Prva petletka

Ko premišljujem o slovenski glasbi, mi skoraj vedno pade na pamet znameniti prizor iz filma Sever-severozahod, ko Cary Grant beži pred letalom. Ta prizor se zdi zanimiva prispodoba stanja na slovenski sceni. Ko govorim o sceni, seveda ne mislim na uradno, tista je bolj cirkus. Mislim na podtalje, kjer se kuha in dogaja marsikaj: od močnega kantavtorskega udara do številnih presežnih delovanj zanimivih bendov, brez lakote po pojavljanju v tabloidih. Gre predvsem za glasbo in z njo povezane odiseje, ki jih umetnik z integriteto mora vzeti v zakup in z njimi živeti. Beseda »integriteta« v mainstreamovskem cirkusu nima teže, je bolj zbadljivka in nekaj, čemur se je treba posmehovati, a zgodovina zadeve ponavadi obrne po svoje: ostanejo najmočnejši, kar pa ne pomeni najbolj agresivnih in takih, ki se znajo najbolje prodati. Seveda, ti lahko vedno rečejo, da gre pri vsej stvari pravzaprav za zavist »manj uspešnih kolegov«, a zgodovina popularne glasbe priča, da najmočnejših del niso (nujno) ustvarjala v zlato kovana lica. In tudi tista, ki so to pozneje postala, za to niso nujno žrtvovala integritete.

»Imamo dobro glasbo« je geslo, pod katerim že peto leto izhajajo kompilacije, ki si prizadevajo iskati drugačne zvoke, drugačne izpovedi in sploh drugačno vse od tistega, kar poslušamo v t. i. mainstreamu. V Sloveniji »vzporedno« poteka več takih projektov, med drugim Klubski maraton RŠ, KantFest, Rokerji pojejo pesnike, No Border Jam ipd., projekt Imamo dobro glasbo pa se, kot denimo Festival šansona, kjer gre za nekoliko drugačen koncept, odvija pod streho nacionalne radijske postaje. Eden od selektorjev, glasbeni novinar in urednik Igor Bašin, je ob izidu kompilacije idejo strnil nekako takole: »V prvi vrsti je naš namen opozoriti, da imamo dobro in raznoliko avtorsko glasbo, z objavo same kompilacije ji skušamo razpreti vrata in ji zagotoviti več prostora, da zadiha in pride do širšega občinstva. Z njo se nam, glasbenim urednikom in poslušalstvu, razpira pogled na aktualno domačo sceno in samo stanje na terenu«. Nacionalkin krov bi pri tem pravzaprav moral (zunaj aktivnosti Vala 202) pomeniti tudi širšo promocijo izbranih del, kar pa se ne zgodi. V spremni besedi so selektorji opozorili na dejstvo, da je pomembno tudi »live« angažiranje udeleženih izvajalcev, ki pa pravzaprav nimajo kontinuiranih možnosti za promocijo, saj izvenveselična glasba že dolgo ne uživa podpore velikih organizatorjev koncertov pa tudi medijem je zanjo bolj malo mar. Ekipa projekta je nad tem dejstvom razočarana, vendar dela ne namerava opustiti; navsezadnje kompilacije in posnetki ostanejo, kar pomeni, da so na voljo poslušalcem tako ali drugače, dokler arhivi seveda obstajajo. Poleg tega projekt ne zavrača znanih imen, vendar je, po izboru sodeč, hitro jasno, kako in kaj je z njimi: projektu ponavadi niso kos ali pa ga prezrejo, tu pa tam najdemo kakšno tako ime, ki pa že sicer nosi malce bolj »obrobno« obleko.

Letošnja kompilacija Imamo dobro glasbo je spet precej cajtgajstovska in žanrsko raznolika, kar je sploh prednost projekta – od reperjev (Palijo) do kantavtorjev/šansonjerjev (Gaber Brin) in hardrokerjev (The Marvin Shot, Sedukt), diapazon je širok. Nekaj malega je tudi angleških besedil, ki jih razpis dovoljuje, vendar po kakovosti ne pridejo zares v ospredje.  

