Skrajni čas za album o času

Ko smo že pri času. Najprej kratka zgodovina – časovnica. Glasbena zasedba Kamerad Krivatoff je navdih iskala (in našla) pri klasičnih popevkah iz dvajsetih let prejšnjega stoletja (od It Was A Very Good Year do Nature Boy). Navduševala se je nad imeni, kot so Henry Mancini, Duke Ellington in Cole Porter. Prvič se je javnosti predstavila v virtualni obliki s koncertom Live on the Internets 1. novembra 2007. Ja, na dan spomina na umrle. Morda zaradi tega, ker so avtorji skladb, ki jih je zasedba predelovala, že vsi pod rušo. Takrat so fantje prepletali digitalne in analogne instrumente, nove in stare tehnologije ter tako brisali meje časa oziroma združevali zvoke 20. in 21. stoletja. Svojo pot je Kamerad Krivatoff sicer začel že dve leti prej, prvi studijski posnetek je izšel leto dni kasneje (2006) na kompilacij Pankrti 06 (B-Pop), kamor je bila uvrščena pesem Nadzorovani, kontrolirani, priredba skupine Pankrti. V živo (tokrat resnično in ne le preko spleta) se je zasedba občinstvu prvič predstavila poleti 2008 na odrih Trnfesta in Kamfesta, istega leta pa se je odzvala tudi na povabilo banda Melodrom za njegov plošček Variacije in priredila skladbo Anything Goes. In zdaj je, deset let od nastanka, končno izšel prvi album, naslovljen About Time. In ja, res je bil že skrajni čas.

O sebi je Kamerad Krivatoff, ki se poleg imena skupine predstavlja tudi kot nekakšna avantgardna nadčasovna osebnost, ujeta med mitom in navideznostjo, zapisal, da od svojih poslušalcev zahteva skrajen napor, a jih na koncu nagradi z občutkom bonvivantskega ugodja. O albumu About Time pa, da je staro, ukrojeno na novo, saj naj bi, tako promocijska zgodba, na podstrešju svoje babice v skrinji našel zakladnico starih pesmi: »Pesmi iz časov, ko užitek še ni redil, ko ljubezen še ni bila škodljiva in zajemati življenje s polno žlico še ni bilo nemoralno. Časov, ko se je več živelo, kot se je vedelo.« Zgoščenka ta koncept vpeljuje že na zunaj, saj je spravljena v starodobno kuverto in zapečatena z dejanskim pečatom. Zasedbo sestavljajo Tim Kostrevc, Luka Jamnik, Jernej Jurc, Damir Babić, Luka Šalehar in Gregor Gruden. 

Na ploščku najdemo osem skladb, ki so jih preslikali iz prejšnjega v aktualno stoletje: I'm Gonna Live Till I Die, Lulu's Back in Town, The Sweetheart Tree, J'en Deduis Que Je T'aime, Nature Boy, Night and Day, Too Close for Comfort in It Was a Very Good Year. V pogovorih z mediji so poudarili, da so se za finalni izbor odločili z glasovanjem. Dvigi rok, demokracija. Za tiste, ki se sprašujete, ali gre zgolj za skupek priredb, naj pojasnim, da skladbe niso le prepisane ali prirejena, temveč tudi na novo aranžirane in v rokah Kamerada Krivatoffa dobijo povsem novo zvočno podobo, čeprav jih je še vedno moč prepoznati. Popolni abstrakciji so se izognili. Še vedno so poslušljive, še vedno so radijske. Tretirajo jih kot povsem avtorske. Poleg omenjenih je na albumu tudi ena dejansko avtorska skladba, Beach Boy, ki se z vsemi ostalimi dobro zlije in ni čutiti, da bi bila pravzaprav napisana v nekem drugem času, v sedanjosti. Nanjo so natrosili ravno dovolj prahu, da jo lahko odkrivate skupaj s tistimi, ki so jih napisali velemojstri glasbenega vezenja. 

