Sončnični labirint svobode

Maja Keuc je izdala Sončnice, album, ki ni prvenec, a po desetletju morda nekako skoraj je. Sončnice utegnejo biti nekaj najboljšega, kar se je lahko zgodilo, najprej in predvsem njej sami. Zato je album tako sproščen, svoboden. Maja Keuc je na sceni že skoraj poldrugo desetletje, vmes za krajši čas tudi kot Amaya, večinoma za tuji trg. Če bi to bil šport, bi zanjo lahko obveljala oznaka večnega talenta z izjemnim štartom. Kdor jo je slišal še rosno mlado z mariborskim bendom Hrošči, je vedel, da ima glas za marsikaj. V tistem času talenti niso bili tako samoumevni, redni sad vsake sezone. V prebojni prvi sezoni Slovenija ima talent (2010) je v finalu sicer izgubila, a tisto ni bil res poraz. V Mariboru je prešla v zasedbo Papir (2010), kjer je posnela enega prvih radijskih štiklov, 2010, in nato šla naslednje leto na Emo. In zmagala. Z Vanilijo/No One je prišla v finale Eurosonga. Odšla je na študij v Rotterdam, izdala prvenec Indigo (2011), ki je bil neke vrste popotnica in razlog za odhod v tujino. Z mislijo, da pride nazaj kot zvezda. Pesem Tako lepo mi je (2012) je bila namreč sveža in je jasno nakazovala, da pevka zmore še precej več. Maja Keuc je dala skozi prvenec, bend(a), talente, Emo, Eurosong, tujino, kjer je videla ne le, kaj je glasbena industrija, ampak je postala del nje. Na način, ki je nam še zelo tuj. Slovenija pač ni Švedska, kaj šele Japonska ali Južna Koreja. Maja ni prišla nazaj, da bi pokazala, kako se streže stvarem. In ravno to je odlika Sončnic. So tako sproščene, osvobojene, luštne. Sončnice pač. Gre za pop album, ki niti za trenutek ni pocukran, pokroviteljski. Ne prinaša pa pravega hita.

Nekako takšno je bilo medijsko pričakovanje. Da bo Maja Keuc zunaj marljivo črpala in prišla domov še boljša, izdelana. Ampak veliki preboj v klasičnem smislu se ni zgodil. Ko je prišla nazaj, je bilo to glasbeno bolj potihoma. Maja je imela tako močen in prepoznaven vokal, da skorajda ni več pesmi, ki bi ji res ležala. In ji delala uslugo. In ona pesmi. Ne da se ni trudila, obrtniško se je izpilila. Vedela je tudi, da ji še en poskus na Emi ne bi ponudil ničesar novega, zato se je leta 2017 umaknila. Zanjo je bil nastop leta 2014 s Close to You več kot dovolj. In tako so leta šla dalje. Maja Keuc se je pojavljala tu in tam, njen glas večinoma močan, konkreten, prepoznaven. Le hitov ni imela. Saj je res, da ni primarno pop pevka, dolgo so ji bolj odgovarjali fluidni žanri, spoj soula, r&bja, jazza, rocka, popa. Ampak kot Amaya tudi z malo ploščo Fairytales (2017) ni pustila večjega pečata.

Zakaj takšen uvod? Ker je v letu 2024 skoraj neobhoden. Ja, leta so tekla dokaj hitro mimo, čeprav Maja ni starejša od 32 let. Kaj se je zgodilo v vmesnem času, niti ni pomembno. Lahko bi bilo, pa ni, saj Sončnice delujejo, kakor da Maja Keuc ve, kaj je dala skozi, in poje izredno sproščeno v obrtniško popolnem popu. Sončnice so blizu prvencu Indigo v tem, da v materinščini zajema sodobni žanr in zvok, le da je prvič to bilo naivno prikupno, zdaj pa sredinsko umestno. Sončnice delujejo kot celota že zato, ker je album dejansko izšel kot album in ne kot skupek singlov, ki bi izhajali skozi daljše obdobje in bi jih slednjič zapakirala v album, kakor je že lep čas praksa pri večini. Tudi zvočno gre za usklajen album. Produkcijo podpisuje tudi Martin Štibernik, kar je zagotovilo za konsistentno zvočno sliko, pri čemer z Majo delujeta kot partnerja v studijskem procesu. Nosljavi vokal, visoke linije, dokazovanje vokalnih vragolij ..., tisto torej, kar je prej pri njej prebijalo, najprej v dobrem, potem pa s kritikami, tega ni več. Saj ne, da bi bilo s tisto vokalno tehniko kaj narobe, obratno, omogočila ji je preboj. Ampak Sončnice so sporočilo, da zdaj poje, kakor sliši. 

Uvodni Labirint v prvih taktih, ko crescendo za hip napoveduje refren, takoj umiri žogo in zavije drugam. Najprej v verz in bolj umirjene linije, čeprav gre za zvočno skoraj najbolj poln komad na albumu. Maja Keuc ubere srednjo linijo v verzu, vokal pa porine naprej v refrenu tako, da prebije horizont pričakovanja. Edina stvar, ki morda manjka, je bolj prepevajoč refren. Besedila so spodobna, vendar vsaj Labirint ne ponuja posebne globine in neposrednosti, oprijemljivosti in konkretnosti. »Letela sem, da strmoglavim / da me spet lahko sestaviš, to le poznam / Zdaj plujem z barko v neznano / s slano vodo spiram rano / da se spoznam« je primer besedila, ki dosti nakaže, ne da bi povedalo kaj več. Marsikaj prepusti poslušalcu. Bližje potem pokaže, kakšen je labirint Sončnic. Kar negotov in poln ovinkov. Bližje želi refren popeljati proti temu, čemur bi pogojno lahko rekli klubski zvok. Ni elektronika, ni pop, nekaj vmes. Ta negotovi začetek umirijo Mavrične oči, kjer Maja prvič zveni mnogo bolj zrelo. Napisala je tako veliko glasbe za druge, da dobro ve, kako posneti triminutni komad, ki mora imeti več kot osnovo. Zato Mavrične oči stojijo, odkljukajo vse, skratka, to je komad, v katerem je vokal sam po sebi zgodba. Nasploh je to lajtmotiv albuma, ki se zlije v skladbo Z mano tu, kjer je manj več. Krajši refren dobro deluje, zagrabi in izstopi, ker daje vokalu svobodo.

