31.01.2020
Poslušam, da vidim
V polsnu je manj dorečen od predhodnika, saj dopušča več sanjavosti. A je obenem zrelejši.

Brest feat. Vesna Zornik
V polsnu
Samo Records
2020
Trio Šalamon–Zornik s Kristino Kočan kot pesnico, katere besede so uglasbljene, se je po preizkusu časa in številnih koncertih razširil v kvartet oziroma kvintet. Tako na drugem albumu V polsnu zasedbo več ne tvorita le interpretacijsko prepoznavna Vesna Zornik in večžanrsko vpeti kitarist Samo Šalamon, temveč tudi bobnar Bojan Krhlanko ter basist Samo Pečar, čeprav le pogojno. Na prvencu Nemi film se je slednji pojavil kot eden v nizu gostov, ki so zvočno sliko obogatili, tokrat pa se predstavlja kot polnopravni član, a očitno žal le na koncertnih odrih, saj je na albumu, tako kot doslej, večino basovskih linij prispeval Šalamon, kar mu gre nekako zameriti; izjema je po energiji izstopajoča Nočna scena. Vendar je bas v večini primerov poudarjen, kar se še posebno odrazi v Pelji me tja. Skladbe se na splošno zlijejo v kompaktno celoto, iz katere nobena glasbena enota ne izstopa. Vse imajo preprosto, ciklično zasnovo, znotraj katere se refreni pogosto ponavljajo in hitro usidrajo v ušesa. Brest pravzaprav zato ne prinaša nobenih presežkov.
Gostje torej na albumu V polsnu izostanejo. Za vizualno podobo je znova poskrbel estet Max Werschitz in ohranil prepoznavne elemente zasedbe Brest, med katere lahko štejemo dva listka, ki morebiti upodabljata pojočo ptico, enako zasnovo postavitve besedil v spremni knjižici in navajanje zasedbe. Vse to zdaj že lahko obravnavamo kot Brestov podpis. Seveda pa k prepoznavnosti v enaki meri prispevajo besedila, v katerih so obravnavani ljubezen, odnos dveh in občutja, ki se v nas prebudijo v trenutku, ko začutimo »tisti … tisti čas … v letu / ko vse vzbrsti« (Tisti čas) ter »vrtinčijo se / sončni žarki« (Peščeni poljubi). Jasno formiranje skladb Šalamonu, ki je sicer vajen večje svobode, v tem primeru omogoča raziskovanje kitarskih efektov (tem je dodal celo mandolino) – in prav ti so osnova, čeprav v resnici le dopolnijo ter podprejo besede. Doživeta interpretacija Zornikove gre v izraznosti globlje kot na prvencu, kjer se je kdaj zazdelo, da so glasbeniki nekoliko zadržani, kot da bi skušali obdržati kontrolo nad seboj. Svoj vokal tokrat uporablja kot sredstvo izražanja širokega spektra čustev (Lutke) in v skladbe vnese več kontrastov. V Baladi tako posamezne besede navrže šele po krajšem premoru, v šepetu, zaradi česar dobimo dva pomena besedila, s katerima se intima dveh lahko docela spremeni. Osnovo predstavlja verz »obstala je na mestu / obrnil se je proč / solze so tekle / namočile so njegovo« in dopolnjeno celoto »obstala je na mestu brez besed / obrnil se je proč od nje / solze so tekle navznoter / namočile so njegovo srce«. Zdi se, da pesnica, ki rada obravnava tudi urbano okolje – na prvencu Nemi film to plat zastopa Sama v mestu in na drugem albumu Nočna scena –, zgodbe gradi prav na besednih igrah, s katerimi bralcu omogoča opažanje sveta iz več različnih zornih kotov, a to zares do izraza pride šele v glasbeni obleki. Očitnejša igra je tista v Izletu, kjer se sprašuje, »kam me boš odpeljal? / kaj mi boš pokazal? / bom samo sledila ali naj / te odpeljem jaz?«. Besede so jedro Brestovega delovanja, ki ga Krhlanko in potencialno Pečar širita ter zgoščujeta, medtem ko Šalamonovi vložki podprejo in pospremijo, sem in tja celo podvojijo vokalistko. In čeprav kitara tudi tokrat večinoma povede s posameznimi motivi, so daljši solistični vložki vendarle dokaj redki, saj jih najdemo le v Lovu, Peščenih poljubih in V polsnu.
Lahko bi dejali, da je tudi zato ta album manj dorečen od predhodnika, saj dopušča več sanjavosti. A je obenem zrelejši. Nemi film je z zvokom nizal slike iz filma nekoga ali dveh, ki sta samozadostna in večino časa preživita v naravi, pri čemer nas je spomnil na filme (ter literaturo) s podeželja šestdesetih let minulega stoletja, v glasbenem smislu pa je vseboval številne teme, ki bi jim lahko pripisali infantilnost. V polsnu to vlogo ohranja, saj ostaja izredno slikovit, vendar bi ga prej označili za strastnega in hrepenečega, ne pa več povsem lahkotnega ali naivnega. Nanj je zvrščenih kar nekaj širšemu poslušalstvu všečnih napevov. V tem pogledu vodi pesem Midva sva vse. Vendar kljub močnim adutom Zornikove težko spregledamo slabo artikulacijo oziroma požiranje in nepravilno poudarjanje posamičnih samoglasnikov, kar popači nekatere besede, besedila ter skladbe. Po drugi strani je pa Zlato, za katero sta Šalamon in Kočanova morda kanec navdiha poiskala v Over and Even ameriške glasbenice Joan Shelley, v tem pogledu povsem neoporečno. Skladbe se na splošno zlijejo v kompaktno celoto, iz katere nobena glasbena enota ne izstopi. Vse imajo preprosto, ciklično zasnovo, znotraj katere se refreni pogosto ponavljajo in hitro usidrajo v ušesa. Brest pravzaprav zato ne prinaša nobenih presežkov. Čeprav je med stalnimi člani pesnica, besedila večinoma niso družbeno angažirana in se ne dotikajo eksistencialnih vprašanj. Prav tako pesmi v glasbenem smislu ne stremijo k pretirani razvejanosti ali bogastvu. Gre pa nedvomno za kakovostno zasedbo, ki spaja vplive različnih žanrov, s skupnima imenovalcema v melodičnosti in spevnosti. Morebiti zato težko živi le kot glasba iz ozadja, četudi ne zahteva aktivne vključenosti poslušalca. Ovit v preprostost in prijetnost, ima Brest najbrž pomembno nalogo: približati dobro in boljše (pre)hitro zadovoljnemu občinstvu ter ga povabiti h globljemu ter močnejšemu glasbenemu doživetju in obenem vnesti lahkotnost v dan zahtevnejših poslušalcev. Navsezadnje je vsaj delno nastal tudi zato, ker »kar je bilo ni bilo dovolj« (Balada).