Skladba mora najprej dobro zazveneti na akustični kitari

S Katarino Avbar sva se za pogovor dogovorila v eni izmed priljubljenih ljubljanskih kavarn. In sicer v jutranjih urah, vsaj po najinem tolmačenju tega dela dneva, se pravi tik pred poldnevom. Misli so se do takrat že prebudile in se zapletle v intervju, ki je bolj sproščen pogovor kot karkoli drugega. Točneje, je izsek pogovora, saj sva se zaklepetala na dolgo in široko, medtem ko so naju na trenutke iz zvočnikov v hali prekinjale izvrstne dame: Billie Holiday, Etta James in Amy Winehouse. Katarina je pred kratkim izdala svoj drugi album, ki nosi naslov Na drugi strani, in se z njim prebila čez težko obdobje v svojem življenju in zaplula v miren bivanjski pristan (oprosti, Peter). A to ji še vedno ne prinaša umetniškega miru, saj v sebi še vedno išče odtenke čustvene razigranosti, marsikdaj pa se ozre tudi naokoli, da v notno črtovje in med verze prevede duha časa, ki nas vsepovsod neusmiljeno preganja. Na drugi strani je samozavesten korak nekje vmes po razmišljujoči plati, a trden korak naprej, kar se razvoja zrele kantavtorice tiče. Zavoljo pesmi, bi rekel Townes Van Zandt. 

Med prvencem Beležnice in pravkar izdanim albumom Na drugi strani je minilo pet let. Po eni strani veliko, po drugi malo, zlasti če pomislimo na »mimobežen« odnos, ki se do tovrstne glasbe z vsebino goji v našem okolju. Kako se to odraža v tvojih pesmih?

Kakorkoli obrnem, je bila vmesna petletka v mojem življenju izredno pestra, kar pozornemu poslušalcu ne bo tuje, če se bo malce bolj poglobil v besedila. Vendar se skozi njih ne odraža zgolj tisto, kar je obležalo v meni in je moralo ven, temveč se zrcali tudi glasba, ki sem jo v tem času poslušala. Sodobnim trendom nisem nikdar zapirala vrat, a sem »žal« odraščala z Bobom Dylanom. Neverjetno srečna sem, ker je prejel Nobelovo nagrado za literaturo. Nikdar se za nikogar nobene nagrade nisem razveselila tako kot prav zanj. Po najavi sem čakala in upala, upala … in potem – čista zmaga! To je to! Kantavtor je končno prejel Nobelovo nagrado. Ne samo Dylan, tudi kdo drug bi si jo zaslužil.

Če se mene vpraša, prej Leonard Cohen. 

Nedvomno. Iz literarnega vidika zagotovo, a mislim, da je Bob Dylan nagovoril večji krog ljudi, in to je na koncu pretehtalo.  

Po drugi strani je tovrstno podajanje tudi brezpredmetno, kajti v isti sapi lahko izstrelim še nekaj poetov, ki so po »teži besed« nagradi blizu, od Townesa Van Zandta do Patti Smith. 

Najpomembnejši je zagotovo premik v glavah. Da so se določeni krogi osvestili, da ima tudi popkultura težo po vsebinskih plateh, da se včasih izza – po kriterijih nekaterih – plehke površine skriva tudi resen in globok razmislek o življenju kot takem. 

V tej luči se odpira vprašanje, o katerem smo nekoč v določenih krogih že razpravljali: zakaj noben slovenski glasbenik iz popularnega miljeja, ne nazadnje tudi kantavtor, ni deležen Prešernove nagrade? Z Juretom Potokarjem sva si bila enotna, da bi si jo Jani Kovačič že zdavnaj zaslužil. 