Poglejmo še k izvajalcem, sledi hiter prelet imen. Kompilacijo uvede raper (Alijo) Palijo, na facebooku tudi »Spaljen«, z angažirano pesmijo Povsod je najlepše. Pesem je satira na t. i. »narodovo substanco«, kot to radi poimenujejo ti ali oni mediji.Nekoliko bolj umirjena (pop)rokerska balada Skrivnostno nebo uvede intimno tematiko, podpisan je Simon Fagina alias Kühlschrank. Sledijo mu Drinkers s svojim značilnim drink'n'rollom, kot so nekoč poimenovali svojo zvrst, njim pa v podobno rokerskem slogu The Marvin Shot; pesem je dobra, škoda je le, da je v angleščini; besedilo namreč ne izstopa. Tudi Marvinse dobite na facebooku, raperja Valterja (Lapanjo) pa na hotmailu; njegova skladba Luknje v ograji je podobno angažirana kot Palijeva, le da obrača drugo stran taiste substance: intima je lahko tako družbena kot zasebna in to dvoje je lahko precej povezano z družbeno (ne)zavestnim. »Reveži le tuhtajo, kako bi bli bogati« je vrstica, ki precej neposredno povzame stanje duha (ne samo pri nas). Zaporedje kompilacije je naravnano v žanrsko raznolikost. Valterju sledi balada, v kateri najdemo sledi jazzy-popa, vendar z angažiranim podtonom: Tisoč žerjavov  Grege Korošca, kitarista in basista, ki se je izpopolnjeval pri Samu Šalamonu. Blu. Sine je prva zasedba z ženskim vokalom na kompilaciji, njen eksperimentalni pop spoznate v pesmi Milonga, najdete pa jo na facebooku in myspaceu.Letošnja kompilacija Val 012- Imamo dobro glasbo je spet precej cajtgajstovska in žanrsko raznolika, kar je sploh prednost projekta – od reperjev (Palijo) do kantavtorjev/šansonjerjev (Gaber Brin) in hardrokerjev (The Marvin Shot, Sedukt), diapazon je širok. Nekaj malega je tudi angleških besedil, ki jih razpis dovoljuje, vendar po kakovosti ne pridejo zares v ospredje.

T.M.S. Crew, ki sledi, kombinira rap s pop-rockom, v pesmi Moj krog pa se prav tako spogleduje z družbenokritično tematiko. Sedukt je nekoliko trši, punkrockovski band in temu primerno jezen v pesmi Ljubezenska. Deseti izvajalec na kompilaciji, pop-rockovska zasedba Bo!, ima zanimivo zasnovano spletno stran, kjer lahko preberete (in slišite) vse o zasedbi. Petčlanska zasedba je prav tako precej družbenoangažirano usmerjena, po lastnih besedah jo družbena klima in padec vrednot vodita v intenzivno ustvarjanje. The Vast Blasts prihajajo z angleškim besedilom Sammy, Šansongaraž za njimi pa nekako v skladu z imenom kombinira šansonske nastavke s pop-rockom v pesmi Mon Amour. Zbirko zaključijo rockšansonjer Gaber Brin z delavskim šansonom Šihtarska, ki je na kompilaciji še najbližje kantavtorsko-šansonski štimungi, raper ŽYGC (Žiga Šihtar) in Stane Špegelj v svoji elektronski inkarnaciji Housemouse (in takisto s spletno stranjo). Zanimiva in pestra bera, ki pritrjuje trditvam selektorjev, da se pri nas veliko ustvarja.

Zanimivo je ugotoviti, da ima le peščica izvajalcev na kompilaciji »klasično« spletno stran; večinoma jih najdemo na facebooku in soundcloudu, kar je dandanes že skoraj značilna pot distribucije pesmi med potencialne poslušalce, hkrati pa lahko izvajalci spremljajo tudi obisk. Selektorji in ustvarjalci projekta Imamo dobro glasbo bodo tudi v letu 2013 iskali dobro glasbo. Če je bila nekakšna rdeča nit zadnjih dveh kompilacij angažiranost, sklepamo, da bo v duhu časa, če se »vse nekako ne preonegavi«, kot je rekel cesar v Krpanu, tako tudi na prihodnji. Tozadevnega muštra gotovo ne bo zmanjkalo. Prvih pet let je mimo, toda to je šele začetek; pod površjem je še precej neraziskanega.