Sedem prijateljev

Napisano. Narisano. Zapeto. Odigrano. Čedahuči na več načinov sporoči, kam pelje, zavija in sveti Svetilnik, in to že s tem, ko pove, kako je nastal. Na začetku albuma, ki je že navzven vizualno nadaljevanje videnega na predhodni Severnici, z eno skrbneje uporabljenih spremnih knjižic, v kateri izstopajo mastne črke, kakršne je lahko odtisnil le pisalni stroj, člani zasedbe pojasnijo, da je trenutek ravno pravi. Pa čeprav so od zadnje plošče iz različnih razlogov minila že štiri leta. »Ker smo potrebovali ta čas, da dozorimo kot glasbeniki. Kot prijatelji,« so zapisali. Svetilnik je tako zanje popotovanje po neznanih vodah. »Včasih je dovolj ena sama beseda, melodija, zvok. In naš svet je, vsaj za trenutek, malce drugačen.« 

Z repertoarjem s Svetilnika bo skupina še bolj utišala šume, zlasti pa tisto koncertno publiko, ki bo temu, če bo želela odnesti kar največ, morala nameniti čutečo, predano pozornost. 

Retro. Umirjeno. Gozdnato. Šelesteče. Svojevrstno. To je »malce drugače« za Čedahuči. Tako se drži svoje še vedno precej unikatne zvočne podobe, s katero se uvršča v tisti del slovenske popularne glasbe, ki se ravno dovolj zateka k folk momentom, da zmore bivati tako v pop/rock kot folk vodah. Kot preberemo v knjižici, Čedahuči na Svetilniku ponuja predvsem druženje glasbenikov, ki so prijatelji. Potujejo skupaj. In potujejo takoj na začetku. »Preden jutro me ulovi, / grem na cesto, stran od ljudi. / V roki kovček, poln obljub, / nesem k morju po moker poljub,« sporoča uvodna toplovetrovna Kamor zapiha, kamor me da z osrednjim refrenom: »Ko izgubim pod sabo tla, / grem do svetilnika.« 

Ker je Svetilnik že tretji izdelek skupine, ki je nastala leta 2012 in ponudila malo ploščo Čedahuči (2013) in album Severnica – zgodbe o odhajanju (2014), predvsem pa odigrala 150 koncertov, se mu pozna, da želi raziskati, odpotovati, zatavati, vendar ne predaleč. Ravno prav, ravno dovolj. Dotika, tu in tam tudi premika meje svojega notranjega sveta. »Kot posamezniki, ki se spopadajo z vsakdanjimi težavami in lovijo ravnotežje med lastnimi željami, resničnim svetom in medsebojnimi odnosi,« je opis kreativnega procesa, ki je potekal spomladi in poleti 2018, v bistvu pa precej dlje. Prav iskanje opisanega ravnovesja je tisto, kar ovekoveči plošča, na kateri je Čedahuči naslikan tradicionalno »gozdnato«. Če je začetek pričakovan, ponovljen in čedahučijevsko popevkarski, kar predstavlja večglasna, klaviatursko vijugasta, kitarsko popotniška pesem Kako zveni tvoj dan? in violinsko prepredeni Svetilnik I, se Svetilniku vseeno pozna, da vsebuje tudi dele, ko je luč svetilnika na drugi strani. 

To še zdaleč ni temačno, saj je Čedahuči vseeno skupina, ki je imela doslej pet popevk tedna na Valu 202 – s Svetilnika je bil kandidat Lahko sem srce, lahko sem kvadrat, ki ga je premagal filmski Lusterdam in njegov Mesec, kar kaže na srdito konkurenco. Sledi ji skladba Moj odmev, edina, katere glasbo ni napisal Blaž Učakar, hkrati avtor vseh besedil, temveč Matjaž Jakin. Ta prinese zahtevnejšo, progresivno folk komponiranje, ki se začne s prebiranjem kitarskih »taborniških« strun, Romana Prosenc pa s svojim zgodbičarskim ter obenem zasanjanim glasom popelje Čeduhuči stran od predvidljivega. Morda še premalokrat. 

Kajti sledeči Prazen list se res zdi kot tabula rasa, na katero Učakar lahko nanese večje ekskurze, dokončno bolj kitarsko, gilmourovsko mračno veličastne izpod prstov Jakina, ki se mu v duelu ponudi Danijel Bogataj na mandolini. Prav raznovrstni Bogataj z violino valovi skladbe, ki se jim lepo podajo gostovanja, denimo Naceta Kogeja s pinkfloydovskim saksofonom v tematsko, tonalitetno in nasploh sporočilno najbolj izstopajoči pesmi Zavese. Ne samo zato, ker je bila ta edina posneta na standardnih 440 Hz (preostale so posnete na A = 432 Hz), temveč ker verzi tipa »preden so ti v šoli dali škatlo na glavo / preden si zataknil jezik za zobe« in z »nietovskim« refrenom »Zavese / Zavese na oči / Ne pusti, da ti dajo zavese na oči!« ponudi oprijemljivo kritičnost. Skoraj napotek, druga oseba ednine, klicaj.

Svetilnik se nato proti koncu predvidljivo umiri, postane, posede, kar ni presenetljivo za skupino, ki je za MMC povedala, da bi se, če bi lahko, vsi preselili v kako kočo v gozdu. Hči lune in še en vetrovni Sončni zahod, kjer se daleč najbolj izkažejo hammond orgle, narišejo končno kuliso za pomirjeno Simple song, edino skladbo v angleščini, ki pa nima tako božajočega učinka, kot ga nudi materinščina.

Kot pravijo člani sami, je Čedahuči koncertno doživetje. Vendar Svetilnik ponuja tudi studijsko učinkovito, povezano, celovito in pogumno ustvarjanje sedmerice, v kateri v ozadju nežno predeta Miha Lampe (kontrabas, električni bas) in Jure Maček (bobni). Z repertoarjem s Svetilnika bo skupina še bolj utišala šume, zlasti pa tisto koncertno publiko, ki bo temu, če bo želela odnesti kar največ, morala nameniti čutečo, predano pozornost. Še vedno pa z Lahko sem srce, lahko sem kvadrat prinaša domačemu folkpopu/folkrocku nov, svež material. Če je bila Severnica zgodba o odhajanju, je zdaj Svetilnik zgodba o prihajanju.