Samo konji in heroji

»Nekateri kar obupajo nad življenjem, / postopoma in počasi umirajo, / nekateri pridejo domov, grejo pod tuš, / nato po cestah dirkajo ...« Tako je leta 1978 pel Bruce Springsteen v eni svojih najboljših pesmi, Racing In The Street. Lani, ko je izšla zbirateljska izdaja albuma Darkness On The Edge Of Town, na katerem je bila ta pesem, se je med dodanimi redkostmi znašla tudi studijska različica pesmi Because The Night, ki jo je Springsteen napisal skupaj s Patti Smith. Oba glasbenika sta bila vsak po svoje predestinirana za »working, working, just the working life«, kot ga je opredelil Springsteen; za resignacijo nad življenjem in počasno umiranje ob službi in vsakdanjih opravilih.

Oba sta takemu življenju ubežala, bolje rečeno: zavestno in načrtno sta se mu izognila. Obema je nekakšen azil pomenil New York – Springsteen je tam našel novo identiteto, Patti Smith prav tako. O mladosti in zgodnjem delu prvega je bilo napisanih že precej knjig, zgodnje obdobje Patti Smith, tesno povezano z življenjem in delom fotografa in njenega »so-mulca« Roberta Mapplethorpa, pa je končno dočakalo imenitno nesmrtnost v avtobiografskem romanu Just Kids, ki je z naslovom Pač mulca pred kratkim izšel tudi pri nas. Patti Smith naj bi ga po lastnih besedah napisala zato, ker je obljubila Robertu; za tako zgodbo se seveda spodobi, da je ovekovečena tako ali drugače. Naslov je jedrnato pojasnjen v eni od epizod romana, ki se pred bralcem odstira v nekakšni napeti in svojstveni luči filmov iz dvajsetih ali štiridesetih let 20. stoletja, po nekem čudežu hkrati po svoje anahronistično in sodobno, kot pač mora potekati. Fotografija na ovitku pričujoče izdaje to dvojnost potrjuje – če odmislimo oblačila, bi lahko nastala tudi v času nemega filma.

Patti Smith, ki jo večinoma označujejo kot sopotnico punka, ker je svoja najvplivnejša dela izdala v obdobju 1975–1979, se je v omenjeni knjigi izkazala za imenitno pripovedovalko. Najbolj razveseljivo je, da njen roman zlahka deluje tudi zunaj avtobiografskih okvirov, kot »pač roman« dveh »pač mulcev«, ki sta se odločila življenje posvetiti umetnosti, in to v svetu, ki idealizmu in sanjam ni (bil) ravno naklonjen, še več, umetnike sili h kompromisom, ki jih v umetnosti ne bi smelo biti, ne glede na to, ali gre za glasbo in poezijo ali za fotografijo. Patti Smith je bila vedno vitalistična umetnica, njena znamenita izjava je, da ne bi nikoli naredila samomora, saj bi s tem zamudila naslednjo ploščo Rolling Stones. Robert Mapplethorpe ni bil nikoli komercialni fotograf v pravem pomenu besede; bil je fotograf rož in znanih osebnosti, a v prvi vrsti vendarle umetniška duša in s tem »podvržen krizam«, kot bi dejal Grunf iz stripa Alan Ford. Srečanje dveh podobno razmišljujočih lahko povzroči dvoje: popolno dekadenco in propad obeh ali pa umetniški »statement«, ki ga vsak zase in hkrati družno zapustita zgodovini. Pravzaprav sploh ne bi potrebovali knjige Pač mulca, da bi ugotovili, kako se je pri dvojcu Smith–Mapplethorpe zgodilo to drugo, čeravno je bila ona medijsko nekoliko bolj v ospredju. Dobi pa s to knjigo tovrstno dognanje dobro podkrepitev; pri slovenski izdaji tudi s spremnima besediloma Gregorja Baumana in Petra Lovšina. Prvo ponuja poglobljeno sintezo romana in njegovih širših družbenozgodovinskih korenin, drugo pa podaja osebno videnje glasbe in literature avtorice, ki je tudi pri nas pustila precejšnjo sled.

