Oktafonsko špičenje ušes v Kinu Šiška

Vedno aktivna CONA nam je tudi letos ponudila dvodnevno mojstrenje z večeroma sodobne komponirane elektroakustične glasbe v prostorskem zvoku ZVO.ČI.TI Akuzmonij Di-Fuzija. Za to priložnost so k sodelovanju povabili dunajsko zvočno galerijo Floating Sound Gallery pod vodstvom Patricka K.-H., ki se nam je predstavil tudi kot umetnik. V dvorani Kina Šiška smo obiskali obe Poslušalnici in večerna koncerta, na katerih sta se predstavila Daniel Teruggi, ikona skupine GRM in eden zgodnjih skladateljev elektroakustične glasbe v večkanalnih tehnikah, in Katharina Klement, avstrijska skladateljica in izvajalka, medtem ko se poljsko-francoska skladateljica Elżbieta Sikora dogodka zaradi bolezni osebno ni mogla udeležiti. Poleg navedenih so se predstavili še v Sloveniji živeči skladatelji Mauricio Valdes, Bojana Šaljić Podešva in beepblip. Pri projektu je sodelovalo Kulturno izobraževalno društvo PINA. Večera v Kinu Šiška sta imela res poln program, ki je zadostil še tako zahtevnim ušesom in nam približal svet elektroakustične glasbe. Ker redko dobimo priložnost, da prisluhnemo večkanalnemu predvajanju, smo bili še toliko bolj vznemirjeni, in dodobra potešeni. Občinstva je vsako leto več, zato ostajamo optimisti tudi v prihodnje.

Ponedeljkova Poslušalnica je bila posvečena skladbama Free Field in Filters and Filtered Michaela J. Schumacherja, zvočnega umetnika in inovatorja na področju prostorskega zvoka in algoritmičnih kompozicij. Prva je zamišljena dovolj zračno in je dala vsakemu zvoku priložnost, da se časovno razvija v prostoru. Zvoki, ki so se gibali med šumi, prasketanjem, odmevi, eksplozivnimi zvoki ter po drugi strani udarci na klavirske tipke, so se sčasoma zgostili in spet razredčili v pravem dramaturškem loku. Zaznali smo jih kot svet, sestavljen iz bolj salonskih, klavirskih zvokov, in tistih bolj primarnih in manj obrušenih. Slednji so neke vrste zvočna konstanta, ki jo prekinjajo posamezne zvočne intervencije. Ker je bilo delo predvajano 8-kanalno, smo se znašli sredi zvočnega dogodka, ki nam je s klavirskimi zvoki ponujal bolj konkretno virtualno predstavo, medtem ko so bili ostali zvoki večinoma pretežno abstraktni in so nas zaposlovali kot takšni. Premišljeno lansiranje in dopuščanje časovnega prostora, ki je osmišljal posamezne zvoke, sta nam dajala občutek zračnosti, kar pa ni ogrozilo konsistentnosti skladbe, ki je potekala transparentno in s posluhom za posamezni efekt. Bolj zgoščeno delo je Filters and Filtered, s prepletom zvočne podlage in živahnih posegov vanjo. Do neke mere se zvoki spletajo v pripoved, ki je ravno prav kompaktna, da ne postane nasičena, a hkrati intenzivna in nabita s povednostjo. Na trenutke zaznamo celo ritem, v katerega se ujame zvok, dokler ga ne preplavijo spet bolj ambientalni zvoki.

Večerna predstavitev del na 8-kanalni postavitvi v živo se je pričela s skladbo peripheries Katharine Klement. Gre za zelo premišljeno delo, v katerem je skladateljica podala svoj zvočni portret mesta Beograd. V ta namen je združila terenske posnetke, ki jih je delno obdelala, in elektronsko generirane zvoke. Dojemamo jih kot komponenti, ki se subtilno prepletata v inovativno pripoved o mestu, katerega melos in značaj prosevata skozi abstrahirano podobo. Skladateljica je vešče oblikovala dinamiko skladbe, ki poteka v valovih, kot v nekakšnih epizodah, in ustvarila intimno zvočno fresko.