Uvodna I'm Gonna Live Untill I Die je v preobleki, ki je primerna za naslovno pesem katerega od nadaljevanj filmov o Jamesu Bondu. Vokal Franka Sinatre nadomesti bolj rockerski, bolj raskav pristop, big bend pa zamenja manjčlanska sodobna glasbena zasedba. Avtorska Beach Boy je že bolj elektrolizirana, bolj popasta, bolj moderno spevna. Lulu's Back in Town je pripovedno jazzovska in izhaja iz broadwayskega muzikla Broadway Gondolier, kasneje pa sta jo prepevala tudi Fats Waller in Mel Torme. New York sreča Las Vegas sreča Kamerada Krivatoffa. Aranžmajski pristop pri The Sweatheart Tree se začne nežno, akustično, skoraj muzikalovsko, v slogu Disneyjevih animiranih filmov, kasneje pa se razvije v popevkarsko parado, ki se je ne bi sramoval niti kateri od sodobnih pop-jazz vokalistov in jo uporabil za svoj (morda) božični single, saj v njem slišimo kar nekaj kraguljčkov. Peta zapored je edina skladba v francoskem jeziku, J'en Deduis Que Je T'aime. Tisti, ki bolje poznate šansonjersko sceno, se je najbrž spomnite iz časov, ko jo je prepeval Charlez Aznavour, tudi sicer eden največjih vplivov na člane skupine Kamerada Krivatoffa. Sledi klasika Nature Boy, ki jo je leta 1948 v svet ponesel legendarni Nat King Cole in jo je leta 2001 za film Moulin Rouge! predelal David Bowie. Če je originalna minimalistična, kar se tiče aranžmaja in pristopa, in temelji na Natovem vokalu in klavirju (in že tako deluje popolno in celovito), je Kameradova bolj psihedelična, agresivnejša in z ritem sekcijo, predvsem bobni, zelo v ospredju. Poudarek pa, kot pravi že izvirnik, je na sporočilu: »The greatest thing you'll ever learn is just to love and to be loved in return.«

Sedma pesem je Night and Day, katere avtor je Cole Porter, populariziral pa jo je Fred Astaire in je bila že v tridesetih letih prejšnjega stoletja velika uspešnica in eden od njegovih zaščitnih znakov. Kasneje so jo priredili domala vsi večji pevci tistih časov, od Franka Sintare in Elle Fitzgerald do Bille Holiday in Ette James, v sodobnejšem času se je je lotila, denimo, skupina U2. Kamerad se je loti v svojem (zdaj proti koncu zgoščenke že) značilnem in pričakovanem slogu z nekaj vkomponiranih afriških ritmov na začetku in v vesoljsko-galaktičnem finišu na koncu. Sledi Too Close For Comfort; ta najhitrejši komad na plati je še ena od popevk iz obsežnega repertoarja Franka Sinatre, ki jo je v petdesetih letih poslušalcem ponudil v družbi orkestra, ki ga je na polno swingal – oldskul učinek. Kamerad jo je dodobra predrugačil s številnimi sintetizatorskimi vložki. Celotna podoba je mešanica elektronskega in rockovskega pristopa, ki tvori glasbeno fuzijo in zaprašeni skladbi vdihne sveže življenje. Sklepna (najbrž vsem dobro znana) It Was A Very Good Year je najbolj razgiban in živ komad na ploščku About Time. Zdi se, da so fantje hoteli najboljše pustiti za konec, in sliši se, kot da je zadnja pesem hkrati tudi zvočna hrbtenica celotnega albuma. Če bi About Time morala predstavljati ena skladba, bi bila to zagotovo ta. Ko ji prisluhneš, lahko jasno ugotoviš, kaj lahko od albuma pričakuješ.

V slogu zadnje pesmi bi lahko rekli, da je bilo za Kamerada Krivatoffa to ne samo dobro leto, temveč kar dobro desetletje, ki je na koncu, čeprav pozno (a bolje pozno kot nikoli) obrodilo sadove in ponudilo poslušalcem svojo prvo ploščo. Ta je na trenutke poštirkana in čistunska, kar pa potem v naslednjem momentu hitro popači z rušilno destruktivnostjo. Gre za sicer že slišano zgodbo, ko staro sreča novo, spoj tradicionalnega s sodobnim, futurističnim. Konvencionalnega z nekonvencionalnim. A tudi preizkušene formule imajo svoj namen – eden od njih je ta, da delujejo. In skupino Kamerad Krivatoff sestavljajo vrhunski glasbeniki s kilometrino, ki ničesar ne prepuščajo naključju. Vsak korak je skrbno načrtovan, vsak zvok, vsak šum je tam z določenim razlogom, vsak odmev ima svoje poslanstvo. Vsekakor ena od zanimivejših izdaj na domači sceni v prvi tretjini tega leta. Avtorsko izražanje skozi neavtorske skladbe.