Pastelni prvenec nalezljivega šepeta

Vsakdo ima najbrž svoj tam, kjerkoli in karkoli ta že je. No, Lara Poreber ‒ Lamai ni samo našla svojega »tam«, nak. Na točno tako poimenovanem prvencu se zasanja, kot bi se najbrž rad vsakdo s takšnim kreativnim zanosom in potencialom, ter izšepeče točno takšen album, kakršnega so poskušali posneti že drugi pred njo. Poskušajo številni, a uspe, vsaj tako zelo prepričljivo in doživeto, le redkim. Tako zgodaj, čeprav ni povsem zelena, bi bilo Lamai nehvaležno bremeniti s primerjavami s Sade ali umeščati nekam med Neomi, Ditko in mestoma Bilbi, Severo Gjurin in še koga. Sicer pa je Lamai Lamai. In niti približno ne samo zaradi radijsko mamljivih skladb Bela luna in Proti vetru, ki povesta veliko, a ne vsega. Tam je tako svojstven svet, z vonjem, okusom in tipom dodelanega albuma, da se zdi, kot da Lara Poreber ne bi mogla izdati boljšega prvenca ob boljšem času. 

Seveda se kmalu prepozna, da je imela izdatno pomoč. Toda prav v odkritosrčnem sodelovanju je kreativna moč, ki presega dandanes pogosto navrženo besedo »projekt«, ko se na obeh straneh studijskega stekla najde vsaj prekaljeno in pogosto tudi najboljše, kar ponuja prva slovenska inštrumentalna liga, vendar izdelek na koncu iz različnih razlogov kljub dobrim namenom ostaja zgolj to ‒ projekt. Tam je tako ne le izjema, temveč unikat. 

Lamai, ki ni projekt, temveč zgodba, je v dobri dolenjski maniri sodelovala na dveh albumih Jerneja Zorana, kitarista Društva mrtvih pesnikov, ter tako izkusila, kako z vokalom ne samo najti, temveč ustvariti ‒ glasbo. Že priredba skladbe Kisik je foofighterski spevni šus, v katerem se Poreberjeva izkaže tako dobro, da bi v devetdesetih letih takoj priletela med Nino Vodopivec, Laro Baruca in Tinkaro Kovač. Na Tam je izdatno sodelovala s še enim regijskim adutom, Bortom Rossom (Borut Antončič), s katerim sta znala produkcijo nastaviti točno tako, da Lamai tudi zveni, kakor je videti na naslovnici: svojevrstno, nežno, pastelno, a suvereno, prepričano in odločno. Tam ni prvenec, ki bi bojazljivo tipal ali predano stavil zgolj na dva songa, okoli katerih potem ne bi bilo zgodbe. Ne. Tam najprej zaspi in se potopi v sanje v Sanjam, kar je pogumna poteza, saj plošča kasneje še zdaleč ni nujno pastelno melanholična (Spet te slišim). Sanjam je celo v današnjih časih »playlist« pogumen, skoraj tvegan poskus, s katerim pa Lamai dokaže, da zna zelo dobro pripovedovati s petjem. Ob taki glasbi si odpočiješ najprej oči in nato še ušesa. Ne zaspiš. 

Tudi če bi besedilo lahko zvenelo na prvo žogo, skoraj banalno, v rimah na i, zveni kot izpoved, ki očara. Ne, to ni medijska glasba, še zlasti ne, ko se Sanjam pretopi v Vdihni me, skoraj »remake« produkcijsko delo, kjer se zdi, kot da to ni bilo posneto pri nas, še manj pa v tem desetletju. »Ustavi se, ker ni dovolj, da to storim le jaz« ‒ s tem nastavi refren, kjer »poljubi me« zveni tako nenarejeno, pristno, čustveno, da Lamai postane glasba, ob kateri se miži, a nikoli ne zadrema. 