Prvo delo Daniela Teruggija z naslovom Sweet J je posvečeno video umetnici Christiani Kluge, ki je prispevala vizualno podobo. Gre za izjemno plastično in mojstrsko razgibano zvočno pripoved z lastno notranjo logiko. Skladba je kratka in zamišljena kot del večjega projekta Hommage to Marshall McLuhan, v katerem so bila uporabljena dela različnih skladateljev. Drugo skladbo, Punctus spatio, si je skladatelj zamislil kot točke, ki prehajajo v linije, te konfigurirajo površine, oboje pa v nas ustvarja podobe. V tem duhu je delo zasnoval in pri tem pojasnil tudi, da prostor ustvarja čar, zlitje točk zaznavanja, ki sodelujejo z našimi spomini, domišljijo in našo izjemno sposobnostjo organiziranja zvokov v obliko, kot smo prebrali v koncertnem listu. Zvoki nas kot virtuozni orkester zalivajo v toku, iz katerega vznikajo posamezni vzgibi. Skladba je izdelana zelo dovršeno, s pravo globino, na trenutke pa prerašča v ognjemet zvokov, povezanih v celoto na izjemno homogen način.

Povsem drugačen značaj je izražala skladba Postards, v kateri smo zaznali humornost in igrivost. To namiguje že naslov, ki je kombinacija izrazov postcards in bastards. Delo je oblikovano kot skupek glasbenih kolažev. Skladatelj pojasnjuje, da ne združuje elementov kot takih, ampak kontekste, katerim pripadajo. Skladbo smo glede na nabor zvokov doživeli kot poigravanje z njimi, kar je avtor dobro zrežiral v duhovito resen monolog zvočnih pojavov. Ta virtuozna igrivost z zvoki in njihovimi učinki nas je zaposlovala in razvedrila hkrati.

Posebno pozornost je doživelo delo Speak-ON Mauricia Valdesa, v katerem ta raziskuje večplastno naravo glasu in preučuje njegovo kompleksnost in plastičnost, kot bi šlo za zvočni objekt. Po avtorjevih besedah uporablja glas kot inštrument inštrumentov. Skladbo smo doživeli kot zvočno popotovanje v mogočni prostorski obliki, kot potovanje skozi zvok. Raziskovalno in odprto zasnovano delo se nam odstira v vsej svoji kompleksnosti in se s svojo dramatično zapletenostjo razvije v pravi zvočni triler, da z napetostjo sledimo dogajanju in razpletu.

Zadnja v prvem večeru je bila na vrsti skladba Molitev: Solze najdejo človeka Bojane Šaljić Podešva. Skladbo opredeljuje že naslov in tudi njen značaj je ponotranjeno doživljanje zvoka. Sodeč po zvokih, deluje zelo umirjeno in se razvija kot neke vrste monokromatična slika ter nam daje občutek, da gre za notranji monolog v abstrahirani obliki. Skladateljica je pojasnila, da raziskuje svoje telo, in iz tega subtilnega zvočnega procesa je oblikovala skladbo.

V torek nas je v Poslušalnici pozdravilo delo C.R.N.S. Victorie Morgunova, ki je nastalo iz obravnave posnetkov oštevilčenih radijskih postaj. Gre za obdelavo posnetega signala v realnem času. V koncertnem listu smo prebrali, da gre za številčne postaje, ki so jih uporabljale posebne službe za prenos podatkov vohunom in drugim vojaškim obveščevalcem v tujih državah. Podatek ni zanemarljiv, saj tako lažje razumemo izgovarjanje števil v različnih jezikih, ki jih zaslišimo v poteku skladbe, skupaj s piski oddajnikov, ki ustvarjajo tesnobno vzdušje. Intenzivni elektronski zvoki so zapolnjevali prostor in s ponavljanjem ustvarjali občutek letargije. Spremembe so potekale dokaj neopazno, saj so si zvoki sledili tako, da se jih niti nismo v celoti zavedali. Glede na večkanalno predstavitev smo sčasoma dobili občutek kozmičnosti, saj se je odštevanje in navajanje števil zgoščevalo do sklepnega klica, ki se je trikrat ponovil. Skladba je dajala vtis, da smo del konspirativnega dogodka, ki ostaja šifriran in nedoumljiv.

Prvo delo drugega večera je bila skladba Axe rouge V Elżbiete Sikora. Kot je uvodoma povedal Teruggi, je skladateljica želela z zvokom opremiti nemo mesto. Gre za delo z izjemno prostorsko razporeditvijo zvokov, ki se agilno vrtinčijo okoli nas kot virtualno urbano okolje, polno abstraktnih in civiliziranih zvočnih virov, med katerimi so se znašli celo taki zvočni viri, kot so škarje in pločevinka piva. Ti naseljujejo prostor in mu dajejo novo dimenzijo.

