Težje je biti dober raper kot dober »eksperimentator«

»Ne boš verjela, odgovore sem končal na vlaku, par minut preden je nastal totalen kaos …,« je pisalo v mailu iz Tokia, prejetem v zgodnjih sobotnih jutranjih urah. Na Japonskem se mudi Miha Blažič alias N’toko, naš tokratni sogovornik v rubriki Pogovor. Ravno ko smo se dogovorili za online intervju in so bila prva vprašanja poslana, je Japonsko usodno streslo. Na srečo del, kjer prebiva N’toko, ni bil resno prizadet, vsaj ne tako kot obalni del Tokia. Tako bo poskušal ostati pri prvotno zastavljenem načrtu – speljati do konca promocijsko turnejo albuma Ex Shanti/Future Shanti.

Album, ki je nekakšen »japonski avatar« skoraj sočasno, lani jeseni, izdanega in pri nas dobesedno razgrabljenega albuma Parada ljubezni, je še en pomemben mejnik v glasbeni karieri tega »resnega outsiderja«, kot se opiše sam. K žanrom pristopa od zunaj, nato se jih loti z vso potrebno resnostjo. Edini pogoj je, da so mu všeč, drugih omejitev nima. Prvotno raper, ki je v preteklem desetletju svoj ustvarjalni in predvsem eksperimentalni naboj sprostil na petih samostojnih albumih in ki pripravlja z matično in prav tako z različnimi žanri ter eksperimentiranjem okuženo zasedbo Moveknowledgement četrti album, svoje usodne vezi z Japonsko ne zna prav dobro pojasniti. Vsekakor je zelo močna, kar se še posebej odraža v glasbenem smislu.

Začniva, kjer si, v Koenjiju. Na svojem blogu si napisal, da je vse tako, kot da vmes ni minilo leto dni – pa vendar se je kar precej spremenilo. Lani si potoval in raziskoval sceno, imel tudi že nekaj nastopov, ampak zdaj si na uradni turneji! Kakšni so občutki po prvih dveh nastopih?
Tokrat je res čisto drugačen občutek kot prejšnjič, zdaj se že počutim kot doma … Veliko lažje je, ko te pričakajo prijatelji in se tudi sam v nekem okolju že bolje znajdeš. Ko sem lani prišel na Japonsko, sem bil dogovorjen samo za en koncert, in še ta je bil bolj klavrn. Potem so stvari šle svojo pot in uspelo mi je nekako najti svoj krog. Še dobro se spomnim občutkov nemoči, ko se mi je zdelo popolnoma neizvedljivo, da bi prišel do kakršnegakoli nastopa, kaj šele publike. Takrat bi ubijal za situacijo, v kakršni sem sedaj, ko me čakajo vnaprej pripravljeni koncerti in ko celo lahko računam na nekaj publike.

Prvi koncert v Tokiu je bil fenomenalen. To je bil hkrati »release party« in tudi neke vrste zabava za dobrodošlico, zato je bilo v publiki veliko mojih prijateljev, ki so poskrbeli za totalen žur. Vseeno moram ob tem takoj poudariti, da gre tu za bistveno manjši obisk koncertov, kot smo ga vajeni pri nas. Vse, kar je več kot 30 ljudi, tu velja za velik uspeh. Na moj koncert jih je prišlo okoli 50. Česa takega si pred letom in pol ne bi mogel niti zamisliti, zato sem zelo hvaležen. Naslednji nastop, v Nagoji, je bil precej manj obiskan in bolj zaspan; nekoliko me je spominjal na manjše koncerte, ki sem jih imel letos po Franciji. Vseeno pa je bilo vzdušje prijetno in organizator me je povabil, naj ostanem še kak dan in grem z ostalimi nastopajočimi v studio kaj posnet. Tako smo še en cel dan preživeli skupaj. Bilo je zelo lepo doživetje.

Turneja, na kateri trenutno si, promovira album Ex Shanti/Future Shanti. Pri nas promocija, sklepam, še pride na vrsto?
Dejansko sem se odločil, da zaradi skoraj sočasnega izida Parade ljubezni v Sloveniji ne bom posebej promoviral albuma Ex Shanti/Future Shanti; vendar sem na vseh koncertih vseeno predstavil tudi nekaj komadov z njega. Dvomim, da se bom lotil slovenske turneje za promocijo tega albuma, ker bodo takrat na vrsti že drugi projekti. Sem pa tudi pri nas enkrat že odigral podoben koncert, kot jih imam na Japonskem, in sicer kot predskupina Melt Banana v Menzi pri koritu.

