Svet sanj(arjenja)

Ustvarjalna prasila. Pra. Sila. Ali po domače »nikrmana«. Tudi njej se je v knjižici zahvalil tokrat trio Indigo. Nikrmani. Sili. Mitski ustvarjalnosti, s katero je Anja Pavlin lahko zdaj Tretji kanu, zdaj Indigo, vselej pa del novomeškega melosa. »Sanjaj, sanjaj kolesje obratov,« je premočrtni napotek Nikrmane. Plošča škržatov, dialektov, švedščine, priredb. Lebdenje, meditacija, zen. Ampak ves čas ovit v pop refrene. Da, Indigo je po dveletnem premoru na drugi plošči tokrat kot trio posnel šelesteči, večplastni in (pre)drzni pop. Zakaj? Zato, ker cvetovi šmarnice kresujejo. Nikrmana je v prvi vrsti studijski izdelek zasedbe, ki ob svojem drugem zagonu ni želela obnavljati ne uspeha, ne formule ne idej s prvega albuma in prvih singlov, temveč je pogumno nadgradila svojo izkušnjo. Kot da ne bi niti malo oklevala pri nobeni od nastalih idej, pa naj bodo to pop refreni, sodelovanja, tuji jeziki ali priredbe.

Zasedba Indigo na Nikrmani še bolj pooseblja sodobni migetajoči, fluidni pop, ki presune, očara, a tudi nezadržno mine. Vse tri skladbe, ki so jih še kot petčlanska zasedba – v skupini sta bila še Danijel Melik in Marko Špolar ter kasneje tudi Matija Narobe – imeli s prvenca Drugačna (2013) v konkurenci za popevko tedna na Valu 202, so to tudi postale. Drugačna, Kresnice in Se še spomniš so tlakovale pot celo do Eme 2018, kjer je Indigo prišel v finale in tam z Vesno, ki jo na Nikrmani obogatijo Katice, osvojil sedmo mesto, s tem da finala bend niti pričakoval ni, saj »je pesem Vesna netipična evrovizijska skladba pa tudi mi nismo vajeni takih odzivov in je bilo za nas prvič«. Kot je za Vikend povedala Anja Pavlin, je Ema bend samo še bolj povezala, odzivi so bili zelo dobri. »Pustimo pa družabna omrežja in zle komentarje,« je še dodala. Izjava je iz dneva po letošnjem poletnem solsticiju, dan po najdaljšem dnevu, ko je Nikrmana izšla. In ima težo v času, ko sta Zala Kralj in Gašper Šantl skušala večkrat pojasniti svojo ustvarjalnost in svoj svet. Tega je zgradila in bivanjsko osmislila tudi skupina Indigo.

Četudi trio ponuja neprimerno bolj neposreden pop, se še vedno pozna, popevke tedna gor ali dol, da tovrstna glasba ni samoumevni del glasbene mase, ki je na razpolago širšemu krogu poslušalstva. Ne popusti, ne poklekne pred mamljivimi zahtevami sodobne pop produkcije. Nenazadnje, vse skladbe so daljše od treh minut. In ravno zato, ker se album s tem ne ubada, še manj pa s tem, da Vesna, Tih deževen dan in Ajdovska niso postale popevke tedna, je to plošča, na kateri se poznajo avtorski napredek, produkcijska drznost in neulovljiva mladost. Nikrmana že od uvodnih Škržatov sanja, slika, pomni, dviga, diha, pusti. Indigo se vrača v stare običaje, brska po preteklosti, mestoma zavije v zdaj folklorne, zdaj srednjeveške prijeme ter tako brklja tam, kjer kopljejo tudi zasedbe tipa Noreia in Edna. 

