S svojimi besedili želiva povedati, da ni vse temno in brezupno

Napis »razprodano« doma in v Evropi je nekaj, česar se je slovensko-hrvaški duo freekind, ki ga sestavljata Nina Korošak Serčić in Sara Ester Gredelj, že navadil. Njun neosoul je tako zasvojljiv, da je po hitrem postopku najprej prepričal zvesto občinstvo, potem pa še promotorje največjih evropskih festivalov, kot sta Sziget in Exit. In na koncu tudi mednarodno strokovno žirijo, ki jima je nedavno podelila prestižno nagrado Music Moves Europe, namenjeno umetnikom, ki zastopajo zvok sedanjosti in prihodnosti. Nini in Sari se življenje dogaja hitro. Spontanost je njuno vodilo že vse od srečanja na jazzovski delavnici v Grožnjanu pa skozi akademijo v Gradcu do vrste nenačrtovanih jam sessionov in z njimi povezanih naključij, ki so se razvila v zgodbo o svobodi. Ustvarjalni proces namreč doživljata kot osvobajanje. In to svobodo želita deliti z nami. Na valovih novega EP-ja Good News se te dni ogrevata za nastop v Kinu Šiška.   

Ko sem pred tremi ali štirimi leti prvič govoril z vama, sem poleg manjše negotovosti takoj opazil včasih tako pogrešani sproščeni žar v očeh mladih umetnikov. Ko vaju gledam danes, ga še vedno opazim. Kako se je vajina zgodba pravzaprav začela?

Nina: Spoznali sva se na jazz študiju v Gradcu. Vrnila sem se iz Kanade in v načrtu sem imela, da bi ustanovila skupino, ki bi igrala rhythm & blues in funk. K sodelovanju sem povabila Saro, da bi igrala klavir, vendar sem čez nekaj sessionov spoznala, da tudi odlično poje. Ko sem jo prvič slišala peti, sem enostavno prenehala z igranjem bobnov, tako prevzeta sem bila. Na enem izmed manjših koncertov na Lentu naju je slišala neka bookerka in bila nad slišanim navdušena. Sama sem ji sicer hotela ponuditi neki drug projekt, vendar je želela naju. Vprašala me je, če imava kaj svoje glasbe, in moj odgovor je bil pritrdilen, čeprav nisva imeli ničesar.  

Sara: Na razpolago sva imeli tri mesece, da pripraviva program za festival Lent. Že po dobrem tednu naju je bookerka poklicala, da potrebuje eno skladbo za promocijo, in Nina se je spretno izgovorila, da naju ni doma. Torej sva imeli teden dni na razpolago, da nekaj spacava skupaj. Čez ta proces sva se hote, nehote veliko naučili. Primorani sva se bili soočiti s celotnim procesom produkcije, kako postaviti mikrofone, ozvočiti prostor, zadevo posneti in posnetek zmiksati.   

Po sili razmer, če lahko tako rečem, sta postali tudi samoproducentki, producentki iz spalnice, kot sta nekoč poudarili.

Sara: Srečo v nesreči sva imeli, da je bilo to ravno obdobje pandemije, kar je pomenilo veliko prostega časa, saj nisva bili obremenjeni s študijem. Prijatelj, ki se spozna na produkcijo, nama je pokazal osnove in tu se je vse začelo, sama pot pa se je pozneje naravno nadaljevala. Še vedno se učiva, a osnove poznava, kar je v tem trenutku odlična platforma za nadaljnje delo. Čisto pravi naredi sam. 

Nina: Nič drugega nama ni preostalo, kot da zaupava sami sebi. Projekt je bil lepo sprejet, kar nama je dalo dodatnega poguma, da stvari peljeva naprej v tej smeri. Tudi kakšni obvodi bodo, vendar je freekind trenutno na točki, kjer poznava vsak najin naslednji korak v kariernem, ne pa tudi ustvarjalnem smislu. Tu so možna manjša presenečenja.  

Kako vama je pri oblikovanju umetniške identitete na pop prepihu pomagala (jazzovska) izobrazba?

Nina: V nasprotju z nekaterimi pavšalnimi ocenami, da je v Gradcu bolj kavbojska šola, to zagotovo ne drži. Študij tam je pravi drill, kar ti posledično prinese dobro glasbeno podlago. Sara na primer sliši pesem in že ve, iz katerih akordov je sestavljena. Jaz pa slišim ritem in že začutim njegov osnovni groove in od kod prihaja. Študirali sva jazz, ki je osnova vseh žanrov, od tod dalje se lahko odpraviva v katerokoli smer. 

