Prvi poskus na platformi Ewok

Pred slabim letom je po Ljubljani završalo o novem projektu, pravzaprav bendu – Ewok. Sestavil ga je klaviaturist Miha Šajina iz Moveknowledgement s pevcem razpadle Intimn Frizurn Milanom Jerkićem in bobnarjem Luko Kuharjem iz pomlajene aktualne zasedbe Na lepem prijazni. Elektro rock in elektro punk sta bili najpogostejši označbi za muziko tega tria, ki se je ob (po)gostem nastopanju po ljubljanskih odrih predstavil tudi v Škofji Loki, Kranju, Cerknem, Slovenj Gradcu in dal vedeti, da gre za resno živo zasedbo. Ewok ni dobil imena po medvedkih iz Vojne zvezd, ampak po izmišljenem elektronskem voku, na katerem se sintetizator praži z drugo elektroniko ter živim bobnarjem in poskakujočim frontmanom. Spomladi letos so člani uvodno fazo obstoja kronali s prvencem No Time in, sodeč po razgovoru z idejnim pobudnikom skupine Miho Šajino, je trio danes že globoko v novi fazi.

Člani Moveknowledgement ste aktivni še v drugih glasbenih projektih. Kaj je tebe napeljalo k Ewok?

Moveknowledgement je elektroakustična zasedba s poudarkom na kitarah, sam pa sem že dolgo navdušen nad technom in elektroniko. Ta »dance drive« me privlači in zanima. Sicer v Moveknowledgement brcamo v to smer, mene pa še bolj zanima repetitivnost s poudarkom na elektronskih bobnih. Ker tega nisem mogel izražati v Moveknowledgement, sem se odločil izpeljati projekt z elektronskimi podlagami, ki bi nadomestile žive bobne. Z Milanom sva začela kot duo s synthom, računalnikom in vokalom. V takšni zasedbi sva nastopila v K4 in ugotovila, da preveč vleče na karaoke in da bi bilo bolje, če bi si omislila tolkalca. Spoznala sva Luko, ki mu je bil material všeč, in stvari so lepo stekle. Je pa Ewok platforma. Komadi namreč ne nastajajo na vajah, ampak ideje poženemo na računalniku, tako da komadi pridejo na vajo že izdelani. Gre za drugačen način dela kot pri Moveknowledgement, kjer na vajah lovimo prebliske in momente.

Računalnik omogoča obilico možnosti in poti, po drugi strani pa vseeno omejuje izraznost. Ni direktnega, neposrednega in fizičnega ustvarjanja zvoka.

Ena vrata ti odpre, druga zapre. To se pozna na koncertih. Recimo, v Moveknowledgement si privoščimo improvizacijo, ki ima vrednost nadgradnje, medtem ko je pri Ewok računalniški klik absolutni bog. Štiri minute in pet sekund dolg komad bo v živo prav tako dolg. Ni nihanj in odstopanj. Prilepljen na digitalnega boga, ga moraš ubogati, drugače se vse razsuje. Matrica nam je v veliko pomoč, a v živo ni glavna. Zajahamo jo z vokalom, synthom in bobni. Matrica nam je v oporo. Namesto dodatnih štirih članov vse naredi računalnik, da lahko v krizi igramo polno muziko (smeh). Orkestra si pač ne moremo privoščiti in tudi logistično bi bilo naporno. Nikoli prej nisem igral v triu, a me je ta formacija vedno zanimala. V našem primeru je vse na plečih nas treh, vsi trije moramo zelo garati, da pride zadeva ven taka, kot je bila zamišljena. Cel špil se mora delati, če ne, ni nič od tega. Pri Moveknowledgement nas je pet in vmes si lahko vzameš pavzo. Tukaj ni tako. Nastop je kot spust po smučišču. Vse je točno določeno. Za razliko od Litošt, kjer imajo zelo odprto glasbeno formo, nas zanima njena striktna določenost. Po eni strani je izvajanje lažje, po drugi mora biti vse konkretno določeno. In vsa težavnost je v tem izbiranju, kaj se bo igralo. Ničesar ne puščamo odprto, točno vemo, kaj hočemo.

Prav zaradi tega vaš prvi album ne ponudi večjih odstopanj. Tehnologija mu narekuje ...

