Stožec zmagoslavja

Kako naj bi zvenel triumf? Tako, brez popravljanj, olepševanj, fasad. Joker Out ima za seboj zmagoslavno leto, kakršnih pri nas ni veliko. Ni nemogoče, ne pa tako močno, ne tako nabasano, ne tako naphano. Leto 2023 je bilo ultimativno uspešno leto in hkrati tek častnega kroga. Pa Live from Arena Stožice ne zveni kot samohvala, samopotrditev, egotrip. Res ne. A prav tako ne kot skromno samoupravičevanje. Kaj potem je? Nekaj, česar pri nas na koncertnem albumu nismo pogosto dobili od najbolj popularnih izvajalcev. Joker Out v Live from Arena Stožice nima presežnega koncertnega albuma, ima pa presežek v koncertu, ki je hkrati (pred)častni krog. Prehiter? Ne.  Kot koncertni album ni presežek, to niti ne more biti, saj tradicije in meril v tem miljeju ni. Je pa odtis, in to zelo naturalističen, tega, kam je prišla ena skupina v tem času in kako daleč.

Za Joker Out se zdi zdaj vse dosegljivo in samoumevno. Pa ni, čeprav so Stožice bolj potrditev kot mejnik. Nenazadnje je bend že dvakrat poprej nastopil v Stožicah. »Tretjič smo na odru Stožic, dvakrat smo bili predskupina predskupini. Prvič smo tukaj nastopili leta 2017, kjer smo odigrali tudi naš čisto prvi singel,« smo slišali med koncertom. Kar v času, ko predskupine že dolgo niso, kar so bile, pomeni, da Joker Out deluje prav zaradi tega albuma in koncerta starejše, četudi ne staro. Ja, svoj shagadelic rock'n'roll goji od leta 2016, kar ni tako mlado. Za primerjavo: do Stožic je bend potreboval sedem let oziroma eno leto manj kot Siddharta do Bežigrada. Joker Out je po Špil ligi, Zlatih piščalih, popevkah tedna, dveh albumih in Eurosongu prišel do točke, ko je legitimno in ključno vprašanje, kaj bo spel niz teh točk. Lahko si privošči več, kot si je Siddharta, ko je prišla za Bežigrad. A razlika je. Siddharta je Bežigradu dala več, drugače, bolj. 

Joker Out ubira varnejšo pot. Uvodna točka je zdaj Sunny Side of London, kar je bil novi singel, želja po dodatni okrepitvi preboja navzven, kar v primeru Joker Out ni obetajoče mašilo, ampak deluje kot prelitje v Golo. Nasloni se na prvi in drugi album, ki v živo dobita bolj zlit kontekst. V osnovi je koncert iz Stožic najbolj presenetil s tem, da ni pretirano presenetil. Ugibalo se je o gostih, ki jih ni bilo, vsaj ne specialnih. Večje preizpraševanje ob albumu Live from Arena Stožice je zato, kam ga uvrstiti. Stožice so znamenje prvoligaškega preboja. In to ekspresnega. Za primerjavo: Big Foot Mama je tam posnela šele drugi koncert in ob tridesetletnici. Koncertni album je v primeru Joker Out dobrodošel, ker dobimo band še v prvinskem navalu, čeprav je Špil liga, kjer so fantje slavili v sezoni 2016/17, seveda že daleč za nami. Če k(d)aj, potem se koncert zapiše kot odtis mešanih čustev. Kar prinese občasna in odmerjena akustika, ki se prvič nariše v pesmi Padam. Tako zgodaj? Na sredini? Ni nepričakovano, a je nekonvencionalno. Kdor je bil prisoten v živo, se bo spomnil, da je Bojan Cvjetićanin pesem v celoti odpel leže, kar se na albumu niti malo ne pozna. Ne da bi se moralo, a bo tistim, ki so bili na licu mesta, najbrž povrnilo veliki moment. Demoni so po drugi strani prav to, česar album morda ni mogel umestiti. poudarek na kolektivnem petju občinstva od samega začetka kaže, kam je Joker Out posegel. In to tudi dosegel. Generacijo, ki ne bi mogla biti dlje od nekdanje skupne države, hkrati pa jo skozi takšne in drugačne pore in fore nagovarja. Demoni so konkretni spogled, ki tega niti malo ne skriva, na koncertnem albumu pa deluje kot dober poskus z dovolj prepričljive želje. Čemu bi potem Cvjetićanin spustil takšen growl?

Umestitev skladb pokaže, da Katrina štrli. V tem komadu je zelo prepoznaven indie rock prijem, kakršen nam je znan izpred desetih leti pri Arctic Monkeys na AM (2013). Kar v živo deluje, so vokali. Bolj kot kitare, v katerih je dovolj rockovskih osnov, a ne takšne ostrine, zato se mora Cvjetićanin toliko bolj okarakterizirati. Bend je seveda povezan, močen, urejen, zlasti pa zvesto albumski. Toda vse priložnosti za bobne, bas, solo so varno umeščene, ni odstopanj od studijske verzije. Če pa že, se to zgodi v skladbi A sem ti povedal s trobento kot dodatkom premalo odmerjenega pihalnega tria. Redek, a dragocen moment. Še več česa podobnega bi koristilo albumu, ne pa najbrž dinamiki koncerta v živo. A sem ti povedal je že po zgradbi gradualna skladba, dobi močan zalet, v katerem je dovolj koncertnosti. Spremljevalni vokali so ob solaži končno nekoliko bolj zaznavni, čeprav ne izstopajo. Kar je koncertnega, je to, da Cvjetićanin zaključi komad sam. In ga prepelje v Omamljeno telo, še eno migetajočo ambicijo s prvenca. Ja, za Joker Out velja, da ima zvesto poslušalstvo, ki pozna besedila, ampak Omamljeno telo je bil adut ozadja. In ni težko zgrešiti, zakaj. Zvok sam še vedno ni tako bendovski, kot bi pričakovali, saj je zvok res odtis koncerta; vendar ni tako zelo obdelan, kot bi se ga v istem primeru odločil obdelati kdo drug. 

