Te kaj še pesem nese?

Glasbenik, violinist, kitarist in kantavtor Samo Budna morda širšemu poslušalstvu ne zveni tako znano kot skupina, iz katere izhaja – Posodi mi jürja, čeprav odre glasbene scene guli že leta. Je pa dobro znan Pomurcem oziroma pomurski regiji, od koder prihaja. Leta 2009 je po sodelovanju z glasbeniki, kot je denimo Vlado Kreslin, končno izdal samostojni prvenec Manj je več, dve leti kasneje se je preizkusil tudi na Slovenski popevki s pesmijo Sončna hiša, za katero mu je besedilo napisal Feri Lainšček, s katerim sta sodelovala že večkrat. Te dni se predstavlja z novim solo izdelkom Za nazaj in za naprej.

Pri nastajanju ploščka so sodelovali člani skupine Elevators Davor Klarič, Sergej Ranđelović, Robi Pikl ter Jani Hace, ki se je podpisal tudi kot producent. Avtor vseh besedil in instrumentalij je Samo Budna sam, le za nekaj aranžmajev je poskrbel omenjeni Hace.

Album je napovedal single Brez skrbi, družbeno-kritična pesem o današnjem času in prostoru ter o lažni skrbi za navadne ljudi, servirana skozi poprockovski jezik z obvezno kitaro, odigrano z drsnikom (ja, to je slovenski izraz za »slide«): »Malo še, samo malo še, in konča se vse, ni več daleč, ne – brez skrbi.« In kljub temu da Budna prepeva, da nekatere sploh več ne boli, pesem skozi melodijo poslušalcu vseeno vliva kanček upanja. Da prihaja čas »brez skrbi«. Samo malo še. Čeprav se zdi, da se ta odmika vzporedno s tem, ko se mu približujemo. Tako Samova barva glasu kot njegov občutek za melodiko spominjata na glasbeno ustvarjanje Tomislava Jovanovića – Tokca in njegove zasedbe Dan D. Radiem prijazen rock s spevnimi pop refreni in poetičnimi besedili. Če pojasnim podrobneje: še ravno prav rock, da je všeč rockerjem, ravno prav pop, da je radio friendly, in ravno prav poetičen, da ne gre čez mejo osladnosti. Če bi bila plošča ustvarjena po naročilu, bi lahko rekli, da ima ravno pravšnjo mero vsega in tvori mešanico, ki je primerna tako za poslušalce, ki radi prisluhnejo komercialnejšim ritmom, kot tudi za tiste alternativnejše, ki bodo v njej morda našli poezijo in dozorelost.

Kreslinovska Včasih ne veš je izštekana pozitivistična folk balada, v kateri se na trenutke zasliši Voda omenjenega glasbenega kolega in nosi v sebi nekaj soulovskega. »Od zdaj naprej le naprej, zdaj samo še naprej, s pogledom na vse strani, da bo za vse ljudi,« pravi eden od verzov. Pri tretji Dnevu se slabo piše poslušalcu postane jasno, da gre za konceptualen album, kjer Budna ostaja zvest eni temi, ki jo opiše na več načinov, z več zornih kotov. V besedilih, ki jih piše s perspektive »malega človeka«, prevladujejo naveličanost in nezadovoljstvo s trenutnimi razmerami in upanje na boljši jutri, hkrati pa je poudarek na tem, da smo že zdavnaj spregledali, da gre pri tistih, ki imajo v rokah vse niti, zgolj za prazne obljube, status quo. Budna niha med vdanostjo v usodo in lovljenjem žarkov, ki svetijo iz neke svetlejše prihodnosti, iz nekega pravičnejšega jutri.

»Te kaj še senca nese, te kaj še pesem nese?« se sprašuje v pesmi Kje si, ki je v osnovi ljubezenske narave in koplje po nostalgiji: »Nekomu se usede v srce, potem še dolgo tam ostane. Nekomu nič, drugemu pa vse, včasih prinese, včasih vzame.«

Budna ima neverjeten smisel za nalezljive melodije in ponavljajoče se refrene, ki se usedejo v poslušalčevo uho. Instrumentalna podlaga je pravzaprav zgolj prazen list papirja, ki ga nato popiše in poriše. Podlage so nevsiljive, preproste in zgolj dopolnjujejo sporočilnost posameznih pesmi. Sporočilnost pa ni zgolj v besedi, temveč tudi v atmosferi oziroma ozračju, ki ga skladbe ustvarijo. Živijo po svoje. So singli. Čeprav so med sabo povezane v sklop, snop ploščka, ki ima naslov in rdečo nit. Zvokovno presenečenje je komad Mi smo edini, ki ubere elektronski pristop in kompleksnejšo produkcijo oziroma se odmakne od folkrockerskega pristopa zgolj ozvočenega benda.

»Enim se zdi, da so visoko, še višje, da sam Bog se jim klanja in nakloni poklon, spet drugim več ni za takšne perspektive in bi druge besede in drugačen ton,« je stavek, s katerim se v ponavljajočem kalupu Budna poslovi na sklepni Za nazaj in za naprej, po kateri je naslovil letošnjo ploščo. Nato nam ponudi še dobro minuto razvijajočega se instrumentalnega zaključka, ki nas pusti same z mislimi na slišane besede in melodijo, ki ostane z nami še nekaj časa po tem, ko pritisnemo ukaz »stop«. In če nas pesem še nese, je njen namen dosežen.