Jazz pregovorno temelji na improvizaciji. Koliko je bilo pri vama načrtovanega in koliko spontanega? 

Nina: Vse je bilo spontano … Zgodba kot taka je v privlačnosti nasprotij spontana. Sama sem v osnovi vedela in imela začrtano, kaj si želim v življenju, Sara nekoliko manj, saj je čista improvizatorka. In ravno to ravnotežje med njeno improvizacijo in mojo strategijo je bila odlična kombinacija.   

Kolikor mi je znano, se vajina pot ni začela v Gradcu, ampak na jazz delavnici v Grožnjanu, kjer sta se mimo jazza navduševali nad disko, soul in funk glasbo. Predvsem rotirajoči kolektiv Soulquarians vama je predstavljal velik navdih.  

Sara: Sporočilo in energija, ki jo imava s freekind, sta najbolj pomembni, od tega ne odstopava. Nasploh glasbeni krogi delujejo drugače kot midve – preveč energij je na enem mestu, zato hitro pride do trenj in rezultat je negotov. Če v uglašen projekt pride nekdo od zunaj, lahko nekaj dobrega vnese vanj, ni pa nujno tako. Do sedaj ni bilo nobenih takšnih sodelovanj, da bi začutili, da bi kdo lahko postal del najine zgodbe. Kot duet odlično funkcionirava in nikdar nisva pomislili, nobene ideje ali potrebe ni bilo, da bi karkoli spremenili. Da ne bo pomote, nisva zaprti, da bi v kontekstu kakega dogodka projekt razširili, vendar bo freekind vedno ostal tak, kot je. 

Kakšen je odnos, plodna napetost in umetniški odnos med vama, da glasba zaživi, kot mora, da postane zgodba za sebe.

Nina: Med nama vlada veliko spoštovanje. Kadar ustvarjava, si dovoliva in dajeva veliko prostora, da vsaka izmed naju v skupni projekt vnese sebe, svoj umetniški podpis. Celo zagovarjam drobno dejstvo, da je to najpomembnejše, kar se naveze freekind tiče. Brez komunikacije seveda ne gre in ta je pri nama stalno prisotna, brez nje ne bi dosegli vsega, kar nama je uspelo. Omogoča nama pogled naprej, da vidiva dlje, ne samo enega ali dva koraka naprej, ampak precej dlje. Pot je zato precej lažja, čeprav še vedno nepredvidljiva. Komunikacija je nasploh pomembna zadeva v vsaki zvezi, tudi umetniški, in skupina je na neki način zveza.  

Jan Clausen je na panelu na MENT-u povedal, da negujeta povsem svoj zvok, kar vama omogoča veliko svobode v raziskovanju. Kako sta ga odkrivali in slednjič odkrili in oblikovali?

Sara: Pri nama vse poteka spontano, in tako nastaja tudi zvok kot sinhronizacija najinih karakterjev in instrumentov. To so spoznali tudi poslušalci. Ko slišijo določen zvok bobnov in klaviatur, vedo, to sta freekind. Imava svojo umetniško identiteto in to mi je zelo všeč. Veliko prostora za raziskovanje še vedno imava v polju produkcije, kar me izredno veseli, saj se tako lahko še bolj poglobiva v najino ustvarjanje. Zvok prepišnega kolektiva Soulquarians naju je oblikoval in pokazal smer, v katero želiva raziskovati, sedaj pa sva prepuščeni sami sebi. Tako kot se je njihov zvok z različnimi novimi člani bogatil in spreminjal, tako bi rada, da tudi midve odkrivava nove svetove. Včasih narediva korak nazaj, proti začetkom, da od tam zavijeva v vzporedno smer za korak naprej. Bistvo pa je, da poslušalci začutijo groove, ki jih premakne. To sva enostavno midve in najbolje se izražava na tak način.    

Koliko je vajin pop konglomerat premišljena zadeva in koliko sad čistega navdiha?