Na plošči se sliši, da smo sužnji beata. V živo je nastop surov in tudi analogne napake so. Ko smo delali ploščo, smo se morali odločiti, ali naj zmaga bend ali elektronika. Odločiti smo se morali za elektronski ali bobnarski kick, ker miks ne pozna kompromisov. Odločili smo se za prevlado elektronike. Oziroma za elektroniko z malo benda, ne pa za bend z malo elektronike. Zaradi konceptualne odločitve je plošča manj bendovska in bolj ravna. Za rockerje je verjetno premalo dinamična, za puriste-elektroničarje preveč umazana in šlampasta. Surfamo nekje vmes, je pa to šele začetek. Sedaj ko smo preizkusili to kombinacijo, vemo, kako deluje na odru. Pri naslednji plošči bomo bolje vedeli, kaj zares hočemo. To je bil prvi poskus.

Ob izidu albuma si izjavil, da je bolj tvoj produkt in da šele zdaj nastopa trenutek, ko bo cel kolektiv soudeležen pri ustvarjanju nove muzike.

Odvalilo se mi je veliko breme. Za to ploščo sem vso glasbo pripravil sam. V mislih nisem imel bobnarja, zato tudi elektronika in boben nista tako organsko povezana. Komadi niso bili delani z živim tolkalcem. Ko je Luka prišel v bend, so bili komadi stoodstotno narejeni. Zdaj je že drugače in opcija je več dinamike. Bil sem na dveh koncertih Deutsch Amerikanische Freundschaft (D.A.F.), na Dunaju in v Zagrebu, in ta minimalizem me je navdušil. Eden je na vokalu, drugi za bobni in ima zraven cede predvajalnik, s katerega sproža komade. Na matrici je samo synth-bas linija, čez katero igra boben. Še ena izmed opcij za naprej je zminimalizirati elektronske bobne in dati analognim glavni delež, drive pa bo še vedno na klik, se pravi brez nihanj v tempu. Veliko je možnosti za pogovor analognega bobna z elektroniko. Milan in Luka prinašata nove komade. Razdelujemo jih v studiu pred studijskimi zvočniki in na minimalni opremi. Že gledamo sliko komada, ki bo kasneje na plati. Gre za povsem drugačen način ustvarjanja kot v primeru benda na vajah, ko se prižge ojačevalce, zaruži in čaka, kaj se bo zgodilo. Naše okolje je bolj kontrolirano. Morda je sterilno, a kot pravim, zanima me ta izraznost. Že to, da izključiš vse kitare iz benda, tako bas kot navadno, te sili k drugačnemu razmišljanju pri iskanju močne energije.

Kaj ti je odsotnost kitare pokazala?

Začel sem s klasičnim klavirjem. Deset let sem ga igral, naredil sem dve leti srednje glasbene šole in ugotovil, da mi ne sede biti koncertni pianist. Padel sem v kitarski bend Regrat z Robijem Piklom (danes Manouche in Elevators) in Žigom Kožarjem (Moonlight Sky in kopica drugih zasedb). Preigravali smo Al Di Meolo, Johna Scofielda, ves ta fusion. Sledila je Intimn Frizurn, nato Moveknowledgement, in v obeh ima kitara glavni rif. Zanimalo me je, kako iz syntha izvleči kitarsko, skoraj pankersko energijo. Kupil sem si kitarski ojačevalec in začel raziskovati ostre zvoke syntha, (smeh) kitaristi so se me začeli bati. Močan synth na kitarskem ojačevalcu je resna konkurenca kitari. Ko sem začel delati na Ewok, je bilo zastavljeno zelo ostro. Prvi trije komadi brez Mileta so bili šus syntha. Ko je prišel, sem se prilagodil njegovemu spevnemu vokalu, ki ni agresiven, lepo poje, in Ewok je postal mehkejši. Kraljestvo zvokov sem moral prilagoditi njegovemu petju. Synth brez težav zamenja kitaro in se ji zvokovno približa. Ljudje na plati Moveknowledgement ne ločijo med kitaro in sintetizatorjem zvoka, kar se mi zdi super. Dosegel sem svoj cilj. Tako je skupina Moveknowledgement dobila še enega kitarista, Ewok pa klaviaturista, ki zveni kot kitara. Vsekakor je še veliko prostora. Vsega se lotevam iz sebe in ne kopiram. Ko ustvarjam, seveda jemljem ideje iz tega, kar sem poslušal, ne poskušam pa slediti nekemu trendu.

