Osamljena pot do otoka, kjer postanemo ljudje

Kantavtor Andraž Hribar je na slovenski glasbeni sceni prisoten vse od leta 1998 dalje, ko se je kot zmagovalec oddaje Orion predstavil s skladbo Ne jokat', lubika na festivalu Slovenske popevke in prejel nagrado za najboljšega debitanta, a je zmago požel šele desetletje in pol pozneje s Po čem diši ta dan, medtem ko se je kar petkrat predstavil tudi na odru slovenskega izbora za pesem Evrovizije, EMI. Gre torej za avtorja in izvajalca, ki je dober znanec festivalov zabavne, pop rock glasbe, kar opredeljuje tudi izdajo albuma Huanani, ki je nastal v sodelovanju s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija pod dirigentsko palico Roka Goloba. Slednji je obenem aranžer celotne izdaje in nikakor ne moremo spregledati dejstva, da so skladbe orkestrirane bogato. Naslovno, Huanani, je Hribar predstavil na letošnjih Dnevih slovenske zabavne glasbe v kategoriji Poprock. Pesmi so nastale v zadnjem letu in nekaj jih je napisal v sodelovanju z očetom Milanom Hribarjem, nekdanjim pevcem skupine Prah. Kot pojasnjuje v spremljevalni knjižici, je na ta način poslušalstvo povabil na oddaljeni planet, po katerem vsi hrepenimo in se vračamo k njemu tako v času žalosti kot veselja.

Huanani, po avtorjevem mnenju tisto najintimnejše, kar nosimo v sebi, in hkrati osamljena pot življenja, po kateri moramo stopati, da bi postali ljudje, je dober poskus, kako pop rock glasbo povzdigniti na višjo, orkestrsko ravan. Vendar je v tem primeru instrumentalna podprtost aranžmajev žal nekoliko (pre)močan člen v primerjavi s samimi skladbami, tudi vokalnimi interpretacijami, da bi zares prestala preizkus časa in ohranila globljo vrednost trenutne družbe.

Kljub temu čustveni razpon posameznih skladb ne razkriva pretirane širine, saj se vseskozi gibamo v lahkotnih ljubezenskih tematikah, kjer glavni akter hrepeni po objemu, »da mi bo lepo« in kjer »v oblakih sanjala / gradove za oba / sva z rožami na oknih / in posteljo za dva / v pesku zidala / visoko do neba / sva stolp brez temelja / brez upanja«, da bi bila »eden za oba / oba za enega / tako to gre / tako sva zmenjena«. V tem pogledu je torej predvsem širina orkestracij tista, ki nosi skladbe naprej, saj pasaže posameznih glasbenih družin opredeljujejo razpoloženja, medtem ko vokal povečini ostaja za Hribarja značilno tanek. Giblje se v visokih registrih, kjer pomen posameznih besed (p)ostane tako rekoč brezpredmeten in so vokali mestoma izgovorjeni narobe. Izstopa uvodna Barka iz besed, izvajalsko najzanimivejša, saj je interpretirana živo in občuteno. Barvajo jo prvine šansona, pri čemer linija flavt pričara razigranost. V predvidljivi, a ritmično poudarjeni pesmi V oblakih sanjala to vlogo prevzameta žvižganje in ploskanje, v angleško naslovljeni, sicer instrumentalno nekoliko prečiščeni All You Need Is Love pa so v ospredju spremljevalni vokali, za katere poskrbi Lea Likar. Vendar nam Andraž na drugi strani ponudi Zlato ptico z izvirnim, metaforičnim besedilom, ki meji na poetiko: »izkljuj mi oči / da bom videl v temi / spraskaj mi poljube / da bom okusil kri / dotike še vzemi / vzemi srce«.

Huanani, po avtorjevem mnenju tisto najintimnejše, kar nosimo v sebi, in hkrati osamljena pot življenja, po kateri moramo stopati, da bi postali ljudje, je dober poskus, kako pop rock glasbo povzdigniti na višjo, orkestrsko ravan. Vendar je v tem primeru instrumentalna podprtost aranžmajev žal nekoliko (pre)močan člen v primerjavi s samimi skladbami, tudi vokalnimi interpretacijami, da bi zares prestala preizkus časa in ohranila globljo vrednost trenutne družbe. Bo pa gotovo zanimiva tako za ljubitelje tega glasbenika kot za navdušence simfoničnih orkestrov, saj vešče združuje prvine resne glasbe z zabavnejšimi žanri.