Samozavestni dialogi z uglajenimi pop formati

Simona Černetič ni novinka v našem glasbenem prostoru, kot bi sprva pomislili. Do pred nekaj let je bila namreč bolj znana pod psevdonimom Aynee in je z njim nastopila na prenekateri popevkarski prireditvi (Bitka talentov, Ema, Slovenska popevka), pod njim je izdala tudi dva »revijalna« albuma: istoimenskega Aynee (2001) in Zdaj sem tu (2010). Tako jo je do prelomnega trenutka obravnavala tudi splošna glasbena javnost: kot nekoga, ki je prijeten in »neškodljiv«, ki ga lahko poslušaš in ignoriraš hkrati (kar nikakor ni mišljeno slabšalno!). Da je v njej precej več avtorske drznosti, smo (i)zbrani najprej spoznali na 9. ediciji festivala Kantfest leta 2011 v Rušah, kjer se je povzpela tik pod vrh, na okroglem ali jubilejnem naslednje leto pa je že suvereno zmagala, kar kot član žirije lahko namignem »od znotraj«. V vsem času moje tamkajšnje žirantske kariere se nikdar nismo taki hitro poenotili o zmagovalcu, četudi je (ne)tekmovalna logika te prireditve precej drugačna kot drugod. Od takrat smo čakali na naslednji album. In ta je pod naslovom Nedaleč stran izšel konec lanskega leta.

Z njim so se pravzaprav šele razmahnili pravi Simonin kantavtorski občutek, smisel in talent. Saj ne, da se nekaj podobnega ni napovedovalo že prej, a šele z Nedaleč stran je Simona šla iz sebe in nazaj vase. Ducat pesmi na albumu z varljivimi impresijami izenačenosti zveni raznorodno, slišimo vse od tipičnih modernih kantavtorskih kitarskih potez z vsemi aktualnimi zankanji do očitnih ambicij občasne naslombe na podžanr, recimo tako, spevnega folk rocka. Vendar ne gre za ponarejen ali vsiljen sentiment, niti za težnjo po ugajanju, temveč za samozavesten dialog z uglajenimi pop formati. Simona dokazuje, da je to mogoče – tudi ali ravno zato, je najbolj zaupala sama sebi in stala na tej in oni strani stekla v studiu, se podpisala kot avtorica in producentka. Že po prvem poslušanju hitro postane jasno, da se je nekaj poprejšnjih »umetnih« identitet združilo v eno samo in da je Simona odkrila svoj (kant)avtorski smisel brez vseh na zunaj tako všečnih prijemov postmodernega tipa. V prvi vrsti gre za bistvo pesmi in osvobojeno liriko, ki ni hermetična ali naivna, še manj zatežena ali »intelektualno« posiljena s čudnimi metaforami, temveč pripovedno bogata in vsakdanja. Z Nedaleč stran ji je uspelo najti tisto preprostost, ki utripa v človeku, a jo je tako težko udejanjiti oziroma ubesediti. Vsak, še tako neznaten občutek uniformnosti je vešče razslojen z diskretnimi inovacijami in intervencijami, v skladbi Svoboden veter celo v elektro-pop maniri OMD tipa. Vendar pozor, nikakor ne gre za danes obče uporabne in prostituirane retro prijeme, temveč za številne aluzije na sedanjost, prepolne varljive lepote, ki ji Simona z avtorskimi citati daje tretjo dimenzijo. Kot pove že naslov albuma, stoji nedaleč stran in opazuje naše neumnosti, bolestno potrošništvo (Hitro hitro), raziskuje bistvo in lepše plati življenja (Življenje je igra) ali razmišlja o spremembah (Revolucija). Na trenutke se pojavi želja po eskapizmu (Na goro), vendar je verjeti, da je ta nujen le za predih in ne gre za obliko preživetja. Simona namreč dobro ve, da je pobeg preprost, soočiti se s stvarnimi dejstvi tukaj in zdaj pa je veliko težje. In z Nedaleč stran je storila prav to ter nam ponudila obilo dinamične glasbe, ki prepričuje z na novo odkrito zrelostjo v zvočnem liričnem smislu (Portret). Tudi ko poseže po dveh čutnih priredbah (Pod oknom, Po jezeru), obe nosita njen zvočni podpis in obe sodita v zaključeno pripoved, ki nam je lahko zelo blizu, če ji le damo priložnost.

V podrobnosti, ali je Nedaleč stran nov začetek ali nadaljevanje ene in iste poti z drugimi sredstvi, se ne bomo vtikali. Dejstvo je, da je nekoč Aynee in danes Simona Černetič z majhno pomočjo prijateljev Janeza Sečnika (violina), Marka Jelovška (kontrabas), Staneta Verka (bas kitara) in Tomaža O. Rousa (klavir) posnela dovršen album brez mašil, na katerega se je splačalo počakati in ki domiselno nagovarja poslušalca s celo paleto ponotranjenih vtisov skoz filter zrele osebne poetike.