Pozno iskanje zrelosti

Naslov nove plošče Andreja Šifrerja, petinšestdesetletnega kantavtorja in diplomiranega pravnika, ki je v poznih sedemdesetih in skozi osemdeseta ključno krojil in vplival na slovensko zabavnoglasbeno sceno, žal nekoliko zavaja. Od naslova 40 let norosti bi si mogoče obetali pregled življenjskega dela, kakršnega je pred leti na primer pripravil Vlado Kreslin na trojnem cedeju Čarobnice (in prej na dvojnih Kreslinčicah) ali pa Paul McCartney na četvernem zapisu Pure McCartney – oboje sta generacijski, in če gledamo prvi del Šifrerjeve kariere, tudi primerni avtorski vzporednici. Ne samo da je na zgodnjih ploščah, ki so tudi njegove najboljše, igral country, kot da to ni country, ampak neka avtentična gorenjska zvrst, temveč je bil kot radijec in kasneje kot najmlajši urednik pri katerikoli jugoslovanski založbi (ZKP RTVL) tudi izredno odprtega duha. Nekateri se spominjajo, da je bil med zaslužnimi za prihod punka v Slovenijo, saj je Radiu Študent omogočil dobavo svežih izdelkov, hkrati pa je na Radiu Ljubljana kot prvi zavrtel punk ploščo v oddaji, predhodnici oddaje Rock'n'roll v vsako slovensko vas. Šifrerjev eklektični glasbeni okus in afiniteta do novejših praks pop-rocka sta med drugim pripeljala do podpisa ZKP RTVL pogodbe z britansko založbo Mute, kjer sta prve albume takrat že izdali skupini Depeche Mode in Yazoo, nato je sledil posel z drugo neodvisno založbo, Rough Trade. Tudi v njegovo glasbo, ki je sprva nastajala pod vplivom kantavtorskih presežkov – že leta 1973 je izredno visoke standarde pri nas postavil Tomaž Pengov – so se vrivali vzorci reggaeja, rocka in vseh oblik countryja, z albumom Sedem irskih noči (1994) pa se je temu pridružila še irska glasba. Ja, gostilne, pivci in žlahtne kupice so bile stalno prisotni v njegovih pesmih, tako kot ženske, opazovanje ljudi in tega, kar je v nas. Malokdo ve, da je napisal besedilo pesmi Vsi ljudje hitijo, ki je v izvedbi Nece Falk postala legendarna. 

Šifrer je izdal že tri preglede svojega delovanja: Bil sem mlad (1990), Šum na srcu (2002) in Sodelovanja (2012), vendar so časovno razpršeni, vsebinsko nepovezani in jih pravzaprav ni mogoče sestaviti, zato na pravo retrospektivo še čakamo. Namesto nje nam zaenkrat postreže z desetminutno naslovno pesmijo 40 let norosti, ki je venček mnogih hitov (Moje miške, Stoj, Marija, Lepa dekleta, Gorska roža pa vse do Žensk, ki pijejo pivo in Za prijatelje), vendar s podpovprečno elektronsko podlago, kakršno smo največkrat slišali v popu zgodnjih devetdesetih let. Kar seveda prinaša temne slutnje o tem, da v zadnjega četrt stoletja Šifrer ni ustvaril ničesar avtorsko zanimivega. To ne drži povsem. Težave s preproduciranostjo so se začele na plošči Hiti počasi (1990), ki jo je posnel v Nashvillu z ameriškimi kantrijaši; špil je bil avtentičen, zvok pa pretirano studijski, se pravi posladkan, in tega se Šifrer ni znebil nikoli več. Po prvem poslušanju miksa se je izdelek takrat njemu samemu zdel nekvaliteten, Slovenija pa je kljub temu dobila najbolj prodajani album devetdesetih (Poglej ga, novo jutro, Uspavanka za Evo, Šum na srcu, Hiti počasi). Brezdelja Šifrerju nikakor ne moremo očitati, saj je kasneje posnel še devet studijskih plošč, ki pa se med sabo res ne razlikujejo kaj dosti: povsod najdemo kak eksistencialni biser pa ščepec šovinizma, ljubezensko izpoved, hedonistične manifeste, trenutek za zaziranje v Božje pa nekaj skic mest, vasi ter slovenskih ali ameriških pokrajin. 

Nova plošča v tem malce odstopa, z njo se pevec bolj poudarjeno kot do zdaj vrača v svoje sporočilne začetke in si skuša povrniti bazični občutji z začetka kariere: odprtost do sveta in ljubezen do ljudi. Druga pesem, Kakšen dan, je torej prijetno sangviničen slavospev življenju, ki bi v malo bolj skopi produkciji izpadel veliko bolj pristno. Zborovska spremljava in odprti reverbi zakrijejo možnost za soliden umirjeni rock štiklc v slogu Toma Pettyja ali navsezadnje Vlada Kreslina, ki je skozi leta vendarle ohranil občutek za primarno. In v tem štosu se plošča tudi nadaljuje. Ljubi na glas je s kastanjetami pospremljen slavospev telesnosti, ki se sklada s podobo na ovitku: kitaro, ki ima izrazite obline ležečega ženskega telesa. Četrta pesem, Oče naš, se zazira v notranjost in se, kot marsikatera v preteklosti, spogleduje s pravičništvom; podobno filantropska je »nova popevka« Smo?. V še eni ljubezenski refleksiji, Taki smo, se mu v duetu pridruži nekdanja Tabujevka Tina Marinšek (»… takim ljudem, kot sva jaz in ti, bi morali ljubezen prepovedati«), pesem Svet je poln se »angažirano« posmehuje tridesetletnim »fantom«, ki jih ni dovolj v hlačah, da bi šli skupaj živet s kakšnim dekletom in raje ostajajo pri mamah, v Ostan' pr' men, ki je dobila tudi videospot, pa dekle nagovarja z besedami, da je »edin' na svet', k' je še iskren …«. Pesem Ramona poje o nosečem, zavrnjenem dekletu, poleg izvirne verzije pa najdemo še repersko, ki jo konkretizirata gnostični Trkaj in noben-me-ne-razume Nipke. 

Eksplicitne pripovedi, ki so krasile Šifrerjev zgodnji opus, kljub pronicljivosti niso bile pretirano žaljive (Debeluhi, Moje miške), razumeli smo jih kot mladostniški smisel za humor in kot jezikovno veščino, združeno s smislom za glasbo, ki je bila v tistem trenutku, recimo, sodobna. Žal je enak pristop skozi leta, s spremembo političnega sistema in z mnoštvom novih trendov navrgel veliko več vprašljivega okusa (Nikol nisem šel z grdo žensko spat, Ženske, ki pijejo pivo, Ženske morajo imet' ta zadnjo) in glasbenih kompromisov, kot bi glede na razkošje v glavi od njega pričakovali. Iskanje vračanja v stara občutja, pa čeprav samo v sporočilih, je torej razumljivo, že sam muzikalični način, kako je nekaj izraženo, pa seveda pove toliko kot besede, ali celo več. Šaljivo mišljena norost iz naslova albuma je torej bolj izogibanje spoznanju, »… da se svet postaral je za dobrih štirideset let, od takrat …«