Albumu zmanjka pri nagovorih, ki jih je bilo v živo precej več. Njihova odsotnost negira živi odtis. Žal. Najbolj se to pozna pri prvem, zdaj že pozabljenem singlu Kot srce, ki kri poganja, ki ni bil del prvenca, kjer sta se v živo pridružila nekdanja člana Matic Kovačič in Martin Jurkovič. Edina zares gosta. Škoda, da na albumu/koncertu to ni poudarjeno bolj kot le ob koncu. Šele Metulji si lahko končno privoščijo več. Solo kitara s tapingom, mini Eddie van Halen moment, to je nekaj, kar koncertnemu albumu da presežek. Pri Metuljih je tega skoraj že preveč. Ampak to ne preseka koncertnega loka, saj vzdigne pričakovanje in iz Joker Out naredi pravi bend. Bend za tako veliko dvorano. Metulji so točka, kjer Joker Out preveri, koliko si lahko dovoli. Koliko? Dovolj, da je potem Vse, kar vem varna prehodna izbira. Konvencionalna? Da. Enako velja za Barve oceana, ki se v paketu z Ne govoriva več o tem pokaže kot pop moment, vreden večgeneracijske, družinske, sredinske izkušnje. Joker Out je pač novodobni bend, ki ve, da nagovarja generacijo, ki gre s starši na koncert. In da glasba že dolgo ni več tudi upor, prej objem. »Kar naenkrat ne govoriš več o tem. In veste, ko nekaj časa ne govoriš o tem, se zgodi, da človek nasproti tebe reče, 'vem, da greš'« – to je prehod, s katerim Cvjetićanin pokaže, kako zelo obvlada svoje občinstvo. Da mu podaljšek. Podaljša koncert, ki deluje daljše, kot dejansko je dolg (88 minut). Vem, da greš ima koncertni duh in kitarsko osnovo. Počasi hiti k bisu, ki vsekakor prihaja, saj ti zdaj vedno pridejo z zamahom. Zato so prav taki komadi po svoje središčna točka albuma. Ko pride kitarsko razvezani refren z bendovsko gradnjo. Vem, da greš je morda najbolj Joker Out komad, pokaže, kako je bend prispel vse do Stožic, ne da bi se kaj prida spreminjal. Kar je lahko tako kompliment kot kritika. Sploh zato, ker komad izrazi, kar je že na albumu. V bistvu na obeh. In daje občinstvu, kar hoče. Zato pred bisom v skladbi Ne bi smel že izkoristi navdih in bobnarsko navdahne komad za prehod bo bisa. Ampak nerodnost koncertnih albumov je ta, da bis ni tako nazoren kot v živo. V tem pogledu je Ne bi smel morda manj primerna izbira. Ne napačna, le prehodna. »Hvala!« ob bobnarskem koncu izpade kot konec, a je preliv v skladbo Ona tako tekoč, da je kot narejen za takšen paket. In hkrati potrjuje, da si Joker Out želi dlje kot zgolj pokrivati regijo. Doma to počne tako, da ne odtuji občinstva, vseeno pa deluje s časovne distance kot kontrast s komadom Tokio. Jezik sam po sebi ni tako pomemben, ampak v tem pogledu izstopa. Zelo, ni simbioze. Žal preveč preračunljiva poteza. 

Joker Out do konca potem še toliko bolj dokazuje, zakaj je uspel doma in kako je to zastavil tudi za Eurosong. Umazane misli so komad, ki je sam po sebi vreden tega koncerta. Škoda le, da bend ni izdal še kakšnih koncertnih posnetkov ob prvi plošči. Umazane misli so namreč bendova Pot v X. Ne povsem, ker ni prvi singel (še več, zadnji s prvenca je), je pa koncertni šus. Sploh ko Cvjetićanin mikrofon ponudi občinstvu, ki v tej maniri vedno znova pogrne. Krik dekleta »Ljubim te!« je ob še večjem fušanju nazadnje prav presežek. Pokaže, izživi, izfuša naval Joker Outa. 

Album se sklene z zrelim Novim valom, kjer Joker Out z nevarno prerokbo presega svojo pot (»kam od tu naprej, če že zdaj zažigamo obzorje«), ki je že dosegla najširše razsežnosti s Carpe Diem. »Vabljeni vsi na karneval« je bilo studijsko, eurosongovsko vabilo, v živo pa je primerni uvod za sklepno, udarno, zmagoslavno slovo. Nenavadno je le, da Carpe Diem deluje kot post festum. Ni ne največji komad ne zares slovo. Je kot ... Točno to, tri pike. Kaj so? Če Joker Out ne naredi ničesar več, je takšen koncertni album dosegel svoj namen. In predvsem občinstvo. Kot koncertni album ni presežek, to niti ne more biti, saj tradicije in meril v tem miljeju ni. Je pa odtis, in to zelo naturalističen, tega, kam je prišla ena skupina v tem času in kako daleč.