Enkrat, upam, da še v našem času, se bo potrebno prebiti čez predsodke visokokulturnikov. Ko se bo to zgodilo, bo nedvomno manj napetosti med vsemi nami. Jani Kovačič bi bil tudi moja prva izbira, kar se Prešernove nagrade tiče. Celostno in po zahtevnosti je – neodvisno od izhodiščne vsebine – prisoten že skorajda štirideset let. V tem času nikdar ni pokleknil, temveč je skozi stilsko pester nabor projektov ohranjal visoko raven kakovosti, od nastopa ena-na-ena do razširjenega big banda in vsega vmes. Pri tem ni vedno opozarjal, temveč se je znal poglobiti tudi v človekova čutenja; morda ne neposredno, temveč skozi samo njemu lastno metaforiko, ki nagovarja na več nivojih. Kaj naj rečem drugega kot to, da je vreden očetovega imena. Tudi Tomaž Pengov je blizu, vendar je njega izdala prevelika nestanovitnost. A Odpotovanja bodo ostala čudovit album, o katerem je brezpredmetno izgubljati vsakršne besede. Prepričana sem, da se kantavtorstvo razvija v pravo smer in da bomo nekoč na tem mestu lahko govorili še nekaterih imenih.      

Ne glede na to, da ima večina ljudi, celo tistih, ki pišejo o glasbi, še vedno popačeno vizijo o njem. Za kantavtorja še vedno štejejo nekoga, ki na odru stoji s kitaro in tarna o družbenih problemih. Kantavtorji pri nas očitno ne smejo biti (nesrečno) zaljubljeni, opisovati jesenskih barv, meglene novembrske koprene nad mestom, kričati napitnic …  

Včasih me prav zaboli, na kakšna neutemeljena vprašanja odgovarjam, ko se me sprašuje, kdo ali kaj je kantavtor. Kaj kantavtorstvo kot takšno pravzaprav je? Nočem operirati z naučenimi definicijami, ki niso nikomur v pomoč, vendar se ne morem znebiti občutka, da mnogi, ki pišejo o glasbi, nimajo niti osnovne slike o tem. Svoje delo jemljejo z levo roko, in tako se napačna beseda širi naprej. Kantavtor je širok in raztegljiv pojem na prepihu, v katerem je prostora za marsikoga, ki zna svojo besedo uglasbiti: ali na liričen in osveščen način, kot na primer Jani Kovačič, ali na ironičen in zabavljaški, kot Klemen Klemen, ali pa angažiran, kot to uspeva N'toku. Niti Tanje Žagar ne smemo izključiti, četudi njenim besedilom ne moremo pripisati umetniške vrednosti. Pomembno je, da se glasba veže z in na poezijo, da ti dve elementarni prvini skozi našo intimo, skozi ves naš čustveni spekter, zaživita v obliki pesmi, ki jo pripovedujemo. To je naloga kantavtorja. Tako ustvarjam tudi sama, le kitare si ne upam igrati, saj vem, da v tem nisem najboljša. Igrati jo znam le toliko, da na njej sestavim pesem.  

Z leti se človek marsikaj nauči. 

Vsak človek raste in tudi sama nisem izjema. Rastemo, bi zapel Marko Brecelj. Vedno ko pišem skladbo, jo slišim v akustični izvedbi. Prepričana sem namreč, da mora skladba najprej dobro zazveneti v akustični obliki na klasični kitari (ki zvesto stoji doma v kotu), da ji potem lahko (raz)širiš aranžma. Na prvencu načrtno nisem želela imeti preobilnih aranžmajev, četudi me je Peter k temu stalno nagovarjal. Bil je zelo uporen, a nisem popustila. Težila sem k akustiki in dosegla svoje. Prvi znaki popuščanja se kažejo na nadaljevanju … 

Ko smo že pri izrazu nadaljevanje: ali bi nedavno izdani album Na drugi strani lahko tolmačili kot nadaljevanje Beležnic ali pa gre pri vsej stvari za nov začetek, saj vemo, da si šla v vmesnem času skozi hudo preizkušnjo, če pogledamo v zdravstveno kartoteko?