Album je bil posnet v dveh dneh. Koliko časa ste rabili za miks?

Dva meseca. So se pa komadi delali tri leta na računalniku, zato je tako hitro steklo. Zaradi prezaposlenosti ni bilo veliko časa za miks. Tudi sam nisem kompliciral. Ne da se mi več štiri leta delati komadov, eno leto snemati in še eno leto miksati. Pet let za eno ploščo – škoda časa! Kvaliteta glasbenika je, da si upa reči: komad je končan. Ko sem začel, nisem mogel končati komada, zmeraj je bilo nekaj ...

Hočeš reči, da je piljenje komadov velikokrat ...

… kontraproduktivno. Ne pomeni, da izboljšuješ, prej izgubiš osnovno energijo. Prav to smo opazili pri Ewok. Idejo, ki nastane v petnajstih minutah, je treba hitro posneti in na njej graditi, ne pa izgubljati energijo za teh prvih petnajst minut. Zgodi se, da dobro in blestečo idejo zakompliciraš in obrneš v nekaj racionalnega, kar nima zveze z glasbo, ampak s preračunljivim aranžiranjem. Tudi za besedila smo rekli, naj ne bodo globokoumni, hermetični zapisi o življenju. Z Miletom sva se zmenila, da so na prvo žogo, naivna in namenjena zabavi. Zelo pomembno je, da se Mile zabava med pisanjem.

Jezik je mešanica globalnega, balkanskega, angleščine, globokoumnega sporočila ni, važna je zabava.

(smeh) Ja, pomembno je, da se mi zabavo in da ni filozofskega sporočila. Komadi so vendarle plesni. Na dance flooru ne moreš govoriti, kaj je Deleuze razmišljal ali hotel povedati. Mora biti dostopno. V tekstih je malo norosti in so takšni, da se vprašaš, kaj je ta sploh povedal. Gre za izpoved shizofrenika. V Moveknowledgement se srečujem z N'tokovimi teksti, ki jih na vajah ne razumem, potem pa med miksanjem ugotovim, kako veliko pove, zelo analitično in racionalno. Predelana čustva z ratiom smo v Ewok odrezali. So nekontrolirana. Kar bruhne, pač bruhne. Četudi je naivno ali neumno, ima svoj čar.

Morda nisi ravno pravi naslovnik, ampak ob poslušanju Ewok sem dobil odgovor, zakaj Intimn Frizurn ni mogla naprej. Preostali člani, ki so danes aktivni v Joko Ono, preprosto niso bili kompatibilni z Milanom.

Dve leti sem bil pri Intimn Frizurn. Ko sem prišel tja, je bil to ska punk bend. Na vaji sem se znašel z električnim Rhodes klavirjem iz sedemdesetih let, in ker se nisem hotel iti klišejev skaja in punka, sem začel vrivati psihedelične elemente. Začeli smo delati psihedelijo. Edini posnetki iz tega obdobja so živi posnetki z Radia Študent. Potem smo se razšli in preostali so naredili ploščo, ki je bila zelo sproducirana. Res je, Miletov vokal je zahteval spevnejšo melodiko in ritmiko. Rangusova podlaga je bila preostra za to, kar je hotel Milan. In obratno, Milan nima predispozicije za agresivne ali metalske zvoke. Prav njegova spevnost, liričnost in posebnost pa je mene privlačila, ta čudna mešanica. Je v Sloveniji živeči Srb in svojo življenjsko izkušnjo je začel izražati v angleščini in neki čudni čefurščini, ki ima čobanski prizvok, kot da kliče s hriba na hrib. Mile zna lepo povedati zgodbo, zna narediti refren in ima lep, dostopen vokal. Če so se Žiga in ostali bolj nagibali k punku, je prav, da so se ločili in da je nastal band Joko Ono. Na nesrečo oziroma srečo so bila ta trenja prevelika, da bi lahko ostali skupaj. Če bi bil zdaj zunaj njihov tretji album, sem prepričan, da bi bil odličen, ker je Žiga Rangus odličen glasbenik. Njegov projekt Raane se mi zdi vrhunski.

Vaju je z Milanom združila fascinacija nad elektroniko?

