Polnoletnost (brez) napak

Ena cela polnoletnost je minila, odkar je Renata Mohorič iskala bend za solo kariero, in nastal je I.C.E. Ampak v tem trenutku letnica 2005 ne zveni ne jubilejno, ne okroglo, ne nostalgično. Niti s tretjim albumom. Povrhu s takim naslovom, Brez napak. Ampak prav ta krepi pojasnilo, (za)kaj se je vse zgodilo s pop rockom, žanrom, ki je za nekaj let tako zasvetil, da je pregorel. V zgodbi I.C.E. letnica 2005, ko je v skupini Tabu še pela Nina Vodopivec, Neisha izdala prvenec, Gušti pa s Polono vplivni album GP in je Yogurt s Trenutkom iz sanj še ujel izmuzljivi trenutek pop rocka z ženskim vokalom, vseeno izpade specifično. S pop rock komadom in rockovsko spevnim albumom Na liniji (2008) je bil bend namreč prezgodaj prepozen. Zamudil je vlak, ki so ga ne le ujeli, temveč uživali v Tabuju in Billy's Private Parking, saj je vlak pop rocka še redno vozil. Ko so nato v še vedno rocku zvestem I.C.E. sestavil drugi, bolj odločno k popevkam oziroma popu usmerjeni album Tu je raj (2015), je bil ta ravno dovolj mehek in trd hkrati, a se je znašel v časovnem precepu. Nova generacija (Fed Horses, Koala Voice) še ni prišla, stara še ni bila dovolj nostalgična. Bil je to čas, ko niti nastop na Emi 2015 ni prinesel bistvene razlike. I.C.E. še vedno zveni, kakor naj bi rock zvenel. Album Brez napak je v precepu popa in rocka, ki je vedno nehvaležen za pevke, ostal zvest tistemu, kar bend je. Brez prilagajanj, z napakami. Zato je toliko bolj drzno, da nosi album naslov Brez napak. Ker na svoj glasen in prepoznaven način preverja, kako rockerski je še čas, ki rocku načeloma ni več tako naklonjen.

In zdaj po vsem tem pride tretji album. Ja, komaj tretji. V osemnajstih letih, da je dilema še večja in še bolj nemogoča. Kako gre lahko čas neutrudno naprej, I.C.E. pa zveni bolje kot kdaj prej? Če to ni nostalgija, ker ne more biti, kaj potem je? Brez napak je tip albuma, za katerega se zdi, da je podobnih na sceni preveč in so že kar samoumevni. I.C.E. bi po zvoku lahko zavil bližje preteklosti, celo k Hamotu & Tribute 2 Love ter z besedili, napevi, občutkom lovil svojo generacijo, ne da bi zanemarjal starejše ali mlajše. Toda I.C.E. ni tam. S tem ko je delno spremenjen bend album naslovil Brez napak, se je kakor da samoodrešil pričakovanj. »Mi se zavedamo, da niti naš album niti mi sami nismo brez napak, vendar pa so skladbe na njem iskren odraz nas samih, našega doživljanja in sinergij, ki so se v ustvarjalnem obdobju odvijale med nami,« je šla popotnica ob izidu albuma. Nekaj, česar v I.C.E. gotovo ne bi izjavili ob prvencu, najbrž niti ne ob nadaljevanju. Ravno zato tretji album zveni toliko bolj zrelo, močno, prepričljivo. Ne več zaletavo prebojno ali preverjeno zaželeno. Zveni prepričano. V I.C.E. je sicer še naprej neizogibno ospredje Renata Mohorič. Raskavi, hripavi in tudi čuteči glas je predstavila že na prebojnem albumu Na liniji, medtem ko je na Tu je raj pokazala, da premore še več. Ni le rock pevka z dobrim glasom, prinesla je cukr pop kombinacijo rocka s popom, ko to ni bilo popularno. 

Brez napak se začne z zamazano (blues)rock kitaro. Nobenega izogibanja, nobene težnje po uglajenem zvoku. Ravno nasprotno, kar te dela živega, je točno to, kar hoče povedati naslov, da je. »Če je v glavi norija, v prsih razbija, vzem si trenutek, dva ...« Takšno je izhodišče za stanje, ko »ni boljšega občutka kot vdihnit v pljuča, takoj je lažji lajf.« I.C.E. ima izrazito rockerski, da ne zapišemo ameriški zvok. Ve, kako želi zveneti, kar samo po sebi ne izstopa. Kar naredi razliko, je slovenščina. Tokrat I.C.E. še bolj intenzivno preverja, kako poredna, glasna, hrapava, jezna in tudi ranljiva je slovenščina. Sploh na take kitare. Naloga je zahtevna, ker vokal išče rime na zelo poudarjene zloge. Lahko bi delovalo okorno in negotovo, toda bend je sklenjen, kar ne čudi glede na to, da imata Tine Janžek in Matej Sušnik na kitarah v I.C.E. že zajeten staž in sta edina stala ob Mohoričevi, ko je bend izskočil iz rockovskih v pop okvire in leta 2015 nastopil na Emi z Vse je mogoče. Ja, vse to je I.C.E. dal skozi. Tudi to, da je imel album Tu je raj kar pet popevk tedna na Valu 202. Zato bi bilo iskanje pop momenta trmasto vztrajanje po že prehojeni poti. 