Prelom prinesejo Zmaji. Več kot prelom, skoraj jedro. Ob prvem poslušanju sicer ne delujejo tako. Šele ko se pridruži otroški pevski zbor, pevka mojstrsko okrepi svoje verze »Maja z zmajem se igra / Z njim dotika se neba / Saj leteti sama še ne zna / Vetru je zaupala / A odnesel je oba / Daleč od znanega zdaj ve.« Kakšna osvoboditev, koliko iskrenosti. Zmaji utegnejo biti nekaj najboljšega, kar je posnela. Tudi produkcija je stopila s plina in odmerjeno dodaja moč v ravno pravih trenutkih. Vse, kar se ne sme je akustično kitarsko zasnovana pesem in bi z izpiljenim besedilom in še bolj zgodbenim vokalom Maji Keuc lahko prinesla hit. Škoda, da Maja v njej še ne razkaže svojega »novega« vokala. Ta je izrazit, ni pa tako jasen, še ne. Ko pride drugi kitarsko umirjeni komad On ni ta, se za hip zdi, da Maja želi preveč. Ampak deluje, ker utrjuje to, kar ona zdaj je. Ni veliko pevk, ki lahko pojejo v takem registru in na enako umirjeni podlagi zgradijo cel film doživetij. Vreden nadaljevanja, kar potrdi skladba Sama sva kriva. Ta bi morda bila bolj posrečeno umeščena, če bi prišla zadnja. Sončnice niso izrazit album dvojine, a bi lahko bile, če bi Sama sva kriva imela bolj premišljeno izbrano pozicijo. Pesem pa točno tako pozicijo dobiva na koncertih, kjer razkriva odnos s Tilnom Zakrajškom na bobnih. Tretji člen zasedbe je multiinštrumentalist Martin Vogrin. 

Sončnice so bolj album množine, pač – Sončnice. Naslovni komad je postavljen zelo globoko, praktično ob koncu albuma. Spisan je v tretji osebi. »Njeno srce je klin / ker ni brez odrgnin / in njen pogled globok je / ni je strah višin / ona ne spada, kamor pripada, je vse le navada / tam ne more do zraka / le sama bo našla pot do izhoda«, ti verzi nas vodijo do refrena, v katerem je ogromno tistega, kar je Coldplay z Viva la Vida prestavilo iz dvoran na stadione in iz česar sta zasedbi Imagine Dragons in OneRepublic naredili epske kariere. Pravzaprav je prav to obstranska ugotovitev teh pesmi: Maja Keuc zveni, kakor bi najbrž radi zveneli bendi, če bi le lahko, a nimajo znanja, izkušenj in/ali talenta. Morda edini res štrleči moment na albumu je Poletje 2010. Sončnice na koncu resda ne potrebujejo klišejske balade, ampak Poletje 2010 je ihtavo zaletav in nostalgično poletni štikl. Zato ima svoje mesto, ampak na tem albumu deluje kot bonus komad. Za dobre stare čase. 

Sončnice presenetljivo ne delujejo pričakovano. Lahko bi bile obrtniške, pričakovano. Deset pesmi in 33 minut je skoraj obrtniška matematika. Ob izidu albuma smo prebrali, da so Sončnice album, ki »razkriva njeno igrivo lahkotnost, pozitivno energijo in globoko refleksijo, ki je plod njenih bogatih življenjskih izkušenj«. Čeprav ima, spomnimo, 32 let. Če bi zapisali, da gre za vnovični začetek, bi bili morda blizu, ampak Sončnice spet niso tak album. Kajti takih začetkov bi bilo lahko še kar nekaj. Maja Keuc je dala skozi prvenec, bend(a), talente, Emo, Eurosong, tujino, kjer je videla ne le, kaj je glasbena industrija, ampak je postala del nje. Na način, ki je nam še zelo tuj. Slovenija pač ni Švedska, kaj šele Japonska ali Južna Koreja. Maja ni prišla nazaj, da bi pokazala, kako se streže stvarem. In ravno to je odlika Sončnic. So tako sproščene, osvobojene, luštne. Sončnice pač. Gre za pop album, ki niti za trenutek ni pocukran, pokroviteljski. Ne prinaša pa pravega hita. 

Maja Keuc je posnela album, kakršnega ni še nihče od tistih, ki so zmagali na Emi. (Izjema je Raiven, ki je Veroniko postavila v kontekst in koncept Sirene pt. 1, kar se je obrestovalo.) Že zato bi si zaslužila pohvalo za prehojeno pot. Ampak ona glasbe ne dela zaradi pohval in njen album ne išče pozornosti. Za to je dala preveč skozi, predobro pozna in obvlada pop glasbo. In zaradi njenih melodij, svetlobe in napevov jo bo morda kmalu za kak komad poklical tudi kateri od domačih izvajalcev.