06.05.2022

Samost dvojine

Rajska ptica se je bržkone rodila kot poklon prijateljstvu med glasbenikoma in se prebila v življenje v obliki prepleta avtorskih skladb, zlatih melodij iz zakladnice slovenske popevke in jazzovskih standardov.

Nina Novak

Rajska ptica

Ajda Stina Turek & Vid Jamnik

Rajska ptica

ZKP RTV Slovenija
2022

Vibrafonist Vid Jamnik se je po zaključenem Koroškem deželnem konservatoriju za glasbo v Celovcu in po že v mladih letih izredno bogatih odrskih izkušnjah z najvidnejšimi svetovnimi jazzovskimi imeni odločil znanje nadgraditi na Berklee Collegeu. Tja se je po končanem Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana pod mentorstvom Nade Žgur podala tudi pevka Ajda Stina Turek, kar je bila dobra priložnost za to, da se mlada, k tradicionalnim jazzovskim oblikam usmerjena glasbenika seznanita drug z drugim, po spletu okoliščin postaneta sostanovalca in končno zaradi pogostih šolskih recitalov tudi stalna sodelavca. Bližina, ljubezen do istega glasbenega stila in dobro medsebojno poznavanje najbrž izvirajo prav od tod, čeprav sta štiri leta Bostona nadgradila še z enoletnim pridobivanjem življenjskih in glasbenih izkušenj v New Yorku, kjer sta se znašla na križišču. Jamnik se je namreč kmalu zatem prav tam vpisal na Manhattan School od Music, Turkova pa je leto dni preživela doma, od tega del na križarki, ki ji je dala drugačno pevsko širino, in se nazadnje vpisala na Berklee College of Music v španski Valenciji. Rajska ptica se je tako bržkone rodila kot poklon prijateljstvu ali kot poslovilno dejanje od skupnih študijskih let, ki so oba trajno zaznamovala, in se prebila v življenje v obliki intimnega prepleta avtorskih skladb, zlatih melodij iz zakladnice slovenske popevke in na trenutke nekoliko odvečnih jazzovskih standardov. Z enim od njih, Strange Meadow Lark zakoncev Brubeck, nas povabita na let, vendar ta ne sme biti merilo pri ocenjevanju obetov nadaljevanja, ki bo nedvomno razgibano. Prvenec dvojice je žanrsko širok, včasih se zdi, da celo preširok in da je edini skupni imenovalec skladb zasedba, znotraj katere ni prostora za goste, ki bi inštrumentarij nadgradili in popestrili, ne da bi pri tem utrpeli temelji. Nemalokrat smo kot poslušalci zavedeni in pričakujemo jazzovski trio, do katerega pa ne pride ne v uvodni ne v kateri drugi skladbi, kjer spremljava vibrafona še zdaleč ne zadostuje. A morda se prav zato začuti vsa pestrost in inovativnost vokalnih interpretacij.

Prvenec dvojice je žanrsko širok, včasih se zdi, da celo preširok in da je edini skupni imenovalec skladb zasedba, znotraj katere ni prostora za goste, ki bi inštrumentarij nadgradili in popestrili, ne da bi pri tem utrpeli temelji. Nemalokrat smo kot poslušalci zavedeni in pričakujemo jazzovski trio, do katerega pa ne pride ne v uvodni ne v kateri drugi skladbi, kjer spremljava vibrafona še zdaleč ne zadostuje. A morda se prav zato začuti vsa pestrost in inovativnost vokalnih interpretacij. Ajda Stina Turek se v skladbe trudi vnesti svežino s pomočjo prostih vokalnih improvizacij (Samba na srčni noti, glasba Antônio Carlos Jobim, slovensko besedilo Matjaž Turek; Four Brothers Jimmyja Giuffrea), odmeva (Jutro Jamnika in Turka), igrivih žvižgov (Barve ljubezni) ter doživetimi, pripovednimi interpretacijami zimzelenih melodij, kakršni sta naslovna Rajska ptica (glasba Boris Kovačič, besedilo Gregor Strniša) in znamenita Lastovka Jureta Robežnika in Milana Jesiha. Slednji odražata vso zrelost pevkinega vokala, njeno novo milino in poudarjeno čisto artikulacijo, za kateri se ji z izjemo v živo izvedene The Jody Grind (Horace Silver, Dee Dee Bridgewater) ni treba dodatno naprezati, česar še ni bilo mogoče reči ob albumu Sonder izpred nekaj let. Rajska ptica, ki se s čutnimi interpretacijami bogatih Turkovih (očetovih) besedil nasploh zdi prvenstveno pevkin izdelek, je torej otipljiv napredek.

Prispevek Jamnika manj navduši. Z inštrumentalnimi pasažami, s katerimi ustvari ambientalno podlago, posamezne skladbe, kot so Svet, V melodiji večnega dueta in Kostanjev drevored, vsekakor pomembno obarva in vnaša vanje zvočne efekte ter jih na ta način umetniško povzdigne, vendar gre tu prej za izjemo kot pravilo. Z inštrumentalnega vidika na tej izdaji prevladuje praznina, ki ni ne pomenska ne tehtna. Le izjemoma se ji posreči priti globlje od golega sledenja vokalni liniji in večinoma ostaja na ravni podlage. Večja in bogatejša zasedba se zato zdi skoraj nujna, saj bi njune občasne asketske izvedbe znotraj pestrejše celote ter ob izrazitejši dinamiki lažje ohranile težo. In ta obstaja, čeprav ni ne vidna ne slišna. Rajska ptica tako sicer poleti, vendar je njen let samoten, kar zagotovo ni bilo osnovno vodilo pri ustvarjanju albuma.