditi za nekoliko mlajše protagoniste, ki so (vsaj mene) opozorili nase na koncertih projekta Rokerji pojejo pesnike. Martin Ramoveš Band se ne sprašuje o všečnosti in se ne omejuje z gonjo po prepoznavnosti, ampak predvsem ustvarja. Klasični trio kitare, basa in bobnov na plošči Zvok dežele dopolnjujejo klaviature, saksofon in orglice. Prvi vtis po poslušanju plošče je, da je mlajšemu bendu končno uspelo »foro« Breclja, Buldožerjev in zgodnjih Franzev prestaviti v sodobnost in iz slovenske favšmentalitete narediti nekaj svežega avtorskega. Zvok dežele je poln samoironije in karikiranja »narodove substance« in treba je priznati, da k še boljšemu vtisu precej pripomorejo besedila, kakršnih pri novih bendih že dolgo nisem zasledil.

@http://www.youtube.com/watch?v=-9Ua7DhqJtE@

Martin Ramoveš se sprehaja od »slovenskosti« do parodične hrvaščine v pesmih, kot so Cvetje za komandanta, Vrijeme za platonsku ljubav, Divji ritem makadama, vrhunca albuma pa sta vsaj zame Veselica, ki v nulo zadene podalpsko mentaliteto in kvaziveseljaštvo, ki stopa v korak s to mentaliteto (sem bo treba nujno pridati še naslovno pesem), in bitniška Zima na Metelkovoj (sem bo treba nujno pridati še Ajmo opet dosadu da osjetimo zajedno). Ljubezen na plošči Zvok dežele jemljeta mrak in suh humor, ne umanjka pa niti nekaj rokerske poze v pesmi Divji ritem makadama. Likovna oprema plošče (tokrat so dodana besedila) me na trenutke spominja na albume meni ljubih The Levellers; protagonisti so ljubko pošastoidni, spačeni v nekakšne alter-simbole ljube domovine, ki si komandanta Marka iz uvodne pesmi ne zasluži. Singl Čorba za ljudi, ki je napovedal album, povzema njegovo rdečo nit, ko pravi: »V čorbi poper in klobase / in še srčki plavajo / in naš bog nas tiho pase, / preden nas zakoljejo; /v žrelo stresajo nas božje žlice, / kdor ni začinjen, gre v vice.«

Toplo svetujem, da ujamete katerega od promocijskih koncertov obeh nosilcev albumov, ki smo se jima posvetili tokrat. Morda vam bo potem dokončno jasno, čemu se avtorski presežki ne dogajajo »na matrico«, ampak pod oboki kakšnega slovenskega kluba Cavern; jih je malo, a tisti so toliko bolj vredni obiska.