Nina: Igrava, kar nama pade na pamet. Tako preprosto je to, nobene večje ali težke filozofije ni zadaj. Omenjene zvrsti se naju najbolj dotaknejo, najbolj jih začutiva in na tej osnovi razumeva, kako se izražati skoznje. Preko njih se tudi najbolj poveževa s sporočilom, ki ga želiva posredovati med poslušalce. Ta je v osnovi »bodi svoboden, bodi prijazen« do ljudi in življenja.  

Sara: Glasba je spontana, besedilo ali najino sporočilo pa do neke mere premišljeno, saj mora ne glede na izhodišče vsebovati element upanja. Tega sproti odkrivava skozi vsakodnevno komunikacijo. Med skladanjem se tako znava ustaviti in vprašati, ali ima pesem v vsej svoji spontanosti pravo sporočilo, ki ga želiva podeliti. Tu je nekaj premišljenosti, v igranju ne.  

Leta 2020 sta izdali premierni EP z naslovom not good enough, lani celovečerni prvenec Since Always and Forever. Kako je potekal ta prehod, proces in napredek nasploh, od posameznih pesmi do zaključene celote? 

Sara: Če po do sedaj povedanem verjamete ali ne, se zelo resno drživa rokov. Takšno taktiko sva ubrali pri nastanku celovečernega prvenca Since Always and Forever. Najino življenje je spremenljivka, saj veliko potujeva in nastopava, zato nisva imeli časa, da bi se zaprli v mehurček in delali na albumu. Glasbo ustvarjava in snemava sproti, in ko se je nabralo dovolj materiala, sva zaokrožili ideje, ki so se porajale med snemanjem, vključno z uvodom in zaključkom. Slednji je bil prav tako že nekaj časa varno shranjen na mojem laptopu. Proces je potekal zelo pospešeno, kar pa ne pomeni, da zadeva nima ne repa ne glave. Hitro sva izluščili koncept in ga povezali v smiselno celoto.   

Nina: Pri EP-ju in prvencu je bilo odločilno tudi to, da sva skupaj z najinim menedžerjem ustanovili založbo, ki je album realizirala. Za naju je bilo najbolj pomembno to, da ostaneva neodvisni tako ustvarjalno kot časovno. Nedavno pa sva ustanovili povsem svojo založbo, preko katere bo po novem najina glasba šla v svet.    

Skratka popolni ali čisto pravi »do it yourself?« Vaju ni strah da bi se kaj zalomilo?

Nina in Sara: Točno tako, in ne, ni naju strah!

Besedila govorijo o strahovih, ranljivosti in kako se spoprijeti z njimi. Sliši se kot vsem na očeh, javen proces samoterapije.

Sara: Vsi imamo kake strahove. Z svojimi besedili želiva povedati, da ni vse temno in brezupno. Prekrižani naslov EP-ja not good enough sicer izraža določen dvom, ki pa ga prežene Since Always and Forever, ki pove, da karkoli že iščeš, moraš to poiskati v sebi. Na trgu se danes vse meri eksterno, materialno, vse se nekaj brandira, midve pa hočeva biti protiutež temu. To je pravzaprav tudi odraz najine poti. Res je težko spremeniti vzorce in navade, svoje in vsiljene, a včasih je treba preiti splošno cono udobja. Preveč je egoizma, ki mu midve skušava nasprotovati in deliti srečo ter pozitivne misli z drugimi ljudmi. To se nama zdi zelo pomembno. Lahko poudarim, da pri nama osebnostni in umetniški razvoj potekata sočasno, potujeta z roko v roki. Preko najine glasbe rasteva tudi kot Nina in Sara, ki ju srečujete na ulici.     

Ali se bojita, da se bosta z besedili preveč razkrili svetu, pokazali, kje sta najbolj ranljivi?

Sara: Se bojiva, vendar sčasoma spoznaš, da ne gre le zate. Vse, kar deliva, je tudi zgodba nekoga drugega. Samo na določen način sva izolirani v svojih mislih, celotna zgodba pa je povsem človeška in vsak se lahko odkrije v njej. 

Znani sta tudi kot session glasbenici, vendar je v tem kontekstu osrednja pripoved vezana na sodelovanje z V-jem (Kim Tae-hyung) iz južnokorejske skupine BTS. Na njegovem solo prvencu Layover se kot koproducentki in avtorici podpišeta pod kar pet izmed šestih pesmi. Lep uspeh, posebno ker je bil album prodajna uspešnica. 