Ko poje, v bistvu riše, piše, slika. Kako ji to uspe? Čeprav dehti v prvi osebi ednine, je Tam ultimativna množina. Spisek sodelujočih glasbenikov je z Rossom vred bogat za petnajst imen od Iva Rimca prek Janija Haceta do Robija Pikla. Njena osnovna (live) zasedba ‒ Marko Verbič na kitari, Primož Moškon na kitari, Matic Franko na basu, Miro Tomšič na bobnih in Jernej Suštaršič na klaviaturah ‒ z mislimi ni nikoli pri naslednjem projektu, pevki, želji ali ideji. Lamai je uspelo to, kar redko komu uspe: v svojo zgodbo je spustila posrečeno napaberkovane glasbenike ter jih z Rossom povezala v celoto, ki je vselej skupek, pravzaprav vrhunec posameznikov. In četudi se v naslovni pesmi Tam, kjer se album dokončno odpre, Matjaž Kajzer na trobenti izkaže domala filmsko, Orgad Dror pa na kitari povrhu tv-serijsko, je to plošča, kjer se pevka zanesljivo opre na povezan kolektiv, rezultat pa je dober album s prepričljivim konceptom. 

Seveda bi bile primerjave z Norah Jones visokoleteče, še zlasti za pevko, ki je umirjeno povedala, da svoje kariere »nikoli nisem namerno pospeševala, izsiljevala prednosti«; pravi, da je bila vedno tam, kamor je sodila. A križ je ravno z najbolj prepoznavnima skladbama, pri čemer je Bela luna skoraj šepetaje, vseskozi pa nalezljivo zapeta, a hkrati zapakirana ravno še dovolj komercialno, da bi Lamai, če bi jo že morali (in mora se jo!), težko uvrstili v koordinate slovenske pop scene. Je to zares še »pop«? Za klasične, standardne definicije gotovo, toda tudi drugi hit, Proti vetru, se niti za trenutek ne prilagaja željam sodobne radijske produkcije, čeprav izpolni vse kljukice. Lamai ima dva hita, ki pa v slovenskem komercialno usmerjenem popu delujeta kot nujno potrebni predah. 

Ko Lamai v Proti vetru pravi, da »kot kompas nosi sanje«, prej na plošči pa ikonično poje o sivki, je vseskozi (prvo)osebna, vendar interpretacijo raje kot besedam prepušča vokalu, zato so njene skladbe brezčasne in presegajo vsakršne okvirje. Njena zgodba bi bila lahko zgodba vseh nas; in tudi je. Kajti to ni mlada glasba, še zdaleč ne, če že, je prikupno nedolžna, a tega ne mislim pokroviteljsko. Lamai v sebi nosi sodobno dediščino slovenske popevke, saj so besedila na nivoju Elze Budau in iz skladbe v skladbo nosi domala instantno delujoče citate, ki si jih zlahka zapomniš. 

Tam se proti koncu prelevi v prvenec desetih skladb, vendar deluje kot ena sama. Zaradi skladb, kot je Moja jutra, se splača album poslušati v enem »šusu«. To je dobra polovica ure, ki ne mine, temveč ostane s tabo, pri čemer v klavirskem predahu v skladbi Pod valovi dokončno pustiš, da ti Lamai objame ušesa, med drugim zato, ker z večglasjem doseže učinek siren. Le v pesmi Prek zidov se prelomi osnovna nit, ko Lamai zapoje v tretji osebi in jo nekoliko izgubimo ter ugotovimo, da lažje prisluhnemo njeni poti, njenemu »tam«, njenemu svetu. Šele takrat se začuti, oprime, zadiši Lara Poreber in njena zgodba, polna šepetavih izkušenj, nežnih sanj in toplih želja. 

Čeprav Tam nima tabujevskih refrenov, bilbijevske epskosti ali melanholije Severe Gjurin, ima Lamai neprimerljivo, zavidljivo in edinstveno interpretacijo ter unikaten talent. Da z glasbo ne samo stopi na žogo, temveč na pot, kjer je slovenščina obogateno spevna, produkcija pa daje nov standard pop ploščam pri nas. Lamai je v tem oziru nesporna zvezda, njen Tam pa prvenec, kakršnih resnično ni veliko. Njen ključni PR so zato njene pesmi, njena zgodba, njena glasba. Boljšega PR-ja pravzaprav ni. Ker je to glasba, ki je vselej ... no, glasba.