Popšoping, ali Zakaj je v Sloveniji tako nehvaležno pisati o glasbenih oddajah?

Prav na Prešernov dan, se pravi na kulturni praznik 8. februarja, ko se na vseh frontah tako opeva in poudarja, kako pomembna sta narod in nacionalnost, je oddaja o slovenski popularni glasbi Popšop zakorakala v drugo sezono. Dobra novica je torej, da oddaje niso ukinili, kar se je zgodilo večini njenih predhodnic. Toda ali je to res dobra novica? Je res dovolj že to, da ima nacionalka glasbeno oddajo o slovenski pop glasbi (poudarek je na »slovenski«)? Odgovor ni tako preprost, da bi enostavno odgovorili z »ne«, a tudi »bolje kot nič« ni zadovoljiv argument oziroma vsekakor ne bi smel biti. Še zlasti ne, če na vseh drugih področjih nacionalne televizije vedno znova opozarjamo na vzdrževanje standardov (oz. opominjamo, da jih ni) in (ne)kakovost. Zakaj bi torej imeli za razvedrilni program drugačna merila kot za informativnega? Zgolj zaradi imena, ker je prvi namenjen »razvedrilu« in nas ni dolžan informirati? Toda ali to pomeni že kar, da nas ima pravico poneumljati?

Začnimo pri imenu, saj se v njem skriva del odgovora, ki ga iščemo. Popšop je variacija na Top shop, televizijsko prodajo, ki nam skuša prodati vse možne izdelke, in to s popustom, »če le pokličete v naslednjih 15 minutah«. Popšop pravzaprav funkcionira na enak način, to pa predvsem zaradi ene stvari – nekritičnosti. Popšop PRODAJA slovensko pop glasbo in do nje ne vzpostavi kritične distance. Če ne bi vedeli bolje, bi rekli, da gre za promocijsko oddajo, sanjski televizijski izdelek za nemalo glasbenih piarovcev v Sloveniji. Škoda. Zakaj? Ker produkcijsko in izvedbeno oddaja povsem štima. Še posebno reportaže. 

Česar nismo videli in slišali v Popšopu, so novi obrazi in glasovi na sceni slovenske popularne glasbe. Ampak res novi in res dobri. Tisti brez agresivnih piarovcev. Čeprav so jih v svojem napovedniku v prvi sezoni obljubljali, smo spet pristali pri enih in istih imenih, ki oddajo izkoriščajo kot še en kanal za promocijo svojih izdelkov.

V Sloveniji je o glasbenih oddajah zelo nehvaležno pisati, kar ne dvomim, da se bo izkazalo tudi po tem, ko bodo mnogi ustvarjalci, ki so povezani z glasbeno sceno pri nas, prebrali ta tekst. Vsi se poznajo; vsi se poznamo, če smo natančnejši. Kritika, četudi konstruktivna, je že lahko razlog, da bo ta ali oni glasbenik, ta ali oni glasbeni novinar oziroma urednik ali ta ali oni televizijec ob naslednjem skorajšnjem srečanju raje zavil na drugo stran ceste in piscu teh besed obrnil hrbet. To je cena, ki jo plačaš in ki jo za opravljanje svojega dela moraš sprejeti. 

Tudi sam sem sodeloval pri enem od poizkusov poustvarjanja in oživljanja Videospotnic, ki pri nas (poleg Videošpona) še vedno veljajo za model, kako naj bi izgledala dobra glasbena oddaja na nacionalni televiziji. A če smo realni, je bil to čas, ko so imeli videospoti na televiziji še pomen predvajanja. V dobi interneta in YouTuba se je to radikalno spremenilo. Zato so povsem nesmiselne tudi televizijske oddaje, ki videospote rangirajo glede na glasovanje gledalcev, četudi ti glasujejo prek spleta oziroma družabnih omrežij. Mladi televizije pač ne gledajo več, to je dejstvo; sploh pa ne zato, da bi tam ujeli novi videospot kakega slovenskega glasbenika oziroma glasbenice. A da ne bomo zašli, to je že druga tema. Vrnimo se k formatu Popšopa.

Po pogovoru s številnimi slovenskimi glasbeniki sem dojel, v čem je pravzaprav težava. Ti so kakopak veseli, da imajo spet »svojo« oddajo na nacionalki, ker imajo, kot pravijo, končno zopet kanal na TV Slovenija, skozi katerega se lahko promovirajo. Ravno ta beseda je problematična, kot sem zapisal že na začetku – promocija. Problematično jo promoviranje izdelka na nacionalni televiziji, oddaja pač ne bi smela biti zgolj televizijski oglas. Slednji je v medijih praviloma strogo ločen od novinarskih vsebin, povrh vsega pa še ustrezno označen, da gledalec lahko loči, kaj je REKLAMA in kaj PROGRAM. Za reklamo se plača, za nastop v oddaji ne. Preprosto. Ta pravila obstajajo ravno zato, da ne bi prihajalo do manipulacij in hibridnih vsebin, ki bi pod krinko »kritičnega prispevka« prikrito oglaševale. In zakaj bi pri (pop) glasbi veljala drugačna pravila? Ko, denimo, gledate oddajo Aritmija, ki je prav tako namenjena pop glasbi (in pravzaprav sploh ni tako alternativna, kot jo mnogi radi označujejo, čeprav je res, da ima veliko širši spekter že zato, ker ni namenjena zgolj domačim izvajalcem), nimate občutka, da vam želijo voditelji nekaj prodati. Dobro, z izjemo, ko podeljujejo vstopnice za koncerte, a to je jasno najavljeno kot »nagradna igra«. V čem je torej razlika? V formatu in vsebini voditeljev, voditeljic? V pristopu urednika, urednice? 

