Šport, pornografija in punk'n'roll (ne nujno v tem vrstnem redu)

»Pazi fant, ura zvoni, težko je ustat, če te glava boli, buden zato, da lohk zaspiš, do penzije se ti v službo mudi,« je refren, ki ga je Pero Lovšin vpil na prvencu Pankrtov Dolgcajt danes davnega leta 1980 oziroma 1979, ko je album nastajal. Skoraj štirideset let je tega – ali natančno štirideset, če se osredotočimo na velike črke z billboard plakatov, ki so nas spremljale preteklo leto. Tako Pankrti kot Lovšin, nedeljivo eno in ločeno hkrati, kar nam skuša povedati tudi dokumentarni film Ti lahko, ki bi lahko nosil različne naslove, a je vzet po pesmi z zadnjega albuma Območje medveda. Najverjetneje načrtno, saj kot nekakšen leitmotiv zaokroža portret umetnika in hedonista, ki pravi, da lahko. Ki pravi, da lahko vsak doseže tisto, kar si želi, ko si kot najstniški mulc zaželi imeti kitaro ali prvič brcne žogo na najbližjem fuzbalskem igrišču. V enem in drugem primeru ti pogled vsake toliko uide drugam, če ob robu (ali pod odrom) stoji kaka fejst punca, ki jo prevzameš v svojim početjem. In kot vidimo v filmu, je Pero Lovšin izmojstril vse to, na svoj način seveda. Pri vsem tem pa je imel, za razliko od Vana Morrisona, tudi plan B. In ga na koncu opustil, s čimer je zanamcem pustil jasno sporočilo: da lahko, če se trdno verjame v svoje početje in se hkrati zaveda, da bo treba na poti včasih preskočiti zelo visoke ovire. 

Veliko je glasbe, nekaj manj zgodovine, veliko je veselja in nekaj tudi žalosti. Predvsem je film Ti lahko nezaigran portret človeka, ki prav v vsakem trenutku življenje uživa z veliko žlico. Ki je z nekaj manjšimi praskami stal in obstal!

Kakorkoli obrnemo, najverjetneje tudi iz optike tistih, ki Lovšina osebno ne poznajo najbolje: Peter Lovšin je nadvse hvaležen lik za vsakršno »obdelavo«. Njegov karakter je nagnjen k neposrednosti in resnicoljubju, predvsem pa nima predsodkov v življenju, ki ga zajema z veliko žlico. Razlik ne dela, najsi za darilo igra na rojstnodnevnih zabavah v lokalnih točilnicah ali v polnih ljubljanskih Stožicah. Ali so ob njem lokalni obiralci strun ali seks pištola Glenn Matlock. Kajti če pogledamo s prave perspektive, je imel punk – ne glede na to, kaj so se drli Sex Pistols –prihodnost in v njej je bilo za nekatere kar precej cvenka, in to, da Pero včasih zagode na veselicah, je v bistvu čisto punkovska drža. Vsekakor precej bolj od tiste, ki jo predstavlja Johnny Rotten; kdor ga je nedavno videl sedeti na letališču v Los Angelesu, ve, o čem govorim. Pero je bil vedno blizu vsega, tako undergrounda kot mainstreama. Okej, pocukrane avanture s Kingstoni mu ne oprostim (na srečo to film preskoči), vendar je srž lika in dela v filmu spretno povzel Gregor Tomc s citiranjem Frana Milčinskega – Ježka, »da piše za ljudi, ki ga berejo, saj ljudje, ki ga berejo, mu niso nič hudega naredili, zato jih ne misli mučiti in dolgočasiti«. Prvotni radikalizem, s takratnega zornega kota, je vsekakor popustil in v veliki meri opustil, vendar se Pero v svojem bistvu skozi cajt ni kaj dosti spremenil. V luči neprilagojene preteklosti nekateri resda prikličejo na dan nekatere konservativne prvine sedanjosti, a se je treba nečesa dobro zavedati: vsi se staramo. In nekateri to počnejo s stilom. 

To seveda ne pomeni, da se Pero ne zaveda minljivosti. V filmu izvemo, da še kako dobro. Preko njegove žene Darje ga spoznamo tudi v malce drugačni luči, nekatere njegove fetiše in strahove. Intimni vrhunec pa pripoved doživi v kadru, ko na neki poljani v bližini družinskega vikenda razlaga o lepem svetu in norih brezah. Tudi tisto, kar ni bilo skrito očem javnosti, kar smo vedeli že od prej, je prikazano z ustrezno distanco in brez mitiziranja, neposredno in s pravo mero humorja. Ironije je prav tako kar nekaj, le dešifrirati jo je treba. Vsekakor film prihaja ob pravem času, saj se je v dobrem letu oziroma letu in pol v njegovi karieri veliko zgodilo. Pripoved teče nemoteno, zadaj ali vzporedno z njo pa se izpostavijo nekateri ključni družbenopolitični meandri in vrenja, ki so jim Pankrti dali svoj slavni razglas, od pesmi Lepi in prazni do To ni več Slovenija. Nasploh dokumentarni film vešče prepleta Lovšinovo zdajšnje početje z vrinki iz preteklosti, ki pa so smiselni in tudi »na rez« zmontirani. Z njimi ali brez Pero živi svoje rockersko življenje, je na trenutke punker z držo, na trenutke pa zabavljač in osvajalec, ki po špilu pod štorom z največjim veseljem zmaže golaž. Vmes se z njim sprehodimo od razlogov za punk (in Pankrte) v izdihu sedemdesetih in demonstracij na Kongresnem trgu (1988) prek nogometnega prvenstva v Amsterdamu (2000) do lanskega koncerta v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Veliko je glasbe, nekaj manj zgodovine, veliko je veselja in nekaj tudi žalosti. Predvsem je film Ti lahko nezaigran portret človeka, ki prav v vsakem trenutku življenje uživa z veliko žlico. Ki je z nekaj manjšimi praskami stal in obstal!