Po premi liniji proti zavojem

Jazz pianizem je ta hip eno najvznemirljivejših polj domače glasbene ustvarjalnosti. Prvič zato, ker redno nastajajo nove, kakovostne in sila raznovrstne stvari; in drugič zato, ker so v ospredju mladi. Mladi, ki jih odlikujeta tehnično znanje, pridobljeno skozi izobraževanje doma in na tujem, ter dovzetnost za kompozicijske in izrazne izzive, za katere si je po referenco treba drzniti obrniti na aktualni svetovni jazzovski vokabular.

Nesporna prva mlada dama slovenskega jazza Kaja Draksler, tehnično bravurozni in kameleonsko prilagodljivi Marko Črnčec, preudarni Milan Stanisavljević, ezoterični Tine Grgurević - Bowrain, mladi Jan Čizmazija in Rok Zalokar– vsak je zgodba zase. Roka lahko najdemo v vsaki zgodbi po malo. Podobno kot Jan je prejemnik nagrade jazzon za najboljšo jazzovsko kompozicijo, ki jo podeljuje festival Jazzinty. Podobno kot pri Marku in Milanu je njegova glasba odraz spoštljivosti do dolge tradicije pianističnega jazza. Podobno kot Bowrain zna skozi svojo glasbo nagovoriti zelo širok nabor poslušalcev. In podobno kot pri Kaji je njegov nabor razvitih glasbenih stilov raznolik in materializira jih v različnih avtorskih projektih: Kukushai, Vsemogočni mlin, Rok Zalokar Trio. S slednjo zasedbo se je v domačem prostoru že dobro ustalil. Tu so serija koncertov na Klubskem maratonu Radia Študent, pod okriljem katerega je trio posnel prvenec, več klubskih in drugih špilov ter letošnja edicija festivala Zvončki in trobentice, kjer je zasedba predstavila material z nove plošče.

Plošča Vol. 2 zasedbe, ki jo ob Zalokarju sestavljata Dejan Hudoklin na električnem basu in bobnar Jože Cesar, je nadaljevanje pričete zgodbe z Vol. 1. Velik uspeh slednje predstavlja dejstvo, da je spodbudila zanimanje za jazz tudi pri drugih publikah. Malo klasike, malo sintetike, malo jazza, urbani imidž in neobremenjenost pri nagovarjanju različnih občinstev so naredili svoje. Morda se v glasbi tria nihče ni našel prav zares, hkrati pa tudi nihče ni imel razloga, da je ne bi zapopadel. Med ploščama je veliko vzporednic, a tudi odklonov. Med slednjimi najdemo dobre in slabše. Opazno je zorenje zasedbe, ki ponuja več raznovrstnih glasbenih rešitev, manj je ležernosti znotraj fiksiranih form, bolje je izrabljen razpoložljivi inštrumentarij. Asociacije na uveljavljene moderne pianistične zasedbe, kot recimo nekdanje E.S.T., tria pokojnega Esbjörna Svenssona, niso več nujno na prvo žogo. Na drugi strani pa je ob avtorstvu kompozicij, snemanju in produkciji Zalokar v celoti prevzel tudi postprodukcijski proces nastajanja plošče, kar je preneslo glasbeno celoto, ki ni povsem prepričljiva. Ni uravnotežena s kakovostjo, ki jo fantje kot glasbeniki premorejo na tehnični in izrazni ravni.