Čeprav sta drugačna, oba albuma povezuje prav Japonska: Ex Shanti/Future Shanti si naredil predvsem za japonski trg, Parado ljubezni pa so navdihnile posledice, ki jih je na tvoje »videnje stvari« napravil prejšnji obisk Japonske. Kaj je to z Japonsko in tabo? Zanimivo se mi zdi, da jo po eni strani doživljaš kot neizprosno, naporno, neudobno, vsaj v primerjavi s Slovenijo, po drugi strani pa ti toliko daje?
Še sam ne vem (nasmeh). Poskušam slediti svojim občutkom, in ti so mi brezkompromisno ukazovali, da moram na Japonsko. Ko sem prvič prišel sem, mi je postalo jasno, da se bom vračal vse življenje. Ko sva se z Zano odločila za daljše bivanje v Tokiu, je bilo to zame ključnega pomena, saj se mi je življenje postavilo na glavo in mi hkrati pokazalo pot naprej. Če bi takrat, denimo, razmišljal racionalno in bi se odločil ostati v Sloveniji, kjer sem bil pravzaprav kar v redu situiran, bi se ujel v past zaspanega udobja in konformizma. Potreben je bil korak v neznan, neudoben in nepredvidljiv svet. Ne gre za to, da bi to počel načrtno, kot del nekega delovnega procesa, ampak se skušam prepustiti toku. In ta me vedno pripelje v neverjetne situacije.

Z ženo Zano, ki te aktivno podpira, spremlja in deli s teboj ljubezen do mnogih istih stvari, glasbenih zvrsti in dežel, večkrat obiščeta tudi Indijo. Kako je z indijskimi glasbenimi vplivi in tamkajšnjo glasbeno sceno, te to tudi kaj mika v ustvarjalnem smislu, se kaj obeta?
Zana mi je pravzaprav predstavila glasbo in filme Bollywooda, na katere sem čisto nor. Tamkajšnja glasbena scena je sicer tako daleč stran od česarkoli, kar smo vajeni drugje, da je niti ne morem primerjati ... Enostavno ne poslušajo tuje glasbe. Njihov pop živi na ulicah, v hišah, templjih, na porokah in pogrebih. Niti koraka ne moreš narediti, ne da bi od nekod zaslišal bollywoodske muzike. 24 ur na dan. Glasbeno so sto odstotno samozadostni. Edini tuji glasbenik, ki ga mladi poslušajo, je Akon. Ne vprašaj, zakaj ravno on (nasmeh). Vsekakor sem posrkal veliko vplivov iz Indije in mislim, da se to čuti na Ex Shanti/Future Shanti. A je vse skupaj predelano na nek moj način, ki mogoče ni očiten na prvo žogo. Indija je morda najbolj kompleksna in postmoderna država na svetu in absurdi, ki jih tam srečuješ vsak dan, ti sporočajo veliko resnico o življenju nasploh. Vse, kar o Indiji lahko rečemo, lahko takoj pospremimo tudi z nasprotnim. Vse je res in hkrati ni.

Zdaj se vrniva v Slovenijo, vsaj figurativno. Tukaj te še vedno zelo pogosto opišejo kot raperja. Se sploh (še) imaš za raperja?
Pravzaprav se imam vedno bolj za raperja. Vmes mi je šla ta podoba malo na živce in sem se je tudi v veliki meri otresel, zdaj pa se vedno bolj vračam k hip-hopu, ki mi je spet postal zanimiv. Tudi s solo nastopanjem sem se nekako prisilil k temu, da se vrnem h koreninam – torej, da sem na odru sam s svojimi beati in besedili. To mi je velik izziv ... V bistvu je težje biti dober raper kot dober »eksperimentator«.

