Pisano, zaletavo, primerno posvetilo

Opisati se z mladi, drugačni, novi, svojevrstni ... Drugače na začetku najbrž niti ne gre. Buržuazija je tip skupine, ki počne vse tako, kakor je v navadi in kot je prav. Išče svoj prostor v tem, kar najbrž tudi sama razume kot »slovensko glasbeno sceno«, kot del zagnane in potentne kitarske trojice skupaj z zasedbama Lumberjack in Joker Out. Pri čemer, mimogrede, ime nima nič s tem. Pravijo, da so le zelo preprosti fantje, ki se radi pokažejo na odru. In LP je primerna vizitka, prva, ki jo lahko ponudijo in na katero lahko brez dvoma napišejo, da zagnano igrajo avtorsko glasbo in da lahko odigrajo vse od funka do kabareja. Le nekaj potrpljenja je potrebnega, da poslušalec najde nekaj biserov. LP je primerna vizitka. Prva, ki jo fantje lahko ponudijo in na katero lahko brez dvoma napišejo, da zagnano igrajo avtorsko glasbo in da lahko odigrajo vse od funka do kabareja. Le nekaj potrpljenja je potrebnega, da poslušalec najde nekaj biserov.

LP se začne in medias res, takoj se gre v sredino. Rif, koketiranje basa in dveh kitar. Buržuazija ničesar in nikogar ne štedi, vsaj ne na začetku, ko zadoni (klaviaturska) funk podlaga. Če kdaj, potem je tokrat mlada skupina želela že takoj na prvencu povedati, zakaj je nekoč igrala hard rock, nato pa žaganju raje dodala funk prvine in šla iskat spevnejše trenutke. Ker to, kar zadoni v uvodni pesmi Vedno, so funk prvine. Zvočna slika je migetajoča, ampak hkrati silno stabilna, ker vokalist Martin Špendl takoj skuša vzpostaviti prepoznaven vokal. Prvič mu odlično uspe v refrenu, ko mu lega bolj leži, skupina pa posledično kar poskoči. Premakne iz druge v četrto prestavo. Pesem Vedno ima besedilo na prvo žogo, skuša najti nekaj simbolike v verzih, ampak v refrenu nikakor ne skriva, kaj je njeno bistvo: »Pridi, pridi z mano, greva mimo zvezd, mimo galaksije rožnatih teles / pridi, pridi z mano, greva se zadet, vsi občutki zlate in vsi odtenki zlate.« Za skupino, ki je pred štirimi leti prvič žagala na Šubičevi gimnaziji in slavila na gimnazijskem natečaju Droogstock, kar razumljivo, pravzaprav dobrodošlo besedilo.

Buržuazija ima več kot dovolj zaupanja v Jana Otoničarja, da mu dodeli uvod v Dej povej, ko gromoglasno povede z basom. Nekoliko tanjša produkcija in meglen aranžma, ki temelji na bobnih izvirnega Anžeta Mramorja, toliko bolj v ospredje porine Špendla. Tokrat je kitica brezkompromisna do njegovega vokala, za katerega se znova izkaže, da je boljši v poudarjeni, refrenski različici, ko zapoje čez bolj zapolnjene linije. Zato Dej povej v refrenih dobro pritegne, vendar še deluje kot neizogibno tipanje na prvencu. Funka tokrat nekoliko zmanjka, bolj so vidni tudi hard rock principi, ki jih fantje skušajo zagrniti z double time refrenom, vendar komad izpade kot rahla indie mešanica. Pa tudi do Big Foot Mame – bržkone zaradi kitarske solaže – ni več daleč, še zlasti po srednjem obdobju ljubljanskih star(ejš)ih rockerjev. Dej Povej skuša biti minimalističen, direkten komad, ampak mu nečesa zmanjka, da bi dokončno zadel in poslušalca naučil besedila. Si pa zlahka zapomniš kitarsko melodijo, kar je lep kompliment. 

Če sta se zasedbi Lumberjack in Joker Out raje držali žanrsko zastavljenih okvirov, se Buržuazija nekoliko bolj išče, saj je že tretji komad G.O.U.S.T.I. nov prijem preteklosti s kitarskim navdihom poznih sedemdesetih. Čeprav se Špendl znova izjemno trudi, pesmi manjka konkretnost in suverenost v besedilu, saj prehaja iz nagovorov v opisovanje, iz tretje v drugo osebo, zato komad nekako obvisi v zraku. To so pesmi, na katerih se skupina lahko veliko nauči. Sploh v tem, kako ritmično poudariti in predramiti pesem. 

Nov obrat ponudi Na tleh. Celo v bossa novo zavije peterec, kar prvencu odvzame vsakršno možnost za celovito izkušnjo. Tisti »la ra ri ra ra ra« je dobrodošel in kreativen spev, vendar na prvencu, ki je še tri pesmi nazaj toliko obetal, zdaj deluje kot konfuzna mešanica. Vokalno podvajanje refrenov je na tej točki že skoraj nujno, saj kitarska podlaga ne ponudi dovolj, bistvene tone v baladnih odtenkih zaznamujejo šele klaviature. Nič ni narobe s tako hvalevredno odprtostjo do žanrov, toda tu ti poskusi delujejo izrazito tipajoče in ne prepričajo zares. Vsaj ne tako lirično flegmatično in v epskih razsežnostih, kot je to decembra uspelo zasedbi Kokosy s Hudimi bejbami na dopustu. 