Ne, ne gre za nov začetek, temveč za nadaljevanje Beležnic z vso vednostjo, kaj se je z menoj dogajalo v tem času. Težave so bile, so vplivale na nekatere pesmi, vendar je nekaj njih nastalo že pred tem, a niso sodile v kontekst prvenca. Zato so sedaj tu, a spet ne vse, saj mi ena pesem leži že dolgo časa. Četudi je album zelo raznolik, se nanj ni mogla uvrstiti, ker po vsebinski plati sem ne sodi. Da niti ne omenjam, da je predolga ter da mi je ne uspe skrajšati.   

Kako pa pri tebi poteka proces realizacije albuma? Od zbiranja in razločevanja materiala do fizične izdaje?

Material se nabira in nabira. Imaš ga dovolj, a se še vedno nabira. To se je meni dogajalo v fazi ustvarjanja Beležnic. Vendar pride trenutek, ko se moraš ustaviti in premisliti, kako nabrani material zapakirati na en album. To pomeni, da izbereš in izločiš tiste skladbe, ki po nekaterih »naravnih« kriterijih sodijo skupaj, ter jih povežeš v zaključeno pripoved. Vsaj pri meni je tako: postavim jih v prostor in čas. Potem, če želiš, lahko zaprosiš Ministrstvo za kulturo za sredstva, kar sem pri prvencu tudi storila, tokrat pa ni bilo časa in sem album izdala v samozaložbi. Enostavno sem začutila potrebo, da se čim prej sčistim in stopim naprej. Nisem mogla čakati na odgovor, saj sem morala narediti prostor za nove stvari, ki že nastajajo. Ko sem izdala Beležnice, se mi je odvalil kamen od srca. Tudi tokrat je bilo enako. Sedaj grem lahko naprej.   

Skupna točka na obeh albumih je tudi kitarist in producent Peter Dekleva. Ali mi lahko v nekaj besedah orišeš vajino umetniško privlačnost?

Ne vem, če gre ravno za privlačnost, vsaj sprva ni bilo tako. Morda privlačnost nasprotij? Njegove vizije so se razlikovale od mojih, a je, seveda, na koncu obveljala moja beseda, saj sem bila avtorica in naročnica dela. To velja za Beležnice, sedaj je bila zgodba drugačna in sodelovanje naravnost čudovito. Prej sva se iskala, tokrat sva se našla. Prisotnega je bilo veliko navdušenja, in prav navdušenje naju je gnalo naprej. V samo osemnajstih dneh sva posnela vse. Še celo nekaj demo posnetkov (Sem, kakršna sem in Ivo) je nastalo v tem času. 

Ali ti glede na različne vizije pred leti nikdar ni prišlo na misel, da bi poskusila s kom drugim?

Ne. V preteklosti, še pred Petrom, sem tvorno sodelovala z Aldom Ivančičem, vendar je z njim vse drugače. Peter obvlada vsak inštrument, ki ga prime v roke, zato ne potrebujeva dodatnih gostov. No, za violinske sekvence sva povabila Jeleno Ždrale … 

… violinske sekvence? Tu se nekaj ne izide. Kaj ni tvoj osnovni inštrument prav violina?

Res je, a se mi je zelo zamerila; in nič nimam proti profesorici, ki sem jo dobila naknadno. Na glasbeni šoli sva z Jeleno veljali za zelo velika upa violine. Vsi so naju nagovarjali, naj študij nadaljujeva naprej, na srednji šoli. Problem je nastal, ker sem bila sama zelo navezana na svojega učitelja in mi sprememba ni odgovarjala. Z ene uro na drugo so me poslali k neki mladi profesorici, kjer je moje navdušenje uplahnilo. Vztrajala sem še nekaj let, a brez nekdanjega žara. Postavljene blokade nisem mogla prebiti. Z Jeleno sva na zvezi, da mi posodi violino, dokler je sama ne kupim. Kupiti moram tudi nov lok, saj je Peter mojega poškodoval, ko je sodeloval s še eno violinistko, Polono Kasal.   

