Urejeni shod raznoterih zvočnih virov

Pred slabimi tremi leti objavljeni prvenec dvojca Rdeča Raketa doma nekoliko presenetljivo ni bil deležen večje pozornosti. Presenetljivo zato, ker album Old Girl, Old Boy ni v ničemer zaostajal za dosežki primerljivih, a mnogo bolj prepoznavnih tujih ustvarjalcev, ki so v prejšnjem desetletju s sorodnimi estetikami nagovorili avanturistično razpoloženo publiko. Ker sta Philip Jeck in Keith Fullerton Whitman, ki se ju največkrat postavlja za referenci izrazu, kot ga goji Rdeča Raketa, tudi pri nas precej dobro znana (in cenjena) ustvarjalca, se je logično vprašati, zakaj je album Old Girl, Old Boy (izdan pri znani dunajski založbi Mosz l. 2010,. Op. ured.) razmeroma neopazno zdrsel mimo domače publike. Morda je eden od razlogov ta, da je bil objavljen v obliki avdio kasete, formata, ki se v zadnjih letih sicer ponovno vrača. Še bolj verjetno pa je odgovor bržkone povezan z dejstvom, da Maja Osojnik¹ in Matija Schellander, ki ustvarjata za imenom Rdeča Raketa, živita in delujeta na Dunaju, zato ju domače občinstvo v času izida albuma preprosto še ni dovolj dobro poznalo. So pa album opazili (in pohvalili) specializirani tuji mediji, kar je bila lepa popotnica za nadaljevanje projekta, ki se je nedavno materializiral z (vinilno) ploščo Wir werden.

No, dvojec vendarle niti domačemu občinstvu ni povsem neznan. Schellanderja, ki si je v zadnjem času izkušnje nabiral na impro sceni v Berlinu, smo spoznali predvsem v vlogi basista avant-rockovske zasedbe Metalycee. Osojnikova, po poklicu flavtistka, pevka in skladateljica, je v preteklosti v spominu morda najbolj ostala s svojo drzno rekontekstualizacijo ljudske pesmi, nazadnje pa je nase opozorila tudi z zasedbo Broken.Heart.Collector, s katero v izviren izraz spaja elemente jazza, improvizacije, elektronike, rocka, punka in vsega vmes. Sodeč po njunih preteklih izkušnjah se zdi, da ju je v projekt Rdeča Raketa združila predvsem odprtost do različnih glasbenih praks, ki jo tu strneta okoli izročil (elektroakustične) improvizirane in sodobne komponirane glasbe. Čeprav je nova plošča logično nadaljevanje prvenca, je med obema albumoma pomembna razlika. Medtem ko je bil Old Girl, Old Boy posnetek njune koncertne improvizacije, ponudi plošča Wir werden dve, v več delov smiselno razdeljeni kompoziciji. Ti se na eni strani opreta na dronasto podobo in improvizacijsko zvedavost s prvenca, na drugi pa navdih najdeta tudi v novih izrazih, kar pomeni, da je plošča Wir werden zvočno pestrejša in bolj razgibana od predhodnice.

Drugačno konceptualno zasnovo napove že meditativna, fragmentirana, osebnoizpovedna govorjena beseda, ki je postavljena v uvod in zaključek novega albuma in jo na neki način lahko prevedemo v nekakšno antitezo dronu kot objektivni formi. No, da gre tokrat za bolj ekspresivno zvočno avanturo, pravzaprav postane jasno že skozi izrazito temačno ukrojeno razpoloženje, naj si bo ujeto v melanholičnem odzvanjanju klavirskih tonov, zreduciranem statičnem šumu, fetišističnem brnenju modularnega sintetizatorja, gnetenju naplastenih terenskih posnetkov, subtilnih tribalno-ritmičnih zankah ali pa v repetitivnih sunkih hrupa. Posamezne sekvence si največkrat sledijo (skoraj) ločeno druga od druge, kar pomeni, da dvojec z realizacijo posamezne ideje ne hiti, a je hkrati tudi ekonomičen in se ne izgublja v samoterapevtskih zvočnih raziskovanjih brez repa in glave.

Prav ta »skladateljska racionalnost« ploščo Wir werden že na prvi posluh ločuje od številnih zvočno sorodnih posnetkov, ki elektroakustično dronanje vse bolj zapirajo v podtalne in spletne klike. Ker se je v paketu z drznejšo in bolj razgibano formo znašla še bolj radikalna zvočna podoba, je plošča Wir werden sicer pisana predvsem za posluh glasbenih sladokuscev, toda takih, ki pred ugajanje na prvo žogo postavljajo izvirnost in avanturizem.

Po zelo všečnem prvencu in mojstrskem nadaljevanju bo zanimivo videti, kam bo Rdečo Raketo izstrelila morebitna tretja plošča. Sodeč po aktualni Wir werden, je dvojec trenutno približno toliko kot Jecku in Fullerton Whitmanu blizu tudi posebnežem in ekstremistom, ki se bolj kot z glasbo v konvencionalnem pomenu ukvarjajo z zvočnimi eksperimenti in inovacijami. Je pravzaprav nekje vmes, toda ne v istem prostoru z ustvarjalci, ki si ne znajo postaviti izraznih smernic. Osojnikova in Schellander si jih na eni strani postavita z zvedavostjo ter na drugi s svojimi raznoterimi preteklimi izkušnjami. In to storita izvrstno! 

1 Starejši intervju z Majo Osojnik v Odzvenu si lahko preberete tukaj.