Rdeča raketa & Patrick K.-H. pristala v Cirkulaciji 2 
Opera IDEN v Mestnem muzeju

V prostorih Cirkulacije 2 se je v četrtek, 29. avgusta, odvil projekt Maje Osojnik (glas, vzorčenje v živo, dj-cd predvajalnik in druga elektronska zvočila) in Matije Schellanderja (modularni sintetizator, laptop), ki delujeta pod imenom Rdeča raketa, na odru pa se jima je pridružil še Patrick K.-H. (Anton Iakhontov) z videom v živo. Večer je nastal kot rezultat umetniške rezidence Maje Osojnik v Ateljeju Azil pod imenom »… und kann nicht die Stille erreichen /... in ne morem doseči tišine«. Prisluhnili smo mu v okviru programa Friforma A/V, ki ga organizira KUD Mreža. Projekt bodo z videastko Billy Roisz oktobra predstavili tudi na Donaueschinger Musiktage. Zvočna pripoved nas vabi, da se poglobimo v improvizirano in v zvočnost samo, ki se izraža skozi vzorce, posege, zvočila in sprotno ustvarjanje ter se samostojno konfrontira z vizualnim. Pri tem glas deluje kot konkretna opora v abstraktnem, kot vodilo, in ob gostem plastenju podob ustvarja lastno pripoved. Ta dvojnost samostojne pozicije in prepleta ustvarja dialog, ki zajame tudi občinstvo.

Maja Osojnik se je v Ljubljani letos že predstavila, in sicer v Kinu Šiška, kjer je v okviru programa Zvo.či.ti Sounding duo nastopila ob pianistu in skladatelju Anthonyju Paterasu. Gre za vsestransko umetnico, ki rokovanje z elektronskimi zvočili združuje z vokalnim izvajanjem. Ustvarila je že več lastnih kompozicij ter glasbo za ples in gledališče, skupaj s Schellanderjem pa je nastopila tudi ob predvajanju filmov ter v t. i. zvočnem stripu; skupaj sta posnela tudi plošči Old Girl, Old Boy in Wir Werden.

Na večeru v Cirkulaciji 2 smo sledili vizualno-zvočnemu dogajanju, ki se je dopolnjevalo in hkrati odvijalo samostojno. Zanimivo je bilo opazovati vizualni kontekst, ki je prehajal od anorganskega v organsko in zaobjel podobe človeka in živali ter se spet prepustil abstraktnosti. Vizualni tok je aktivno spremljalo burno zvočno dogajanje elektroakustičnega improviziranja, v katero je Maja Osojnik vpletla svoj glas z osebnim podajanjem besedila, ki je izzvenelo celostno ter tako ustvarjalo pendant vizualni pripovedi. Posamezni učinki so bili kot oporne točke v sicer zgoščenem in ritmično poudarjenem zvočnem toku. Lahko bi rekli, da smo sledili prepletu treh dimenzij, vokala, zvočnega in vizualnega, pri čemer pa cilj ni bil poenotenje, marveč prejkone večplastnost, ki nam omogoča številne asociacije in s tem presežek pasivnega spremljanja dogodka. Če nas video spodbudi k aktivnemu sledenju podob, nas zvočno pritegne zaradi lastnega impulza, razširjenega delovanja in druženja z vidnim. Zvočna pripoved nas vabi, da se poglobimo v improvizirano in v zvočnost samo, ki se izraža skozi vzorce, posege, zvočila in sprotno ustvarjanje ter se samostojno konfrontira z vizualnim. Pri tem glas deluje kot konkretna opora v abstraktnem, kot vodilo, in ob gostem plastenju podob ustvarja lastno pripoved. Ta dvojnost samostojne pozicije in prepleta ustvarja dialog, ki zajame tudi občinstvo.

Elektroakustična radijska opera IDEN v Mestnem muzeju

Elektroakustična opera IDEN avtoric Tine Kozin, Saške Rakef in Bojane Šaljić Podešva pripoveduje o litvanski Kuronski sipini, ki je uvrščena na seznam Unescove svetovne kulturne in naravne dediščine. Pripoved prinaša dokumentirane izjave ljudi, povezanih s sipino, od turističnih delavcev in odgovornih do prebivalcev sipine, pa tudi obdelane posnetke s same sipine ter bolj poetično tekstno gradivo. Tako tke sublimno razmišljanje o soočanju človeka z naravo, z minljivostjo in večnostjo, z lepoto in smrtjo.

Večkanalni posnetek nas doseže preko zvočnikov, razporejenih okoli občinstva, v sredini pa stojijo vokalistke Katja Konvalinka, Barbara Krajnc Avdić, Nika Rozman, Nataša Živkovič. Tok dogodkov prinaša združevanje dokumentarnega (besedilo o sipinah) s petjem, prepletom glasov, ki prispevajo k ustvarjanju naravnega zvočnega potenciala ter ponovno pripoved o Kuronskih sipinah. Ta prehod od rafiniranih naravnih zvokov do zgoščenega zvočnega izliva in spet nazaj v dokumentarnost poteka v več jezikih. Poleg besed slišimo sičnike, šumnike, tleskanje z jezikom in posneto abstraktno zvočno pripoved, ki ilustrira življenje na sipinah. Gre za radiofonski pristop, kjer zvoki postanejo magma glasov, ki se spet vrnejo v naravno atmosfero zvokov. Bojana Šaljić Podešva je zbrano dokumentarno gradivo skupaj s poetičnim in zvočnim oblikovala v presunljivo pripoved, v kateri ima sipina glavno besedo, četudi je ne personificira, marveč osvetljuje iz različnih vidikov, od dokumentarnega preko vživetja v njen lastni zvočni svet do poetičnega. Sobivanje živih in posnetih zvokov pripoved aktualizira in nam jo s tem približa, tako da izgubimo občutek dokumentarnega pripovedovanja in se vživimo v celostno pripoved, ki nas povzdigne v sublimirano prikazovanje življenja sipine in njenega sobivanja s človekom.