Nina: Najbolj zanimivi del zgodbe je, kako je prišlo do tega. Nastopali sva na showcase festivalu Reeperbahn v Hamburgu, kjer pravzaprav niti nisva nastopali na svojem osrednjem koncertu, ampak na enem izmed dopolnilnih. Ura je bila dve popoldne, padal je dež, bobne sva morali znositi preko trga, ker z avtom nisi mogel blizu odra, ki je bil na tovornjaku. Vmes sva se celo vprašali, kaj nama je tega treba. Vse skupaj je bilo pred odrom trideset ljudi, nič več. Vendar ko greš na oder, daš vse od sebe. Po koncertu naju je na družabnih omrežjih pričakalo sporočilo, da naju je slišal producent iz Južne Koreje, ki je šel slučajno mimo po sendvič, in bil navdušen nad najinim zvokom. Kar hočem povedati, je, da nikoli ne veš, kje se bo pojavil tisti človek na pravem mestu ob pravem času. Imeli sva srečo. Začeli smo sodelovati in čez noč se je najino življenje spremenilo. ¸

Sara: Spomnim se, ko sem izvedela, da se je album čez noč povzpel na drugo mesto lestvice Billboard. Da je bilo samo v prvem dnevu prodanih skoraj dva milijona izvodov plošče, na kateri si pustil velik pečat. Doma sem rezala zelenjavo. Zdelo se mi je noro in abstraktno … In potem sem vdihnila in rezala zelenjavo naprej.     

Na tej točki so se vama na stežaj odprla vrata v donosne kroge mainstreama, vendar jih nista prestopili, pač pa sta raje ostali neodvisni, blizu roba. To ni nekaj, kar bi naredil vsak … Zakaj?

Nina: Čutiva, kaj sva in kaj nisva. Ničesar drugega ne počneva, kot slediva srcu. Dobro veva, kaj lahko ali morava deliti s svetom in na kakšen način. To pa nima zveze z mainstreamom. Čutiva, kaj sva in kaj nisva. Ničesar drugega ne počneva, kot slediva srcu. Dobro veva, kaj lahko ali morava deliti s svetom in na kakšen način. To pa nima zveze z mainstreamom.  

Festivali Exit, Sziged, Mostly Jazz, Funk & Soul, Ment in cela vrsta showcase festivalov po Evropi, turneja po Veliki Britaniji in še kje, blizu sanj mnogih glasbenikov ali umetnikov sta. Kako doživljata povečano zanimanje za freekind?

Nina: Dobro je, da sam sebe vizualiziraš, da veš, kam sodiš. Pri nama je to še kako dobro izraženo. Zadeve se potem odvijajo same po sebi. Seveda delaš na tem, ko spoznaš, kje bi rad bil. Nič ti ne bo podarjeno. Veliko truda in nekaj sreče je zadaj.   

Sara: Tudi ekipa, s katero sodelujeva, najini družini in prijatelji so nama v veliko pomoč. Blažilniki in razum, ki nama pomagajo, ko sva preveč vpeti v zgodbo, saj znava tudi spregledati kakšno pomembno zadevo.   

Na koncu ne moremo mimo strokovne nagrade Music Moves Europe. Najprej sta delovali presenečeno, čeprav se je po glasbenih kuloarjih šušljalo, da sta favoritinji. Kako sta doživljali zmagoslavje? 

Nina: Že ko sva prejeli sporočilo, da sva nominirani, je bilo veliko veselja, posebno ko sva videli, v kakšni družbi nominirancev sva. Takrat sva tudi začeli dvomiti, da imava sploh kakšno možnost za zmago, a zgodilo se je, kar se je zgodilo. Iz mene je spontano priletel krik sreče. Res lepa potrditev, predvsem pa sva veseli, da je najino sporočilo prišlo skozi. Pred podelitvijo sva si zadali nalogo, da na odru ne bova jokali – in res nisva. Po podelitvi pa je bilo veliko joka, priznam.   

Sara: Najpomembnejši na podelitvi je bil človeški stik, ki sva ga vzpostavili z ljudmi, ki zares nekaj pomenijo v glasbeni industriji. Marsikaj se govori o njih, nekaj je tudi res, a veliko je škodoželjno izmišljenega. Domov sva prinesli lepe izkušnje in tudi sama podelitev nagrade je bila najprej lepa izkušnja, potem pa vse ostalo.