Spoved, izpoved, poved

Zlatko je eden najbolj produktivnih domačih glasbenikov, ki je v svoji dobrih petnajst let dolgi glasbeni karieri izdal dvanajst velikih nosilcev zvoka ... in slike. Kajti Zlatkova sočna pripoved je tako slikovita, da se gibljive barvite slike izrisujejo same od sebe. K temu je v epidemičnem obdobju prispevala tudi njegova medijska prepoznavnost, ki jo je v veliki meri pogojevala odzivnost političnih in družbenih veljakov, ki jim je Zlatkova uporniška drža šla zelo v nos. Hkrati je on sam postal eden vidnejših obrazov sredinih in petkovih protestov ter morda edini posameznik, ki si ga lastijo tako tisti ZA kot tisti PROTI. Morda je ravno takšna resnicoljubna situacija imela kaj vmes pri njegovem zadnjem albumu z naslovom Svoboda, ki zrcali tako njegova družbeno-politična stališča kot tudi zgodbo omenjenega turbulentnega leta življenja. Svoboda je seveda osrednja tematika Zlatkovega zadnjega albuma in istoimenska skladba z verzi »zdaj ni čas za tišino, čas je, da pridemo ven« najboljše izriše duha posameznika in družbe, ki je ujeta v klavstrofobično doživljanje epidemije in prebijanja skozi vsakdan z odloki. Zato se na koncu ne zastavlja vprašanje, ali smo za ali proti, temveč koliko je še Zlatka v nas.

Zlatkove zgodbe na albumu Svoboda sestavlja preplet spovedi, izpovedi in povedi, ki se skozi figuraliko spretnega besedičenja zlivajo v easy listing flow. Zatorej, dragi poslušalec, go with the flow! Zlatko razgalja situacijsko dinamiko, ki je povzročila orkestriran in uigran napad nanj, ter se ob tem sooča z resničnimi imeni in priimki, ki smo jih po njihovi funkcionalni podobi v času covida dodobra spoznali. Toda ko Zlatko reče, da »ostajam v ospredju, v ozadju nimam strice« je to najbolj iskrena kafkofonija sodobnega časa, v kateri se lahko prepoznajo vsi prebivalci naše čudovite dežele in navsezadnje celotnega sveta. V skladbi z naslovom Spoved, Pt. 3 nam avtor naznanja, da »cepil se bom, ko se bodo testirali na droge«, in postavlja politično korektnost in iskrenost odločevalcev na preizkušnjo. Tukaj ne gre za anti-logiko lastnega stališča, temveč zgolj za enačaj med vsemi nami, ne glede na barve, status in položaj. Seveda je Zlatko upravičeno jezen in besen glede krivic, ki se mu (z)godijo, ker ni upogljivo tiho, vendar vseeno z visoko dvignjeno glavo ohranja optimizem. Tako nam v skladbi Diamanti pravi, da »življenje je lepo, vztrajat je vredno« in »premagajte strah in izkoristite življenje«. 

Svoboda je seveda osrednja tematika Zlatkovega zadnjega albuma in istoimenska skladba z verzi »zdaj ni čas za tišino, čas je, da pridemo ven« najboljše izriše duha posameznika in družbe, ki je ujeta v klavstrofobično doživljanje epidemije in prebijanja skozi vsakdan z odloki. Zato se na koncu ne zastavlja vprašanje, ali smo za ali proti, temveč koliko je še Zlatka v nas.