Nasprotno je ritmični komad Vikend drugačen odmik od garažne pop rock strukture. Vikend je preizkus, kaj bi lahko bil ne le I.C.E., temveč slovenski pop rock, če bi želel znova in večkrat poiskati širine in globine in ostrine omejenega žanra. Kjer pesmi vendarle nekaj zmanjka, je v refrenu, ki deluje manj udarno od verza. Kitarsko migetanje je v verzu dobrodošlo, v refrenu pa komad deluje kot »vsak sistem, ki pregori«. Morda je Brez napak takšen zato, ker brska po že narisani paleti rock odtenkov. Ti sam greš bi na albumu Tu je raj zvenel bolj pop(evkarsko), na Brez napak pa zveni kot blues rock. Pesem, ki je tako nalezljivo poslušljiva, da ima I.C.E. spet potencial za še kaj več. »Če ti nč ni jasn, ne deli se, da veš / Če ne morš se odločit / s čim bi vozu se, pejd peš / Ni treba, da popolno hodiš / važn je, da greš / klinc pa kalorije, če lačen si, pač ješ« – to je nastavek za oprijemljivo in aktualno nizanje stanja, ki ga pri nas zlasti v rocku pogosto manjka, ker za skupine, ki že imajo določeno kilometrino, nastopi strah pred nazornim opisovanjem dojemanja sveta. Ti sam greš je največji potencial tega albuma, ker raziskuje, preudarno. Ker pa je Brez napak vseeno nemiren album, se znova pobrska znotraj žanra. Nepopisan list je izstopajoč indie komad, skuša ujeti utrip vsega, kar ni prišlo le po prvencu, temveč tudi po drugem albumu. I.C.E. v Nepopisanem listu lovi duh postrocka, naprej porine bas, rife umakne atmosferi in s tem od pevke terja največ. Postane nekaj, kar ni. Verjeti gre refrenu, da »svobodi bi se predala, gola v mesečini plesala / vse do, vse do tja / kjer omamljena bi od vesolja / odpirala nova obzorja še neznanega«, ampak le do določene točke. Nepopisan list je poskus, kako ujeti čas, če prihajaš iz nedefiniranega časa, pa nato posredno nehote spoznaš, kateremu času dejansko pripadaš. 

Za sodobni rock bend ni neznačilno, da album korenito prelomi. Ponavadi to stori pozno, ko je to varnejše. Ampak naj bodo poprejšnji štirje komadi še tako raznoliki, Kaj če sva le laž je nekaj, na kar je težko biti pripravljen. Ne da I.C.E. nima balad, ampak »všeč ti je, ko se lahko / potopiš na črno dno / v zavetje mojih razbitin / ki jih čas je varno skril« je vendarle rezgetavo trpljenje. Udari, strese, potone. Nič ni narobe z ranljivostjo, ostrino, bolečino. Toda v kontekstu albuma se v tako molovsko propadajoči maniri verz »ko sva čisto blizu si / s tabo v prepad drsim« pretopi v vprašanje o svoji umestnosti. Težko je pregnesti in predelati z naskokom ta najdaljši komad (skoraj šest minut, dve minuti daljši od drugega najdaljšega). Četudi s krasno sklepno solažo, je Kaj če sva le laž pretežko sidro za bend, ki še ni tam, da bi se dolgoročno zasidral. 

Zato je v scenosledu albuma rešitev Flow. Skupek vsega, kar I.C.E. ni več. Flow je zrelost, izkušnja, udarec, moč. Celotna produkcija, prelom, klaviature. Deluje. Četudi uporabi preverjeno akordno (pro)padanje, je to mesto, kjer Renata Mohorič ne zgolj lahko postane, temveč je še nekaj, kar je sicer že bila, a nikdar tako filmsko. Lik. Karakter. Zgodba. Vse tisto, kar bendi vse pogosteje dajejo v opise. Flow je srečanje s samim seboj, s strahovi, prebliski. Dober singel in še boljši komad na albumu. Hkrati je tudi zgolj preblisk. In ko se razgrne Kapital, je skupina spet to, kar je. Rif, drznost, ritem, melodija in sporočilo, kjer besedilo skuša dati komadom nekaj več ali vsaj ponuditi razliko. Napredek je, da se bend v refrenu odloči za večglasno petje ter preseneti in vzpostavi nalezljivi občutek kolektivnosti. »Vse bi dal / vse za kapital / in če bi blo treba, še dušo bi prodal« je rockerska retorika, ki deluje ravno zato, ker je podkrepljena z več glasovi. Nima pa I.C.E. konteksta, da bi Kapital, četudi z lucidnim sporočilom, presegel migetavi rock. Kajti realni kontekst, kamor se Brez napak zateče, je sproščena uživancija Ko sva skupaj. Varno, sprejeto, ustaljeno, spevno. Da je Brez napak album, ki je bližje garaži kot še enemu gostovanju na Emi, se dokončno pokaže v Vse za dober namen. Ponovno se skupina nasloni na rock rif in poskuša unovčiti pevkin glas in njeno prezenco. Izziv opravi z odliko, vredno klasikov slovenskega rocka (Big Foot Mama). In čeprav pesem A še verjamemo najbrž ne preizprašuje vztrajnosti skupine, izžareva upravičenost: »Vse, kar nam je ostalo / je le upanja malo / a še verjamemo / da lahko spremenimo / usodo, če ne bežimo / sami pred seboj«. 

I.C.E. še vedno zveni, kakor naj bi rock zvenel. Album Brez napak je v precepu popa in rocka, ki je vedno nehvaležen za pevke, ostal zvest tistemu, kar bend je. Brez prilagajanj, z napakami. Zato je toliko bolj drzno, da nosi album naslov Brez napak. Ker na svoj glasen in prepoznaven način preverja, kako rockerski je še čas, ki rocku načeloma ni več tako naklonjen.