Podoba tišine skozi zvok

24. festival Rdeče zore in FriFormA\V sta na predfestivalskem zvočno vizualnem dogodku predstavila vizualno in zvočno umetnico Tiso Nežo Herlec, zvočno umetnico Ido Hiršenfelder alias beepblip in intermedijsko umetnico Lino Rico. Skupaj so ustvarile večerni dogodek, naslovljen Relativna tišina ob zori. Gre za kombinacijo glasu, generirane slike in terenskih posnetkov, ki skupaj ustvarjajo novo zvočno polje, v katerem najdejo mesto tako nasičeno dogajanje kot pridušene pasaže, v njih pa se avtorice približajo tišini. In ravno ta je bistvena tema dogodka. Podlago za razmišljanje o njej in za njeno poustvarjanje je dalo snemanje na terenu na gozdnem področju Kočevske Reke v zimskem času. Ustvarjalke so zvoke tišine dojemale kot »statičen, nespremenljiv in osamljen, pa tudi nedojemljivo vztrajen, vzdržljiv in spokojen« (Ida Hiršenfelder). Tišino so iskale v podzemni jami in gluhi komori ter raziskovale njen vpliv na naše poslušanje. Ugotovile so, da je »tišina poslušanje majhnih in nepomembnih zvokov. Lahko je glasna, prav tako kot je hrup lahko tih. Od hrupa se razlikuje po tem, da telesa ne paralizira, temveč ga vključuje v svojo produkcijo, prav tako kot v gluhi komori.« Večerni dogodek smo doživeli kot protiutež zunanjemu zvočnemu svetu in kot vizijo zvočnega izven urbanega, pa vendar v urbanem okolju. Iz njega smo se umaknili v notranji svet okušanja zvočno-vizualnih impresij, ki so nas kot tok reke povedle preko hrupa k tišini, nenazadnje v nas samih.

Večer nas je prevzel s svojo neposrednostjo in iskrenim podajanjem zvočne tvarine kot zmesi vidnega in slišnega, pri čemer se je uho bistrilo ob prasketajočih zvokih, njihovem pretakanju in votlem odmevanju. Misli so potovale od namišljenih industrijskih con do podvodnega plovila, zvok se je približeval in oddaljeval, njegovo pulziranje pa so prekinjali piski in druge zvočne intervencijo. Glas se je pojavljal kot samostojno zvočilo, ki je hkrati vplivalo na vizualno podobo in s svojo živostjo prebujalo občutek organskosti zvoka. Vmesna stanja so bila blizu tišini in so pomenila umik k refleksiji, dajala so priložnost zvokom iz okolice ali našim lastnim, da sobivajo z njo. Obskurnost nekaterih zvokov je spremljalo poudarjeno pulziranje, ki sta mu ponovno sledila umirjena sekvenca in šum. Ne glede na vtis, da gre za umetne zvoke, ki jih oživlja glas, smo dobili občutek medsebojne organske povezanosti zvokov in vidnega, občutek, da je celota ena sama sublimirana zvočna krajina, ki nas preko vidnega vodi zdaj v srž dogajanja in nato spet v spokoj tihih pasaž, v katerih smo lahko zajeli dih in zaužili še zvoke iz okolice ali naše lastne. Vizualna podoba je ponujala vizijo te krajine preko abstraktnih polj in jo s tem konkretizirala. Komunikativnost samih podob se je družila s sugestivnostjo zvočnega polja in nas vodila po zvočnih plimah in tihih osekah gibkega dogajanja k umirjenemu izteku. 

Večerni dogodek smo doživeli kot protiutež zunanjemu zvočnemu svetu in kot vizijo zvočnega izven urbanega, pa vendar v urbanem okolju. Iz njega smo se umaknili v notranji svet okušanja zvočno-vizualnih impresij, ki so nas kot tok reke povedle preko hrupa k tišini, nenazadnje v nas samih.