Daniel Teruggi je za drugi koncert prispeval najprej Êchoi, ki je kompleksno in neverjetno premišljeno organizirano delo. Naslov nakazuje, da se naslanja na bizantinske melodične formule in hkrati na zgodbo o nimfi Eho. Skladatelj je delo pospremil z besedilom: »Število osem, ponavljanja, poslušanje in nevidnost so Êchoi tega dela; predmetne formule, ki se ponavljajo v stalni variaciji s ponavljanjem zadnjih besed.« Avtor je oblikoval aktiven zvočni živelj, ki se po zvočnikih spušča v prostor in ga osmišlja. V svoji naslednji skladbi, Spaces of Mind, se je ukvarjal s konceptom zaznavanja prostora, ki ga ustvarja zvok. Navezal se je na Françoisa Bayla: »Zvoki se dogajajo skozi Čas, Prostor-Čas pa je kontinuum, kadarkoli torej poslušamo Zvok, zgradimo prostor okoli njega, v naših mislih ustvarimo podobo Zvoka, ki vsebuje morebitni izvor, njegovo Časovno pojavnost v naši Časovni zavesti in prostorsko razsežnost za našo prostorsko zaznavo.« Ta citat povzema bistvo skladbe; gre torej za zvočno in prostorsko zelo dognano delo, kjer se zvok seli okoli nas in nas obdaja, kot da bi bili sredi nekakšnega orkestra. Všeč nam je bila tudi dinamika dela, ki je potekala izjemno tekoče in se je lepo skladala z značajem uporabljenih zvokov ter njihovim dinamičnim zgoščevanjem in naraščanjem pa spet ponikanjem v umirjeni tok.

Patrick K.-H. je za drugi večer izbral skladbo Yellow Rabbit, ki jo je posvetil Jonu Appletonu, skladatelju in učitelju, s katerim so ga vezale prijateljske vezi. Delo deluje kot nekakšen kolaž pripovedi, v katerih se dejanska vsebina povezuje z zvočno in ustvarja nov kontekst. Poslušalec se lahko posveti besedilu ali pa se osredotoči na delo kot zvočni fenomen in ga zaznava izven semantičnega konteksta, kar mu daje dvojni pomen.

Delo 5 levels so ustvarili Katharina Klement, Axel Dörner in Patrick K.-H. (video). Grajeno je na preprostih, a učinkovitih delcih: video podoba sledi zvočni in se dopolnjuje z robustnimi zvoki v asociativno pripoved, v kateri se kot po navdihu nadrealizma kombinirajo razni elementi. Ti se sčasoma pojavijo ponovno v novih kombinacijah, zato dogajanju sledimo dalje v pričakovanju novih spojev zvočno-vidnega.

Ambisonična kompozicija Voluminozno gibanje vodne Zemlje slovenske zvočne umetnice beepblip nas je navdihnila s svojo neposrednostjo. Kot pove naslov, je skladba posvečena vodi, na kar nas navajajo njene zvočne podobe v različnih oblikah, ki oživljajo prostor in ostajajo podstat skladbe. Delo vzbuja različne asociacije, izjemno plastično dogajanje z rahločutnimi prehodi in subtilnim izborom vsebine pa nas ponese v poetično življenjsko okolje, ki se napaja z vodo v raznih oblikah in mu s tem vdihuje življenje.

Za zaključek smo slišali še drugo skladbo Elżbiete Sikora, Paris Gare du Nord, ki se navezuje na posebnost te železniške postaje in je elegantno oprostorjena fluidna zvočna tvarina. Dogajanje v njej se zgoščuje, a nikoli ne preide v zvočni opis postaje, tega zgolj sugerira z zvočnimi aluzijami, kot so napovedi vlakov ali njihovo speljevanje po progi. Zazdi se nam, da smo sredi dogajanja in njegov del, hkrati pa vse ostaja na ravni zvočne sugestije.

Večera v Kinu Šiška sta imela res poln program, ki je zadostil še tako zahtevnim ušesom in nam približal svet elektroakustične glasbe. Ker redko dobimo priložnost, da prisluhnemo večkanalnemu predvajanju, smo bili še toliko bolj vznemirjeni, in dodobra potešeni. Občinstva je vsako leto več, zato ostajamo optimisti tudi v prihodnje.