Album pesmi, ki ga kot takega ni

Obsežna biografija in dolga diskografija slovenske elektroakustične glasbenice, vokalistke, skladateljice in pedagoginje Maje Osojnik (intervju z njo iz l. 2011 najdete TUKAJ) ne bi smela biti skrivnost na naših tleh, in to ne glede na to, da avtorica že daljše obdobje prebiva in deluje z Dunaja. Ravno Dunaj nam kot bližnja metropola in specifično mesto možnosti za delovanje Maje Osojnik kot mejne glasbenice najbolje omogoča vzpostavitev koordinat, po katerih njene prepoznavnosti znotraj domače scene le ne gre precenjevati. Že samo dejstvo namreč, da je domača akademska glasbena krajina še vedno relativno zaščitena pred vdorom robnih in eksperimentalnih praks pove veliko. Počasno, vendar v zadnjih letih vztrajno in vzpodbudno injiciranje teh praks v institucionalno je prej posledica iniciativ neinstitucionalne, nevladne pobude akterjev, kot sta zlasti Zavod Sploh in Radio Cona. Njihovo trdo delo in uspešno povezovanje s posamezniki, ki delujejo tudi znotraj akademskega miljeja, je porodilo cikle, kot sta Zvokotok in Zvo.či.ti – So.und.ing Duo, cikla, ki tako lokalno kot tudi z mednarodnim povezovanjem tukaj in zdaj na terenu podirata meje, ki jih je pred njima vsaj v širšem organizacijskem smislu presegalo zgolj delovanje nekaterih osamelih posameznikov ali, denimo, koncertnega cikla Predihano ter ansambla Slowind ter z njimi povezanih pobud.

Maja Osojnik, ki je (mimo gornje grobe kontekstualizacije) v našem prostoru v različnih glasbenih kontekstih prisotna že vrsto let, vsaj od Druge godbe 2010 dalje, skozi leta beleži več kot petindvajset diskografskih projektov, tako samostojnih kot v sodelovanju s številnimi improvizacijskimi in žanrskimi zasedbami: Maja Osojnik Band, Broken.Heart.Collector, Rdeča Raketa, frufru, Ensemble MIKADO, Low Frequency Orchestra, Subshrubs, Watschen Institut. Z glasbenim kolegom in sodelavcem v številnih zasedbah, zamejskim Slovencem Matijo Schellandrom, sta globoko vtkana v dunajsko in širšo regijsko elektroakustično sceno, z močnimi povezavami predvsem v severni Italiji, a tudi širše; med drugim sta gostovala v Koreji pri tamkajšnjem zanimivem radikalnem kolektivu Baloon & Needle. Seveda je zgodba Maje Osojnik obsežna zgodba akademsko izobražene flavtistke, vokalistke in glasbene pedagoginje z dolgim seznamom dela za gledališče, ples, film in animacijo ter serijo akademskih priznanj in gostovanj na mednarodnih festivalih. V zadnjem letu smo jo tudi v Ljubljani videli ob vsaj dveh markantnejših priložnostih, prvič na mini festivalu Ljubljana–Wien, ki ga je soorganizirala, in drugič v sklopu cikla Zvo.či.ti – So.und.ing Duo, kjer je nastopila v duetu z Anno Friz.