Prvenec Patti Smith, Horses, je v zgodovino glasbe zapisan kot eden najboljših (popularno)glasbenih prvencev; popularno dajem v oklepaj iz razumljivega razloga: Patti Smith se je v knjigah vzporedno s tem dokazala kot pomembna in imenitna pesnica, ki svojih besed ne omejuje na pop ali rockovske kalupe in klišeje. Dekle, ki je leta 1967 z Rimbaudovo knjigo pod roko brez denarja pičilo v New York, da bi tam dalo duška umetnosti, ne pa umiranju na obroke za tekočim trakom, v tovarni učbenikov, v natakarski uniformi ali za blagajno knjigarne, ni nikoli računalo s štadionskim življem, pač pa je pretuhtavalo besede in jih prav kmalu vezalo v melodije, s spremljevalnim bendom ali brez. Srečanje z Robertom Mapplethorpom med delom v knjigarni je njenemu idealu pristavilo dodano vrednost v obliki debat in »življenja umetnosti« (tudi) skozi ljubezen, kar se je pozneje, ko sta se z Mapplethorpom razšla, pokazalo (tudi) v življenju z glasbenikom Fredom »Sonicom« Smithom (iz benda MC5).

In če so najzanimivejši deli romana tisti, v katerih Smithova opisuje svoj prihod v New York (ki ima barvo saksofona in pesnikov) in pozneje prva glasbena »srečevanja« z bendom, si ne moremo kaj, da v luči leta 1978 in njenega komercialno prelomnega albuma Easter (tudi naslednji, Wave, se je dobro prodajal, celo za kanček bolje kot Easter) ne bi pomislili na vrstici, ki morda, v formi rockovske balade seveda, najbolje povezujeta glasbeno-življenjski ideal Patti Smith: »Because the night belongs to lovers / because the night belongs to us ...« Medtem ko je Springsteen ta dva verza ponesel v neslutene komercialne višave štadionskega pop-rocka osemdesetih (pri čemer mu je uspelo obdržati umetniško podstat), sta se pri Patti Smith udejanjala v »molku osemdesetih«, v albumih, ki so sledili po smrti Freda Smitha, in v njenem celotnem opusu, prežetem s fotografijo Roberta Mapplethorpa in nočmi, ki so jima pripadale. Morda se sliši romantično, lirično, toda pričujoča knjiga je (tudi) romantična; predvsem pa lirična, a hkrati v svoji neposrednosti brezkompromisno prepričljiva. Njena dragocenost je tudi v tem, da je nekakšna kronika newyorške scene sedemdesetih in obenem preglednica zgodovine rocka šestdesetih. Avtorica namreč ne opisuje zgolj romantičnih in vsakdanjih epizod z Mapplethorpom, pač pa spregovori tako o Between The Buttons kot o Hey Joe, tako o Beatlih kot o Janis Joplin. Referenc je ogromno, glasbenih, filmskih, literarnih in drugih.

Robert Mapplethorpe je leta 1989 umrl. »Zakaj ne morem napisati nečesa, kar bi prebudilo mrtve?« se sprašuje Patti Smith, morda niti ne zavedajoč se, da je ustvarila nekaj drugega, česar ni treba prebujati, saj nikoli ne umre: iz čudne ulice, v katero je rokenrol zašel v sedemdesetih, ga je s še nekaterimi velikimi protagonisti – med njimi sta soavtor Because The Night pa njen pokojni soprog Fred – pomagala privzdigniti v nekaj več kot le alternativno podobo pop glasbe: v umetniški izraz, enakovreden drugim vejam umetnosti. S tem je nadaljevala pot, ki jo je v petdesetih (za hipec) začel Elvis, ki so jo podedovali in nadgrajevali umetniki, kot so The Beatles, The Rolling Stones, The Kinks, The Doors, The Who, Dylan, Cohen, Hendrix, Randy Newman, Loudon Wainwright III, John Prine, Springsteen in izbrana plejada drugih, nekaterih bolj in nekaterih manj opaznih, z lastno avtorsko noto, vzporedno literarno potjo in predvsem z brezkompromisnostjo umetniškega izraza, kar bi težko trdili za splošno »hit parado« sedemdesetih. »Heroji nikoli ne umrejo, samo pojenjajo,« pravi star rek. In nadaljuje: »Da bi nato lahko spet vstali!« In če to navežemo na staro parafrazirano svetopisemsko resnico »Blagor neomajnim na duhu« ter avtoričin verz, s katerim je pravzaprav začela svojo diskografsko kariero, da je namreč Jezus umrl za grehe drugih, dobimo bistvo knjige Pač mulca; tako glasbeno kot literarno.