Da, vendar je vsak prišel iz svojega kota. On pobere veliko pop smetane, ki je sploh ne poznam, jaz pa kot didžej izhajam iz partijev, blizu so mi temačni techno in electronic body music. Luka pa si je vedno želel imeti elektronski bend. Vse se je ujelo. On igra še v Flipskuj in Na lepem prijazni. Hotel je biti suženj elektronskega beata. Veliko smo se ukvarjali s prepričljivostjo izvedbe, tako da elektronika ni mrtva. Zdi se mi, da v živo kar oživi, na plošči pa je postala malce ravna. Ampak gre za prvi poskus.

Si ljubitelj in zbiratelj orgel in synthov. V Moveknowledgement jih drugače koristiš kot v Ewok.

V Moveknowledgement imam več prostora za eksperimentiranje. Pri Ewok ne silim v ospredje, sem bolj za podlago. Za naslednjo plato razmišljam o eksperimentiranju na synthu z malo več Moveknowledgement energije. Zdaj sem se vpel v pop aranžmaje. Ko štartam nov projekt, si kupim nov sint. Novi zvoki in nov nabor zvokov me inspirirajo. Na tej podlagi nastajajo novi komadi. Vsak sintetizator ima svojo dušo. Pritisk na tipko je fizičen odnos. Moji synthi so moj harem, moje ljubice (smeh), ki me nikoli ne pustijo na cedilu oziroma če me, jih dam popraviti. Zdaj delam še en trio, ki bo še bolj spuščen kot Ewok, bolj downtempo, recimo v smeri The Knife. Ime mu je After Two, z dvema puncama. Bolj neoromantična elektronska glasba z afektirano flavto, ženskim vokalom, synthom in bobni. Zdaj me zanimajo jakostne stopnje. Po udarnih Moveknowledgement in elektroniki z Ewok me zanima še nežna plat. Za to skupino sem nabavil nov synth, Roland Juno iz osemdesetih let, ki ima podoben zvok kot Vangelisov soundtrack za Bladerunnerja.

Od kod takšna potreba po vseh teh projektih?

Z Moveknowledgement se lahko dobimo maksimalno enkrat na teden. Vsak ima svoje življenje, bobnar ima dva otroka in tako naprej. Sam otrok nimam, nimam družine, denar služim projektno. Imam veliko časa in energije. Poslušam veliko muzike in iščem vzvode, kako dajati naprej. Delam še muziko za animacije Kolje Sakside. To je moj način življenja. Ni važna količina bendov, vsak bend ima novo dimenzijo in v njej moraš zavzeti novo vlogo oziroma nov alter ego. Ko prideš v novo kombinacijo ljudi, se začno dogajati drugačne stvari. Nekaj se avtomatsko sestavi samo od sebe, z drugim se mučiš, in iz teh muk se največ naučiš. Vsak glasbenik je dober v nečem, v drugem pa zelo slab. Sam sem svoje šibke točke našel in skušam izkoriščati tisto, kar mi gre dobro. Delaj tisto, kar poslušaš in kar vre iz tebe.

Še preden je Ewok izdal ploščo, je okoli vas vsaj v Ljubljani nastala mala fama. Kako je to vplivalo na vas?

Nismo imeli nobenih pričakovanj. Na prvih dveh špilih smo naleteli na pozitivno reakcijo tako metalcev kot elektrončkarjev. Seveda so nam imena bendov, v katerih igramo, pomagala do koncertov, vendar mislim, da smo do tega prišli tudi zato, ker je živa muzika Ewok zelo energična. Na nas same vse skupaj ni bistveno vplivalo, tudi v glavah se ni spremenilo kaj dosti. Nismo dobili kompleksa zvezd; za to bi morali služiti velike denarje (smeh). To je še vedno zelo ljubiteljska scena, ljubezen do muzike in igranja. Zgodil pa se je obratni proces. Prej sem bil vajen prvo posneti plato in nato iti igrat. V primeru Ewok pa smo imeli še pred plato deset špilov v Ljubljani, in ko smo jo objavili, v Ljubljani ni bilo več prostora za nastop. To plato smo v živo že tolikokrat odigrali, da so nam zdaj važne nove stvari. Drugo plato poskušamo narediti boljšo.

Ko je že govor o drugem albumu – kam vas bo odpeljal?

Pogovarjamo se, da bi šli v bolj instrumentalne plesne epopeje, ki bi manj bazirale na vokalu in ki bi jih aranžmajsko razširili z ritualno repeticijo in bolj krautrockovsko estetiko. Novi štirje komadi so v tej smeri. Se pravi več dance instrumentala.