Razlika pri Indigu je v Anji Pavlin ter njeni vokalni komunikaciji, kar se tako prepoznavno pokaže v Vesni, še posebno takrat, ko si izmenjuje refren z Majem Valerijem in ko dodatno podlago ponudijo Katice. Upravičeno vprašanje je, kako njena dvojna vloga vendarle ne bo zmedla tistega zvestega poslušalstva, ki zlahka prepozna melos, podobo in dinamiko dvojca Tretji kanu. Pavlinova to vidi v zvočni konstrukciji: Tretji kanu je bolj akustičen, naraven, koncertni, Indigo pa eterično pop studijski. V čemer je tudi ključna prednost Nikrmane, ki si lahko privošči tisto nekaj več. In daleč največ da skladba Kdo zna pluti v brezvetrju / Vem kan segla förutan vind z Marino Martensson, Pavlinova poje v švedščini, Martenssonova, trenutno spremljevalna pevka zasedbe Laibach, pa v slovenščini. Posrečeni obrat, kjer je Nikrmana najmočnejša, saj pokaže, da je jezik inštrument. 

Ni pa to edini izdelek, ki razkaže, kaj Indigo lahko ponudi. Morda je izbira priredbe res na prvo žogo, saj ima Tih deževen dan svojevrstno mesto v slovenski pop (pretekli) zgodovini, vendar lahko Indigo prav v tako očitni priredbi razkaže svoje bistvo, svojo drugačnost, svoj svet. Glas Pavlinove je filmski, nadzemeljski, presunljivo prečiščen, kar še izpostavijo spremljevalni vokali, odkritosrčni aranžma in bas kitara (Anže Čuček).

Nosi pa Nikrmana v sebi neke vrste dvojnost, skoraj bipolarnost. Po eni strani se zateka k studijskemu zvoku, po drugi pa skuša črpati iz naravnih, tradicionalnih in ljudskih viž ter prijemov. Pa naj bo to vseprisotna violina Ane Novak, ki je nikoli ni preveč, ali ljudska naslovna Nikrmana. Enotna, vztrajna in silovita moč plošče pa so besedila, zlasti ko se približuje koncu in se zdi, da smo večino že slišali. Nismo. Maj Valerij je v Leio prispeval skladbo, kjer se glas Pavlinove ovije okrog njegovega suverenega glasu. »Vrh sveta stojiš / v neskončnem se krogu vrtiš / in iztegneš roko«, to razkriva optimizem, znova razodet v refrenu »spet vrnem se v tisti dan / obrnem v isto stran / in stavim na tisto // vsakič na isto«. Duet je presežek na albumu ravno zato, ker (ne) stavi na tisto, kar se okrepi v sklepnih skladbah Hrasti in Stroj. Daljša je plošča, nikakor ne predolga, niti v teh singlovskih časih, četudi je album bolj pop v prvem delu, več si privošči. Hrasti so eko pop, kjer se Indigo že zelo udobno počuti v vokalni dvojini. Prav dvojina je tista, kjer Pavlinova sliši odmev lastnega glasu v Valeriju, Čuček pa spet ponuja basovsko izkušnjo, vredno razmisleka o koncertnem življenju zasedbe. 

Nenazadnje zato, ker se Hrasti zbudijo v svojem zgodnjem vstajanju in pohitri tudi Nikrmana. Tam pa čaka Sila. Očitno Pavlinova ni zaman pripomnila, da »nikrmano« dobro poznajo ljubitelji Vojne zvezd. Stroj je že takoj velik odklon, še bolj pa njeno drugo in tretje poslušanje deluje kot bonus skladba, ki bi bila s Katicami lahko kar celovit povzetek albuma. Vendar izvirna ideja Boštjana Rihtarja zavije v povsem drug svet: svet imperijev, strojev, zveri, kjer pa niti rana globoko v kolesje ni smrtna. Le za album je nekoliko premočna. 

Nikrmana je v prvi vrsti studijski izdelek zasedbe, ki ob svojem drugem zagonu ni želela obnavljati ne uspeha, ne formule, ne idej s prvega albuma in prvih singlov, temveč je pogumno nadgradila svojo izkušnjo. Kot da ne bi niti malo oklevala pri nobeni od nastalih idej, pa naj bodo to pop refreni, sodelovanja, tuji jeziki ali priredbe. V celoti Indigo ne teži v pop sceno, niti ni njen del, podobno kot Zala in Gašper ostaja tudi v času po Emi in popevkah zvesta temu, kar je počela na začetku. Zato pa je Nikrmana močna. Pritegne, povleče, pocuka. In le stežka spusti v svetu, kjer pop vprašanje »kaj bi svet brez sanj« dobi odgovor. Svet brez sanj. Sanj(arjenj)e.