Suprematizem in renesansa

Če se mi je pred kratkim v uvodu v Petra Mlakarja zapisalo, da njegovo ime in priimek, ko ga izgovoriš na glas, deluje kot vihar vseh viharjev, si bom dovolil podobno primerjavo ob imenu, priimku, pojavnosti, umetniški podobi, liku in delu multiumetnice Aphre Tesla: deluje kot vrtinec! Vrtinec neizmernega čustvovanja, ki ga kot poslušalec doživiš že s prvim taktom njene godbe; še posebej takrat, ko se prepustiš njenemu glasu. A ta vrtinec, ki ga Aphra pooseblja skozi svoja dela ali, če sem bolj natančen, skozi njene globoko vtisnjene umetniške sledi, se vedno znova in znova oplaja, postaja večji, bolj mogočen in vsakič inovativno originalen. Takšnemu novemu glasbenemu vrtincu smo priče tudi na albumu Home In The Zone, kjer se je Aphra samozavestno, pogumno in drzno loteva prenekaterih glasbenožanrskih nastavkov, ki jih vedno znova in znova oblikuje po lastni prispodobi ljubezni, življenja in smrti. Vešče kombinirajoč glasbeni suprematizem – čistih in enostavnih glasbenih oblik, ki, ob vsem spoštovanju do sodelujočih glasbenikov Marka Črnčca (piano) in Nina Mureškiča (tolkala), v prvi plan postavljajo Aphrino prečudovito petje – se umetnica izraža skozi glasbo ambientalnega vzdušja. Le z eno nujno korekcijo oziroma dopolnilom: ambient, ki ustvarja in razkraja vzdušja čustvovanja na albumu Home In The Zone, je Ona!

To je vsekakor renesansa znotraj domačih glasbenih mejnikov, ki se trudijo na novo omisliti glasbeni šanson in mu dati nov zagon za nove čase. Toda ko slišite lahkotno podivjano skladbo Frida, vam postaja popolnoma jasno, da je Aphra Tesla že na svojem prvem velikem studijskem delu med drugim tudi »šansonu rekla šanson«. Tovrstne avtoričine glasbene variacije bi lahko razumeli ali vzeli z inercijo interpretativnih večerov poezije slovenske igralke Duše Počkaj, ki jih je Aphra Tesla pripravljala letošnjo zimo. A raznovrstnost njenega žanrskega izraza name naredi prav poseben vtis, kot da bi imela zelo redko sposobnost, da vase vsrka vso glasbeno esenco motivov, ki so ji blizu ne le kot avtorici, temveč tudi kot sleherni poslušalki. Vsrka in se hkrati dokaj nevidno ali neslišno reši odvečnega balasta, ki bi utegnil njeno glasbo potisniti med trende ali v mainstream. V tem tiči tudi briljantnost albuma Home In The Zone. Skozi scenosled skladb si poslušalec lahko ustvari hipotetično koncertno situacijo, v kateri Aphra Tesla s svojim glasom osvaja velike odre, ki se jih, popolnoma napačno, jemlje kot poligone visoke glasbene kulture, ali pa se dokaj rutinirano in drzno, kot zna le ona, pojavi ob boku Nicka Cava. Slednje bi bilo, roko na srce, povsem možno, saj nas bo že to jesen obiskal Nick Cave s svojimi The Bad Seeds. A pustimo se presenetiti.

Kot smo se lahko presenetili ob poslušanju albuma Home In The Zone. Že v uvodnem klavirskem dvoboju skladb Raven in naslovne Home In The Zone nas Aphra Tesla (pod)uči, da je cilj vsake umetnosti – glasbene še posebej – ta, da je izzivalna, ali kot sama pravi, da poslušalca rajca. Je potemtakem tudi erotična? Vsekakor. Le da Aphra skozi svojo poezijo in izjemno glasbeno spremljavo dejanja ali čutenja erotike vidi ali podoživlja na zelo osebnostni ravni. Globoko in iskreno. To je tudi najbolj slišno orožje, ki ga kot pevka uporablja pri svoji interpretaciji – globina in iskrenost. Na trenutke se skozi njeno petje prikradejo trenutki bolečine (Pojke Indiana, Moon Sings The Blues, Black Down Song), drugič pa smo priče nepopisni sreči, ali bolje rečeno, ženskemu ponosu (Palace Of Sin, Sail Away, Echo Of Desire), ki kljub obilici intelektualnega cinizma v njenih verzih nikakor ne deluje kljubovalno. In v tem se kristalizira vsa poetska in izvedbena samozavest, ki, če si sposodim avtoričino obračanje in obravnavanje suprematizma, na poslušalca deluje kot edino (z)možno stičišče med Nino Simone in Janis Joplin, kot premočrtna vzporednica med soulom in rockom. Med dušo in trdo kožo. Aphra Tesla združuje prav te odtenke črne in bele, ki v njeni glasbi postajajo spekter mavričnih barv. Jarkih barv, ki tudi po nekajkratnem poslušanju albuma ne zbledijo. Ko nas bo jeseni presenetila s svojo elektronsko pogojeno novo pesmarico, bo morda to napravilo vtis, kot da Aphra zaokroža en glasbeno-umetniški cikel. Toda ne pozabimo, umetnica je še prelestno mlada. In prav tako, ne glede na sklicevanje ali primerjanje z žanri, je mlada tudi njena glasba. Glasba, ki še ni rekla zadnje besede. 

@http://www.youtube.com/watch?v=20_swmKixcQ@