Vprašanje se pravzaprav glasi takole: zakaj Aritmijo (ki sem jo tu povsem nenamerno vzel za talko) jemljemo resno, Popšopa pa ne? In če lahko, prosim, za trenutek odrastemo in se ne zapletamo v neskončno besedno bitko o tem, da gre vnovič za »pozicijo alternativca, Ljubljančana, ki ne podpira pristne slovenske pop glasbe«.

Voditelja Popšopa ne bi rad pribijal na križ. Nejc Šmit je povsem simpatičen fant, ki zna prijeti za kitaro in odigrati nekaj akordov, kot je pokazal v oddaji, tudi dikcija mu ne dela težav, stilist(ka) ga lahko obleče po zadnji modi in nasploh deluje zelo nekonfliktno. A morda je ravno v tem težava. Šmit se je resda le znašel na »pravem mestu ob pravem času« ali v tem primeru morda na »napačnem mestu ob napačnem času«, saj ni avtor oddaje in po vsej verjetnosti počne le tisto, kar mu naročijo nadrejeni. Vseeno pa je on tisti, ki ga vidimo na malem zaslonu, on je tisti, ki nas naslavlja, in on je tisti, ki nam prodaja slovensko pop glasbo. In to povsem brez kritične distance. Vse je novo, vse je noro dobro, vsi so zvezde. V ta miks navrzimo še kakšen občasen slengovski izraz in nekaj wikipedijskih informacij o izvajalcih. Kdo bi mu lahko zameril? Saj le opravlja svoje delo, ne? A ravno zaradi tega, ker le »opravlja svoje delo«, oddaja Popšop ni vsebinski presežek, in s takšnim načinom tudi nikoli ne bo. Če bo sploh zdržala v programski shemi, seveda. Saj veste, kako hitro se ukinjajo glasbene oddaja na nacionalki, ki so za vodstvo televizije postale nekakšno nujno zlo. Skoraj nobene do zdaj pa niso tehtno premislili, in tako so temelji krhki in vsebina plehka. Edini učinkoviti efekt je ta, da zamašijo usta slovenskim pop glasbenikom, ki imajo končno spet glasbeno oddajo, v kateri lahko gostujejo, govorijo o tem, kako so snemali videospote in albume, in kažejo svoj široki nasmeh. Povedo pa bore malo. A za to niso krivi sami, krivi so tisti, ki jim ne znajo zastaviti konkretnih in tehtnih vprašanj. Krivi so nejci šmiti. 

Za pokušino naj navržem tole: koga zanima že n-ti intervju z Nino Pušlar, le da je tokrat posnet med vožnjo s kolesom po centru Ljubljane? Videno v Popšopu. Koga zanima intervju z Neisho, ki na vprašanja odgovarja vsa preznojena in zadihana med treningom, med telovadbo? Videno v Popšopu. V savno nato začuda kamere niso spustili. Hkrati s tem se sprašujem, kaj naj kot gledalec na kulturni praznik počnem z informacijo, ki jo je izustil voditelj, da vse, česar se loti Jan Plestenjak, postane uspešnica? Moram za to res preklopiti na nacionalno televizijo? Resno? 

Česar nismo videli in slišali v Popšopu, so novi obrazi in glasovi na sceni slovenske popularne glasbe. Ampak res novi in res dobri. Tisti brez agresivnih piarovcev. Čeprav so jih v svojem napovedniku v prvi sezoni obljubljali, smo spet pristali pri enih in istih imenih, ki oddajo izkoriščajo kot še en kanal za promocijo svojih izdelkov. 

Voditelj Popšopa je v enem od intervjujev za MMC, ki je bil neposrečeno odkrito naslovljen »Nova platforma za slovenske glasbenike«, povedal, da ima na svojem telefonu vsaj 48,5 odstotkov slovenske glasbe. In če si na svoj telefon slovensko glasbo nalaga po vzoru svoje oddaje, potem lahko rečemo, da tam ne boste slišali ničesar novega. Upam le, da si jo je naložil brez promocijskih oglasov ... 

Se vidimo na drugi strani ceste.

Arhiv oddaj si lahko ogledate TUKAJ.