25.07.2013
Pomagaj si sam in NPK ti bo pomagal!
V svojih drugijh mnenjih se Matjaž Manček sprašuje o 'avtogolih' domače glasbene scene ...
V prejšnjem mnenju sem za klavrno stanje na slovenski popularnoglasbeni sceni in za njeno neprepoznavnost navzven s prstom kazal predvsem na kulturnopolitične odločevalce, ki pripravljajo novo kulturno ustavo – NPK, nacionalni dokument, ki lahko marsikaj izboljša ali pač poslabša. Čas (rok za oddajo pripomb na NPK) je narekoval to osredotočenost. Rok se je iztekel, pripombe so oddane, bomo videli, kako in koliko bodo upoštevane in kaj bo na koncu prišlo na plano. Tu ni več kaj dosti narediti.
Se pa toliko več lahko naredi znotraj same scene. Pa se vprašajmo, kakšen del odgovornosti za to, da se scena ne izvije iz krča zaprtosti, majhnosti, neambicioznosti, za to, da lahko na prste obeh rok preštejemo bende / izvajalce, ki se lahko pohvalijo z resno turnejo po tujini, na prste ene roke tiste, ki jih je tujina vsaj malo opazila in na prste enega prsta bend, ki v svetu res nekaj velja, nosi sama scena oziroma njeni akterji.
Vzporedno s tem tekstom pripravljam materiale, ki bodo služili za promocijo naših izvajalcev, ki bodo v okviru Kino Šiška odra nastopili na festivalu Terraneo v Šibeniku, in pakiram za jutrišnjo pot na Dunaj, kjer se bo slovenska delegacija priprav za slovenski fokus na oktobrskem showcase festivalu Waves Vienna dogovarjala o promocijskih strategijah in možnostih za izbrane slovenske izvajalce. Pa se človek vpraša, kakšen smisel vendar ima vse to početje, če naši perspektivni bendi prostodušno razpadajo, preden jim uspe napraviti kakšno dete, in to v trenutku, ko imajo potrjene nastope na festivalih, kot so Terraneo, Waves in Taksirat, če je treba bende cukati za rokave, da agentom festivalov po nastopu dajo kak cd, in so do te mere skromno moderni, da se jim ostalih nastopajočih ne zdi vredno gledati, če še izjemni in v tujini nadpovprečno aktivni ter mnenjsko vplivni hiphoper zavzdihne, da ima en tol’ko smisla hoditi na te festivale in špile v tujino, saj se nikoli nič zares ne zgodi …
Mogoče se pa ne zgodi, ker se ne dela zadosti, ker se ne dela zadosti vztrajno, profesionalno in ambiciozno. Če je vztrajnost še nesporna vrednota, pa v naši (alter) sceni profesionalnost in ambicioznost marsikomu že zaudarjata po izdajstvu Neodvisnosti, Nekomercialnosti in Alternativnosti. Izdajstvu svete trojice undergrounda. Velika večina naših izvajalcev, ki imajo perspektivo za prodor v tujino, prihaja iz alter scene. Iz garaž, klubov; vajeni so špilov za potne stroške, sendvič, pir in mogoče kje še za vrečo krompirja ali jabolk. Kaj več pričakovati ali zahtevati je nespodobno in proti neprofitnim principom neodvisne glasbene scene. Imeti managerja, poskušati profesionalno načrtovati kariero, zahtevati spodoben honorar je najmanj neetično, če ne že kar izdajstvo, kot je izdajstvo, ko se nekdo, ki se po letih dela v neodvisnem mediju in produciranja izgubarskih eksperimentalnih dogodkov po underground placih usede na ta topli stol javne inštitucije in ima za delo na razpolago nekaj umazanega, grdega denarja. Vsi »naši« koncertni organizatorji so in morajo biti brez denarja. Špilat se gre zastonj, da se podpira sceno, kot je treba zdaj podpirati najbolj množični ljubljanski festival, ki je na trnovi poti, kljub temu da en mesec prodaja hektolitre pijače, nastopajočim pa nudi nespodobno mizerne honorarje za zabavanje pijočih množic.
Še tako razsvetljeni skrbniki javnega interesa, še tako čudovito reformno navdahnjeni Nacionalni program za kulturo, še toliko več namenskih sredstev za sodobno urbano sceno, še tako domišljen projekt vzpostavitve slovenskega »music export« urada, vse to ne bo kaj dosti pripomoglo k dvigu kvalitete in prodornosti slovenske urbane scene, če …
Če se ne bo začenjalo kaj spreminjati že pri miselnosti samih izvajalcev. Spreminjati v smeri preseganja pretiranih predsodkov proti izrazom, kot so »pop«, »hit komad«, »glasbena profesionalizacija«. Spreminjati v smeri posvečanja zdrave mere pozornosti ne samo produkciji glasbe, ki gre v korak s časom, ampak tudi strategiji promocije, pojavljanja, nastopanja, iskanja zunanjih zaveznikov, možnosti, rekrutiranja sposobnih ljudi, ki bi znali pri tem konstruktivno pomagati v vlogi menedžerjev, agentov, piarovcev.
Ko zapisujem te izraze glasbene industrije, se še meni samemu zazdi rahlo svetoskrunsko, a ko se spomnim, kako ti mehanizmi profesionalno in poslovno delujejo, recimo, v Avstriji ali Italiji, in to na nivoju bendov, primerljivih s kakimi Werefox, New Wave Syria ali Moveknowledgement, mi je jasno, da odsotnost in zavračanje pomena tovrstnih vitalnih akterjev glasbenega sveta naši sceni izničuje možnost za resen nastop na mednarodnem trgu, možnost za učinkovito promocijo na showcase festivalih in v mrežah evropskih festivalov.
Treba je premotriti tudi medijsko sivino, ki nas obdaja. Sivino, v kateri uredniki dnevnih časopisov raje kot za prezentacijo izvajalcev prostor namenjajo brezplodnim člankom o tem, zakaj k nam ne hodijo velike zvezde in zakaj koncerti odpadajo. Sivino, ki dopušča, da se na nacionalni televiziji edino kvalitetno glasbeno oddajo Aritmija vsake nekaj mesecev reže, razteguje, prestavlja, ukinja in vrača, zraven pa ima vsakodnevni termin brezciljno polurno samosebinamensko vrtenje praviloma slabih spotov. Za tiskano glasbeno revijo ni ne denarja ne zainteresiranega trga in bentili bi lahko še čez pomanjkanje, skorajda odsotnost sposobnega in ozaveščenega glasbenonovinarskega kadra.
Glavna infrastruktura za možno koncertno udejstvovanje mladih (pa tudi starih) bendov je klubovsko, kulturnodruštveno in mladinskocentraško polje, ki je brez denarja oziroma ga vsega porabi za lastni pogon, za program pa ga zmanjka. Polje, kjer se zdi, da je glavni šport mnogih sedenje na spomeničarskih alter lovorikah, čakanje na penzijo in neodvisno, avtonomno, nekomercialno pljuvanje okoli sebe, po vsem, kar ne pljuva v isto smer. Mladih, novih sil se ne spusti zraven, da bi v sceno vdihnili novo dinamiko in ji dali novega pospeška. Pa da si na koncu že tako slab okus še dodatno ne pokvarim s pisanjem o collegium študentskih žurih, posledično vse bolj čukasti študentski populaciji in vaških veselicah, ki se hočejo iti glasbene festivale.
Eh, ravno sem hotel napisati še kaj pozitivno spodbudnega, pa mi je zmanjkalo prostora …