Poleg nabora osebnoizpovednih pesmi na albumu izstopa pesem Nomadi, ki je kot žalosten odsev časa.

Kar se je godilo in se še dogaja beguncem, me je zelo prizadelo. Pesem je nastala v enem samem dnevu. Enostavno nisem mogla več molčati. Besede so vrele iz mene. To se je zgodilo prvič. Do tega trenutka nisem verjela, da sem česa takšnega sposobna, saj se veliko ukvarjam z besedami; skušam poiskati tisto pravo, in če je potrebno, pilim besedilo do onemoglosti. Pri Nomadih ni bilo tako. Šlo je za čisti refleks. Drugih besed kot ravno teh ne bi mogla poiskati! Zelo me je prizadelo ravnanje z begunci, postavljanje žičnatih ograj in odnos do teh ljudi. Nekaj mora biti hudo narobe z vsemi nami, če smo sposobni tega. 

Če uporabim malce ironije v smeri proti tistim, ki kantavtorje štejejo za angažirane pevce, potem si po njihovih merilih končno postala prava kantavtorica. 

Natanko tako. 

Ironija je blizu tudi tebi, kajne?

Nedvomno, pesem Ivo je najlepši primer tega. Tujina ne predstavlja obljubljene dežele, prej narobe. 

Že Ivan Tavčar je to odlično ponazoril v Cvetju v jeseni.  

Tujino smo in še vedno postavljamo v sfero mita, četudi je resnica drugačna. Danes imamo vse doma, a v tujini ista stvar še vedno diši drugače. 

Kako pa v tvojem primeru poteka skladanje pesmi in razvoj dramaturških posebnosti v njih? Postopoma ali sočasno?

V večini primerov poteka sočasno. Ko najdem idejo, v roke vzamem kitaro, poiščem melodijo in nanjo pripenjam besede. Z igranjem kitare se pesem in njena dramaturgija spontano razvijata. Pesem namreč dejansko začutim in zaslišim, kako jo bom z vsemi poudarki zraven izvajala v živo. Včasih me Peter nagovarja, da bi kaj spremenila oziroma kakšno besedo zamenjala. Takšna beseda je bila tokrat na primer pristan, saj mu ni bila všeč. In po temeljitem premisleku je nisem zamenjala. Tam je morala ostati, kajti začutila sem jo in noben drug izraz je ne bi ustrezno nadomestil.  

So pa pretežno akustične Beležnice v nadaljevanju zamenjali bolj dovršeni in kompleksni aranžmaji, oplemeniten in razširjen inštrumentarij. Kaj te je vodilo k temu?  

Kot sem že omenila, se kantavtorstvo razvija, širi in medse vabi tudi drugačnost, drugačen pristope, nove ideje. Sama sem gor rasla z Bobom Dylanom, nove generacije kantavtorjev, ti, ki prihajajo sedaj, odraščajo z Adele. Tudi z Amy Winehouse, ki je sicer ne moremo povsem šteti zraven, a je tudi preslišati ne moremo. Imela je namreč zelo velik vpliv na mladino. Že od nekdaj se prištevam med rock dečve, zato mi je zven električne kitare zelo blizu. Temu primerno sem nekatere skladbe oblekla v bolj kompleksne aranžmaje, da sem njihovo pripovedno noto še bolj poudarila. Gentleman, Ivo in Ne reci nič so takšni primeri. Ironija tako še bolj pride do izraza, postane v zadržan humor zavita realnost. S skladbo Ne reci nič sem se malce približala celo Brelu, kar sem spoznala šele naknadno, ko sem posnetek poslušala.  

Veliko pove že naslov: Na drugi strani. Kakšna Katarina nas tam čaka?

Na drugi strani vas čaka precej bolj zrela in ozaveščena Katarina, ki komaj čaka na nov album, kjer bo še več eksperimentiranja. Vem, da se bom naslednjič povsem odvezala, skratka, še bolj drzna bom, kot sem bila do sedaj.