Ploščo je mogoče razumeti kot poklon velikanom jazzovskega pianizma, ki ob vseh glasbenih izposojah deluje samosvoje in avtentično. Osnovno počelo skladb predstavljajo kontrastni rezi med posameznimi deli znotraj njih, ki se zdaj izmenjujejo, drugič prepletajo in tretjič stapljajo. Na ta način se ustvarja vznemirljivo zvočno okolje, polno ritmičnih in dinamičnih premen, zgoščanja in redčenja tekstur ter pomenljivega nihanja napetosti. Reprezentativna skladba je otvoritvena Heart wants to be good. Zvok klavirja je toplejši, bolj obdelan, kot smo ga bili vajeni s prve plošče. Harmonske izpeljave odpirajo široko zvočno polje, v katerem vodilo prevzame sintetizator. Ta kljub izvirni barvni uravnanosti ter domiselni kompozicijski uporabi zaseda zelo veliko prostora znotraj slike zvoka. Po nepotrebnem večkrat uduši nianse, ki jih ustvarjajo drugi inštrumenti, večkrat tudi štrli ven in deluje moteče. Če smo lahko ob skladbi Dora s prve plošče posumili na Zalokarjevo fascinacijo nad freudovsko psihoanalizo, je skladba The alternative realities of my father dodatna potrditev te slutnje. Skladbo odpre izrazito sinkopiran pulz, nanj pa se po različnih zaporedjih nalagajo plasti klavirja, perkusivnih odmevov, odrezavih basovskih vpadov, atmosferičnih pejsažev in kinetičnih vragolij. Znotraj teh različnih zvočnih skrajnosti se čuti pulz brazilske glasbe. Zna se celo poroditi zanimiva asociacija: kot da bi za klavirjem skupaj pokramljala Cecil Taylor in Antônio Carlos Jobim. I hope, soon že z naslovom napove sanjavo baladno vzdušje, kar ob atmosferični rabi sintetizatorja potrdi topel in zaokrožen zvok električnega klavirja. Ta tvori preprosto melodično linijo, ki jo podpira domiselno harmoniziranje. Kontrastni previs zastopa basovski solo, ki v ospredje prestavi ritem sekcijo zasedbe. Glasba s tem osvobajajoče zadiha, gre za premor, ki ob večini materiala, ki ga superiorno obvladuje klavir, zelo sede. Sledi tris skladb z duhovitim sporočilom: I am …, … from …, … old school. Prva je krajši klavirski preludij s hitrimi disonančnimi klavirskimi pasažami. Sledita skladbi, ki predstavljata swingovsko navdihnjeno posvetilo mojstrom, kot so Theolonious Monk, Oscar Peterson in Count Basie. … from … in … old school je mogoče slišati kot skladbi, skozi kateri se eksplicira celota ustvarjalnega naboja tria. Premene tempa, kontrastni vpadi posameznih inštrumentalnih vložkov, njihovo prepletanje in prežemanje. Duh posvečene jazzovske tradicije je skratka ovit v suveren glasbeni pogled, skozi katerega se muzikalnost glasbenikov v celoti izrazi. Prijetna osvežitev je tudi bobnarski solo, ki kliče po enakovrednejši pozicioniranosti inštrumentov v bodoče. Same river v naslovu nakazuje svojstven paradoks. Ista reka ne obstaja oziroma vanjo ni mogoče vstopiti dvakrat. Asociacija se potrdi v teku skladbe, v kateri je osrednji prostor namenjen skupinski improvizaciji. V njej poskušajo glasbeniki ozvočiti sliko široke in počasi premikajoče se vodne gmote, po kateri se preganjajo vrtinci in prehajajo v igrive brzice. Dolgi skladbi daje karakter tudi nekaj kalnih tolmunov, ko se orientacija igre izgubi. Prelude for a towel, sheet & plastic bag je naslednja skladba, s katero se zasedba približuje svobodnjaškemu jazzovskemu izrazu. Sproščena forma in drznejše intervencije inštrumentov se iztekajo v dinamično in gibko zvočno podobo, ki bo, podobno kot I am …, zadovoljila predvsem manj konvencionalne poslušalce, tiste, ki iščejo »nekaj več«. Je pa pomenljivo, da gre hkrati za najkrajši skladbi albuma. Zanimiva rešitev torej, ki upošteva, da je mogoče zadovoljitev užitka v »nekaj več« najhitreje nastaviti tam, kjer se manifestira kot »nekaj manj«. Spartacus že z naslovom namiguje na mojstrovino Alexa Northa, glasbeno spremljavo Kubrickovega Spartacusa. Najprej napet ritmičen začetek, nato previs v sanjavo razpoloženje, ki povzema drobce Northove Love Theme, katere priredba je med drugim mojstrsko odzvenela izpod prstov pianista Billa Evansa. Homebound, ki zaključuje ploščo, je lepa balada, kjer se znova srečujejo široke lirične harmonske pasaže ter ritmično poudarjene sekvence. Zelo nalezljiva skladba s subtilnimi prijemi, ki so bili vselej močni aduti iz rokavov velikih belih pianistov jazzovske tradicije: Davea Brubecka, Billa Evansa, Lenniea Tristana. Krhkost in subtilnost skladbe uduši basovski solo, ki, podobno kot nekajkrat sintetizator, zavzame širok frekvenčni razpon znotraj zvočnega okvirja, s čimer pa postane za občutljivo uho hitro vsiljiv.

Grafična podoba ovitka albuma je ponovno delo Urše Kikelj in je nadaljevanje Vol. 1 tudi po vizualni plati. Tokrat je lupino ušesa z vodnim odtokom namesto sluhovoda, ki je krasila naslovnico prve plošče, nadomestila skulptura srca na beli podlagi. Subverzivna elementa podobe sta v tem primeru električna vtičnica in kabel. Na zadnji platnici vzdolž liste skladb teče ravna črta, ki se zaključi v krivuljah. Sporočilnost, ki jo lahko razumemo kot življenjski znak zasedbe, njeno aktivnost, namero po ustvarjanju novih zgodb. In hkrati znak razburkanja, pretresa in kaosa kot virov navdiha za nove kompozicije.

Pogled s širše perspektive nakazuje, da je Rok Zalokar Trio zasedba, ki lahko pusti močan ustvarjalni pečat tako znotraj domačega kot tudi mednarodnega jazzovskega prostora. Za seboj ima dve avtorski plošči, iz katerih se jasno kaže njen ustvarjalni napredek, njena želja in drznost po usvajanju novega, svežega in aktualnega, njena odločnost, da skozi nastavke zgodbo nadaljuje. Zasedbi ne bi smelo biti nerodno ali odveč k sodelovanju povabiti izkušenih glasbenih producentov. Materializacija zvoka v posnetkih je nenazadnje tisto, kar na dolgi rok o zasedbi največ pove. Pri tem pa sama zasedba na to nima več kaj dosti vpliva.