Let Them Grow je njena prva solistična izdaja, po zvočnosti še najbolj podobna plošči Black Waters Maja Osojnik Banda, na kateri je uglasbljala material nekaterih slovenskih ljudskih pesmi, slovenske poezije in svoj avtorski material. Nova plošča se osredotoča izključno na slednjega in iz sebe kanalizira glas/pesem in pesemske harmonične zgradbe kot »primordialno mantro«, minuciozno prepleteno s temačnimi elektroakustičnimi negativi distopičnega hrupa in konkretne glasbe. Zahtevno in štrenasto zapleteno, skoraj labirintasto narativo ter naravo zvočnosti plošče Let Them Grow bomo morda še najlažje zapopadli, če si pri tem pomagamo z vizualnim gradivom, ki je priložen plošči, predvsem umetniškimi fotografijami telesa Maje Osojnik v pomenljivih pozah. V grobem bom izpostavil dva aspekta teh fotografij, za katera se zdi, da v zelo neposrednem smislu vzpostavljata temeljne poteze Majinih ambicij po hrupnem zvočenju, ki niso le glasbene narave, temveč so motivirane širše življenjsko. V prvi vrsti fotografije lovijo telesno umeščenost v prostor in dalje potencial fizičnega posega, vpliva, celo surovega telesnega primeža in prisile, ki jih telo predpostavlja že s svojo aktivno materialno umeščenostjo v svet. Telesnost tako skozi plošči priložene fotografije razumem kot zmožnost surove, okrutne sile – agresije. In več, razumem ga kot mesto v fizičnem prostoru, ki že po svoji relacijski umeščenosti v prostor implicira transformativne zmožnosti vplivanja na fizično materialnost kot tako, ne zgolj na neposredno okolje ali le fizični radij telesnega dosega, dotika. Fizična prisotnost je prostorski udar. Druga tendenca plošči priloženih fotografij je reprezentacija razobrazenja, negacije ali umika identitete, ki kaže v smeri razkroja potence obraza, v predhodnem smislu telesnega pa pomeni tudi vzporeden razkroj potence telesa v fizičnem prostoru. Oba vektorja skozi zapis še najbolje nakaže avtorica sama z besedami »the world seems strange to me and I feel stranger in it«.

Album Let Them Grow, ki temelji na sopostavljanju po genusu raznolikih elementov, je najmočnejši ravno tam, kjer v glasbeni strukturi vsebuje temeljni paradoks impotence sodobnosti, veslanja proti toku sveta v leru, v prazni prestavi. Takšno razumevanje predpostavlja razumevanje sveta kot učinkovine, ne kot zgolj rezultata, in je kot tako bistveno povezano z zgornjo fizično umeščenostjo udara telesa v materialni svet. Vendar je namignjeni paradoks res paradoks, kar se na najkonkretnejši način izkaže v (ne)glasbenih in (ne)pesemskih strukturah albuma. Album kot celota v teku torej na strukturni ravni vsebuje nefunkcionalnost, neučinkovitost – vsebuje ju na ravni, kjer se dogajajo trčenja posameznih muzikalnih elementov pesmi, glasu v pesmi, hrupa, zvočnosti okolja ter zvočenja njegove fizične materialnosti, in vsebuje jo tudi na ravni pojmovne reprezentacije, na ravni besedil, ki so odkrito konfrontacijska, zavračajoča in zaničevalna do različnih vrst odnosov, vzpostavljenih znotraj tega sveta, ki ne deluje več ali sploh nikdar ni deloval kot učinkovina, kot bi ga radi videli.

Plošča kot celota zato deluje shizofreno in do neke mere izgubljeno. Je sinteza posameznih učinkovin, ki je vsaj na neki reprezentacijski ravni impotentna, neučinkovita. Vsebuje neučinkovitost učinkovine, kajti tudi album kot celota dela ni zgolj rezultat, temveč učinkovina, kakor bi kot učinkovino radi videli svet, ki pa ga kot takega ni. Na ravni motiva, metodologije delovnega procesa in kreativnega modusa Let Them Grow te paradokse implicira že v izhodiščni ideji, že iz stanja pred zaključenim delom.

Novi album Maje Osojnik izrečeno simbolizira umik. Fizičen »retreat«. Zastavljen je kot refleksija in kritika »čudnega fenomena sodobnih medosebnih odnosov« ter seveda tudi vpletenih intimnih odnosov, odnosov šovinizma, zlorabe in pasivne identitete. Konkretno v zvoku se umik izriše skozi uporabo tako imenovanih »rejects«, zavrnjenih kosov in koscev zvoka, ki jih avtorica skrbno arhivira v procesiranju napak in nesreč ob proizvajanju in reprodukciji zvočnosti. Kot zapiše: »I am partial to what isn't approved by society – that which has been broken« (»naklonjena sem tistemu, česar družba ne odobrava – tistemu, kar se je pokvarilo«).