Zato je LP očitno treba jemati povsem drugače. Znova. »Dober dan, to je Od tu, sedemnajstič!« slišimo pred začetkom kabarejske Od tu. Ja, kabarejske. Skorajda šok, kvalitativni preskok. Nobenih kitar, nobenega funka. Nič. Špendl se poskočno, navihano in nabrito loti poslušalca s klavirjem in tekstom »greva tja, kjer raste smreka / tja, kjer je mal' bolj hladno / jaz bom zunaj sekal drva / ti pa mi boš pletla šal / res ne bova prav bogata / a jaz te bom imel še bolj rad«. Pesem Od tu skuša biti dober hec in tudi je, pravzaprav zelo dobrodošel, ko zaslišimo »imela bova vsaj dve kravi in pa velik kokošnjak / traktor Zeta z prikol'co in še majhen tovornjak«, a mu manjka celovit kontekst, saj ni točno jasno, čemu ta hec sredi albuma, ki deluje, kot da ne bo zmogel brez kitar. Od tu je vseeno izjemen preblisk, najspevnejši in, priznajmo, zabaven komad: »Le proteza bo iz jekla, a jaz te bom imel še bolj rad / od tu, stran od tu, pridi greva, pobegniva po dežju.« Če kje, potem tukaj Buržuazija morda upraviči svoje ime, saj ni jasno, na koga leti spevna kritika. Buržujska šala, ki morda ne bo jasna vsakomur, a če nič drugega, je to zabavna pesmica, za kar je prav tako treba imeti nekaj talenta. 

Ko se nato zgodi Kromatika, je silno potrebna, našpičena, hitra, konkretna. To je uspešna formula, skupina zares končno zveni zrelo, kot zasedba, ki je z razlogom zmagovala na natečajih, potem pa se šla nadgrajevat in iskat nove izzive. Kromatika je trenutek, kakršnih je izrazito premalo. Je hit. Dve kitari končno komunicirata med seboj, Rok Molnar in Rok Miže se nadgrajujeta in nezavedno vrhunsko tekmujeta, Otoničarjev bas je znova vreden več kot le nujne omembe, činele Mramorja pa so producentsko odkritje. Kromatiki uspe, da slediš refrenu do točke, ko si ga še rade volje zapomniš. Pomaga že tisti »oooo«, še bolj pa nujni break, kjer Buržuazija zacveti in domala zapolni vse poprej nastale vrzeli. Biser na albumu, brez dvoma. 

Šele ko sledi Izgubljena, skupina naposled poveže dva sorodna komada. Pesem ne more zatajiti svojih srednješolskih izvorov in podobe, kar je za prvenec skoraj nujno, saj samo tako lahko deluje pristno in nenarejeno. Še zlasti, ker ima Buržuazija tisto redko posebnost, da se okrog zelo solidnega vokala dobro ovija kitarska solaža; tega pri nas ni ravno v izobilju. In ko mu uspe povezati dve skladbi, postane LP zadovoljiv še na konvencionalen način. Pesem Zate je deluje kot skladba, ki bo res zagrabila, če se na izust naučiš besedilo, a fantje tako prepričljivi vseeno še niso. Hitrejši refreni dajejo podpis, vendar postanejo tudi nekoliko enolični. Vseeno je Zate je točka, ko Špendlov vokal deluje dovolj zanesljivo. Pri tem mu pomaga tradicionalna sporočilnost pesmi: »Z lahkoto bom pozabil tvoj nasmeh / že dolgo ni več iskrice v očeh / vem, lahko bi dal ti čisto vse / a zate ne!« Še en tihi hit. 

Ker pa je Buržuoazija tudi tukaj in zdaj, torej vpeta v aktualni čas, je pesem Nema (ooooo) sodobni post-funk rock, v katerem je znova ključna rast do novega refrena. Na tak način je vsaj drugi del albuma bolj celovit in prepričljiv, četudi so kitice še nekoliko prešibke, česar ne odtehtajo niti mo(go)čni refreni. Zato pa se končno razvijeta kitari, kakršnih v tovrstnem slovenskem rocku morda res ni bilo že vse od najboljših časov dvojca Gregorič–Guštin. Sklepna in naslovna LP je gola nažigancija. Prepozna? Morda, ker gre končno za pesem, ki je takoj pospešena in ne čaka, ne raste. Je, kar je. Neizprosno. LP se na koncu torej inteligentno pojasni ne kot kratica (elpejka), ampak kot inicialki, kar je zanimiv koncept, in definitivno gre za eno boljših posvetilnih pesmi. Petje skozi megafon v breaku je vrhunsko, kar znova pokaže, da ima album, ki se ga očitno da razumeti kot celovito posvetilo (»Vsaka beseda je polna namigov / le če v glavi si jo zavrtiš«), nekaj izjemnih trenutkov. Le najti jih je treba s precejšnjo dozo potrpežljivosti.  

Buržuazija je skupina, ki ji gre verjeti, da res rada igra. Če ne bi, ne bi posnela tako pisanega albuma. Zato pa si postavi izzive, brska po različnih principih, pestrih odtenkih. Že res, da so fantje napolnili CSK FP ob predstavitvi prvenca, prav tako pa je res, da zaenkrat najbrž še potrebujejo goste oziroma sodelovanja (Matevž Šalehar – Hamo, Tomi Meglič, San Di Ego), kar je povsem razumljivo, naravno, tradicionalno. Prvenec LP je iskren, zaletav, primeren prvenec, a mu za večji vtis nekaj malega še zmanjka, Špendlovemu garanju na vokalu navkljub. Nastavki v posameznih skladbah zares obetajo. Še en prvenec, ki bo (?) pravi epilog dobil z drugim albumom.