Sile kontinuitete

Pred petimi leti je ormoški punk staroborec Davorin Bešvir – Dabe, znan kot frontman, basist in pevec Pridigarjev, oživil Gnile duše, ki jih je na prelomu leta 1970 v 1980. tvoril s kitaristom Srečkom Ritonjo in bobnarjem Tomažem Bolcarjem. Z bandi Industbag, Kuzle, Šund, Masaker, Butli, Džumbus so vračali punk udarec iz province. V novem veku je z rekrutiranima kitaristoma Domnom Obilčnikom in Dušanom Hedlom, bobnarjem Krunom Karlovčcem in basistom Markom Čuturilom na novo posnel demo kaseto iz tistih prelomnih socialističnih časov – Vse je v skladu s predpisi. Direkt v glavo, surovo, brez lepotičenja in bergel so bili oživeti in na novo zabeleženi »izgubljeni« komadi, ki so ne glede na svoj arhaičen pedigre ohranili vedno aktualen sporočilni poduk: sistemi oziroma režimi se menjajo, človeška n(a)rava pa ne. 

Ob kitaristu Obilčniku in bobnarju Karlovčcu tvori žive, pomlajene Gnile duše še basist Andrej Lesar, in z njimi je Bešvir zapolnil vrzel, ki je nastala s hibernacijo Pridigarjev. V maniri dobre stare punk šole je uglasbil tekste današnjega časa, ki jih najdemo v zbirki Revne kot cerkvene miši. Tako kot je s to zbirko nadgradil predhodnih 100 gaziranih opic z besedili Pridigarjev in Gnilih duš, je plošča drugega življenja, Naš bog je punk rock, zvesto nadaljevanje in trdna nadgradnja reinkarniranih Gnilih duš. Naslov aludira na srčno, predano in večno pripadnost punk rocku, ki bo očitno živel še dolgo, vse dokler bo krivica vladarica sveta, kar je tudi osnovno gorivo neumornega Bešvirja s soborci. Njegovo angažirano punk liriko prežema sarkazem zdrave pameti. Z jezikavimi, puntarskimi in ljudsko navihanimi songi zabada osti v družbo okoli sebe, ki jo opazuje in sproti riše. Raskavo jo secira s pomočjo jedkih in gostobesednih rafalov, ki v (dobro) minuto trajajočih punk komadih delujejo kot punk aforizmi. Z njimi razgalja abotnosti in napada absurde modernega kapitalističnega sveta. V štiridesetih minutah nas prerešeta šestindvajset komadov, ki jih od suhoparno punkovskih komadov iz prvega življenja/albuma ločuje bolj rockovski pristop k aranžmajski dodelanosti, kar pa še zdaleč ne gre v škodo direktnosti. Gnile duše gredo naravnost naprej in s tem potencirajo rušilno moč svojih bombic. Tako kot Dabe ne more zapreti goflje, tako je nezaustavljiv tudi njegov punk rock bend, ki premore zadirčno silovitost. Prožne in prodorne kitarske bravure, ki spominjajo na kitarista Easta Baya Raya iz Dead Kennedys, dodatno naostrijo prvinski punkovski direndaj z iskrivimi opilki hard cora. Proti koncu plošče se ta nabritost preusmeri k bolj melodičnemu punku prve generacije, kot da bi se Gnile duše vračale h koreninam. 

Ulovljeni v pasti ideoloških bojev in vedno znova pogretih in nerazčiščenih sporov zafrustriranih lobijev in njihove soldateske, smo sužnji zgodovine in njenih rabljev. Človeštva ne moreš spremeniti, samo (s)poznaš ga lahko, je zapisal Julian Barnes v Flaubertovi papigi; kar pa še zdaleč ne pomeni, da so spoznavanje družbe in človeka vir in razlog za apatijo, v katero sicer zaradi nabranih izkušenj in razočaranj zapade levji delež starejše populacije. Tej vdaji stoji nasproti Bešvir z Gnilimi dušami, ki ne spuščajo glav, ne klonijo in si ne pustijo tlačiti zdrave pameti, ali kot pravi ena od zapriseg do zadnjih dni: »Punk rock is my life and don’t you forget it!«