Odbleski izgubljenih ljubezni

Kameleoni so na našo sceno prišli ravno ob pravem času, v letih, ko se je Jugoslavija začela na široko odpirati Zahodu. Niso ravno »odgrnili železne zavese«, kot trdi pričujoči dokumentarec, kajti železne zavese pri nas ni bilo, a če trditev vzamemo figurativno, lahko pritrdimo, da so prinesli nekaj prepotrebne barve v domačo popularnoglasbeno festivalsko stagnacijo, ki pa je kmalu zatem začela tudi na festivalskih odrih spreminjati svoja oblačila. Kameleoni so bili prvi jugoslovanski zvezdniški bend. Za to so plačali tudi ceno. A tri leta njihovega delovanja so spremenila marsikaj. Nastala je dobra platforma za razvoj jugoslovanskega bendovskega rocka.

Kameleoni so imeli kitare. Kameleoni so imeli feršterkerijo. Kameleoni so imeli roadije. Kameleoni so imeli oboževalke. Imeli so show. In znali so ga delati. Show na ravni sorodnih zasedb z Zahoda, ki so na začetku obdobja psihedeličnega londonskega in zahodnoobalnega ameriškega rocka v Evropi pustile za seboj klišejska San Remo in Evrovizijo. Mladi so želeli več. Mladi so želeli glasno. »Zakaj je vaša glasba tako glasna?« v pričujočem dokumentarnem filmu novinar vpraša kitarista Kameleonov, Marjana Malikoviča. Ta odgovori, da to mladi hočejo slišat, in se nasmehne. Drži, to so mladi hoteli slišat. In to so mladi bendi hoteli igrat. 

Če je bil Maribor jugoslovanski Liverpool, je bil Koper jugoslovanski L. A. Čeprav je bil Maribor jugoslovanski Maribor in Koper jugoslovanski Koper. Bližina Avstrije in Italije je mesti lahko spremenila v središči dogajanja; mladi so lažje dobili opremo, v Ljubljani, kot pove v dokumentarcu Tomaž Domicelj, so »imeli jajca«, torej (še) ne tako dobre opreme. In pričujoči dokumentarni film skuša prikazati prav to: dogajanje v Kopru okrog leta 1967 je bilo odločilnega pomena za obličje ne samo slovenskega, pač pa jugoslovanskega rocka. Kameleoni so bili prvi jugoslovanski zvezdniški bend. Za to so plačali tudi ceno. A tri leta njihovega delovanja so spremenila marsikaj. Nastala je dobra platforma za razvoj jugoslovanskega bendovskega rocka. Scena, ki se je razvila iz teh ključnih korakov, je omogočila progresivo v sedemdesetih, omogočila je Sedem svetlobnih let, Buldožer, Izvir in Jutro. Omogočila je, da je poleg Pro arte lahko nastalo tudi Bijelo dugme. Mladih kitaristov splitski festival ni zanimal, tudi Opatija ne, ki je pomenila odskočno desko za Evrovizijo. Zanimal jih je festival Boom. Kitarijada. In nekje zadaj, kot veliki duh, sta stali podobi Danila Kocjančiča in Marjana Malikoviča. In prvi prosluli rockerski basist, Darjan Ogrin, čigar mati je bila menedžerka Kameleonov. In bobni in pojava Tulia Furlaniča. In klaviature Vanje Valiča. In seveda vokalno večglasje, ki je bilo lahko blagozvočno in udarno. TV Slovenija jih je prišla snemat na vaje in nastal je prvi rockerski videospot. Seveda, nikjer ne piše, da rock bendov nismo imeli. Že pred Kameleoni smo imeli svoje Shadowse: Albatros. Helione. V Mariboru Kondorje. Sence. Bisere. The New Comes. Korale. Generacijo, ki je pozneje naredila zgodbo v tujini. Ob koncu desetletja so v Ljubljani nastali progresivni Mladi levi. A tudi Benč je priznal, da so bili Kameleoni drugačni. Bili so organizirani. Profesionalni, z ekipo. Mladi levi so bili seveda hudi riteminbluesovci. Hudi riteminbluesovci so bili tudi v celjski zasedbi Synkope. Kameleoni pa so bili zvezdniki z lastnim fen klubom, dnevno bazo pisem z vseh strani države, velikimi koncerti. Še preden se je komu sanjalo, da se to lahko zgodi, so napolnili ljubljansko halo Tivoli. Halo, rock bend? Dolgolasci v pisanih oblekah? Adijo, plesni orkestri, prihaja beat. 

Vse to je zapisano v dokumentarcu Kameleoni: Beatlesi nekdanje Jugoslavije (režija Miha Čelar), v katerem se štirje preživeli mušketirji odpravijo na pot spominov in tovarištva. Spominov na »divja leta« in posebej na Danila Kocjančiča, ki je z Mefom v postkameleonskih letih definiral kakovostno festivalsko popevko osemdesetih in devetdesetih. Spominov na velike dogodke, ki so jih postavili v vrh jugoslovanskega rockovskega Olimpa, Na plošče in komade, denimo znameniti Sjaj izgubljene ljubavi, Story Of My Brown Friend, Gdje si, ljubavi, ki so prelomno definirali naš avtorski rock. In na vse druge pesmi, tuje uspešnice, ki so jih igrali do potankosti dodelano in – glasno. Žal v času delovanja niso posneli velike plošče, pri nas takrat še ni bilo platforme za raziskovanje albumskega rocka. A je prišla pozneje. 

Če imate plošče, bodisi stare EP-je ali LP-kompilacijo iz leta 1982, je zdaj čas, da jih spet položite na gramofon. Pričujoči dokumentarec je še vedno na voljo v spletnem arhivu RTV Slovenija (MMC) in zgodba petih mladih rokerjev je prva velika rockovska bendovska zgodba o uspehu pri nas.