Svet je siv

V neštetih slogih in smernicah »uličnih« nametavanj rim lahko diletantsko poenostavljamo in govorimo o vsaj treh klasičnih vejah rapa. Prva je zajebantska, politično nekorektna, provocirajoča. Druga je »keepin it real«, torej tista, ki stavi na izpovedovanje resničnih uličnih izkušenj. In tretja je družbeno kritična, angažirana, včasih tudi politična. Ta groba delitev je seveda v resnici precej netočna, a vendarle vsaj malo pripomore k osnovni klasifikaciji. Največ slovenskega rapa se umešča v kombinacijo prvih dveh, s poudarkom na temah, kot so henganje na lokalnem vogalu, bejbe, kajenje prepovedanih zelenin in »najplodnejša« od vseh, tema same veščine in stila – primerjanje z drugimi raperji in poudarjanje lastne posebnosti in izstopanja.

Tretje veje, torej kritičnih, bolj ciničnih in angažiranih, včasih temačnih, predvsem pa družbeno reflektivnih rim smo seveda v slovenskem prostoru že vajeni. Precej necentralistično nas N'toko, Samo Boris, Valterap in v zadnjem času prekmurski Stekli psi z različnimi zvočnostmi in naracijami redno opominjajo, da vse le ni tako rožnato in da se vse ne konča pri koncu moje ulice. In zadnji, ki namesto da bi stresal nebuloze o tem, kako je svet lep, govori o tem, kako je svet siv, je Toxsick. Ovitek plošče Ovce na balkonu bi zaradi temačnih barv, okrancljanih fontov in živalskih motivov sprva pripisali kakemu metal bendu. In bi se precej zmotili. V nevedni javnosti gre za novinca na sceni slovenskega rapa, čeprav v resnici ni tako. Toxsick, doma iz Ruš, je resneje prijel za mikrofon že v daljni zgodovini novega tisočletja, opažen pa je bil predvsem kot član trojčka Pat, ki je z neobremenjenim, bolj pozitivnim slogom nametal kar nekaj zabavnih rim, ima pa celo lokalni internetni hit Ne da se mi. Za svoj prvenec Ovce na balkonu je Toxsick obrnil ploščo, saj gre za veliko bolj introspektiven, abstrakten in na trenutke grenek izdelek. Album je izdala založba Al Kajla, ki nekje pod radarjem ne ravno redno izdaja dolgometražce naših nakladačev, recimo že omenjene skupine Pat in ljubljanskega posebneža Mostiščarja.

Najopaznejša razlika, nekateri bi rekli celo razvoj Toxsicka, ki jo izdaja prvenec, so besedila. Skupina Pat je zanalašč stavila na naivnost in celo občasno blesavost svojih rim. Brez svojih pajdašev se je zdaj Toxsick lotil resnejših osebnih izpovedi, ki so sicer le redko povsem konkretne, večinoma so bolj pesimistične in preko raznih metafor pogosto igrivo klestijo po našem smrdljivem sistemu in po konformistično upogljivi raji. Metafore so najlucidnejše tam, kjer emsi ni preveč zamorjen in kjer res vešče nametava zabavne primerjave referenc iz popularne kulture. Refreni so trn v peti slovenskega rapa, a Toxsick se znajde kar dobro, saj so tečni le redki. Izpilil je tudi samo tehniko repanja, svoj glas, ki je kot nalašč za bolj podzemno, temačno ploščo, je navil še nekoliko nižje in bolj hripavo kot prej. Njegov flow je povsem tekoč in dokaj monoton, kar v glavnini albuma sploh ne moti, saj mu tako lažje sledimo pri rimah, ki včasih hitro skačejo iz enega referenčnega okvira v drugega. Proti koncu pa mu le zmanjka nekaj lirično glasovne dinamike in tako postane potek enoličen. Pri tem mu podlage niti ne pomagajo kaj prida. Večinoma so precej hladne, bobni so trdi in elektronski, basi debeli, slišimo močne vplive bolj sintetične smeri drum'n'bassa (katere vrhunec je recimo katalog britanske založbe Metalheads), na enem komadu povsem eksplicitno, izjeme pa so tudi lahkotnejši utrinki (posnetek Na balkonu).

@http://www.youtube.com/watch?v=Qq17De60tw8@

Pod produkcijo dveh posnetkov se je podpisal verjetno najdejavnejši štajerski beatmaker, Šuljo, medtem ko je ostale komade skupaj sklamfal kar Toxsick sam. Na redkih delih delujejo suhe, elektronske podlage izjemno dobro, recimo pri komadu Svinje, kjer ima Rušan ogromno prostora za nametavanje skovank in kjer minimalistična inštrumentacija s skoraj subtilno zvočnostjo postavi nadvse ustrezno megleno sivo atmosfero. Sicer pa so podlage narejene preveč na isto žogo, včasih tudi rahlo nespretno. Nizkotehnoloških izdelkov je v hiphopu v zadnjem času (spet) ogromno, v resnici gre za pravi trend, in ta estetika oziroma pristop sta že vsaj drugič, po pionirstvu v devetdesetih letih, postala legitimna in sta dobila ponovno potrditev publike. Toda ker je Toxsickov način rapanja tako raven, bi pač nujno potreboval bolj razgibane podlage. Pri tem sploh ne gre za to, da bi moral slediti simptomu slovenskih raperjev, ki podlage zaradi pomanjkanja hiperproduktivnih producentov nepremišljeno nabirajo z vseh strani. Moral bi le operirati z bogatejšim, pestrejšim zvočnim in glasbenim jezikom in biti natančnejši v sami produkciji, včasih tudi manj generičen.

Plošček Ovce na balkonu prinaša osvežitev v izjemno fragmentirano, le redko udarniško in precej nesamosvojo, ziheraško slovensko hiphopersko sceno. Je izdelek, ki bi imel veliko povedati, a ga bodo vrtele le redke radijske postaje. In je poln zdrave, praktične pameti, ki jo je v naši mali lepi deželici iz dneva v dan manj: »Pokvaru si boš hrbet, če ne boš dvignu glavo ...«