Ampak čeprav si (bil) del slovenske hip-hop scene, prvak v freestylu, »najhitrejši« raper ..., praktično nikoli nisi naredil »klasičnega« hip-hop komada. Nikoli nisi rapal na standardne samplane podlage, vedno si bil »drugačen« in že od nekdaj rapaš na multižanrske skladbe, za katere poudarjaš, da so enako pomembne kot tekst. Gre tu vseeno za neko distanco ali pa je to zgolj posledica tvojega naravnega razvoja, ki ga doživljaš kot glasbenik, ki je pač zaljubljen v različne žanre in eksperimentiranje?
V osnovi nimam nobenih težav s hip-hop kulturo kot tako. Kot sem prej omenil, mi je ravno ta v tem trenutku velik vir inspiracije. Razlog za mojo drugačno pot bi res prej pripisal dejstvu, da me zanima še veliko drugih stvari. Ko mi nekaj postane všeč, si ne morem pomagati, da ne bi tega tudi sam poskusil.

Tako kot v hip-hop, sem tudi v druge scene vstopil kot neke vrste »outsider«. To ne pomeni, da teh scen ne jemljem resno. Ko rapam, se trudim to delati dobro po merilih hip-hop scene, in ko improviziram, se trudim, da bi bilo to dobro po merilih pravih improvizatorjev, ko pa produciram beate, se trudim doseči nivo resnih producentov. A je res, da ko postaneš del neke scene, hitro ugotoviš, da so poznanstva pomembnejša od samega ustvarjanja. In v takih situacijah največkrat trpi ustvarjalnost. To ne velja le za hip-hop, pač pa za vse scene.

Glasbeno pot si začel v zasedbi Moveknowledgement, s katero ste še vedno zelo aktivni (no, trenutno malo počivate) in ki je v minulih 11 letih prav tako šla skozi pravcato zvočno preobrazbo. Kako je imeti okoli sebe ljudi, s katerimi ste ustvarjalno tako uglašeni, kot ste vi?
Verjela ali ne, ampak določeno stopnjo aktivnosti nam je uspelo ohraniti celo med mojo odsotnostjo. Ravno pred odhodom smo posneli material za nov album, ki se v tem času miksa, ostali člani pa se prav tako dobivajo in ustvarjajo naprej.

V odgovor na tvoje vprašanje bi rekel, da se po mojem mnenju noben bend ne »rodi« ustvarjalno sinhron. Sinhronost si je na neki način treba prigarati, tako da dolgo skupaj vadiš, se družiš, poslušaš isto glasbo in se učiš. In še potem se najdejo trenutki, ko se mi zdi, da smo premalo usklajeni in da se idejno razhajamo; zato se to iskanje skupnega jezika pravzaprav nikoli ne konča. Je pa res, da so trenutki, ko se vse poklopi in zares zadihamo skupaj, tako zmagoslavni, da je ta občutek nekaj najboljšega na svetu.

Kje je po tvojem meja med eksperimentalno odprtostjo in žanrsko »shizofrenostjo«? Ali ta meja obstaja in ali sam vidiš na tej premisi »nevarnost«, da bi se izgubil? Imaš kakšno »vodilo« pri svojem raziskovanju in ustvarjanju?
Ja, mislim, da ta nevarnost definitivno obstaja. Mejo je težko točno določiti. Deloma sem na to vprašanje že odgovoril, ko sva govorila o hip-hop sceni. Moje vodilo je, da vsak žanr vzamem resno in se trudim delati glasbo po merilih tega žanra. Če se bom lotil country glasbe, to ne sme zveneti, kot da se je neki raper čez noč odločil postati countryjaš in je zanimiv, zato ker meša nezdružljive žanre. To bi moral storiti z veliko mero spoštovanja do country glasbe, poznavanja njene tradicije in pazljivega iskanja sožitja z mojim lastnim izrazom. Zato se verjetno ne bom nikoli lotil country glasbe (nasmeh).

Res je, da sem se na neki točki zavestno odločil, da si bom dovolil početi, karkoli mi pride na pamet, tudi ob zavedanju tveganja, da se lahko izgubim. Lahko bi si začrtal veliko bolj jasno glasbeno pot in imel kariero z nekakšno kontinuiteto, ampak mi moj karakter tega ne dopušča. Poskušam delati instinktivno in navadno me občutki ne izdajo.

Ena tvojih temeljnih izraznih odlik je, da znaš svojo neposrednost in odkritost sporočanja zapakirati tako, da Slovenec kar ne more biti užaljen, ko te posluša, čeprav ga »potipaš« po vseh njegovih šibkih točkah. Ali verjameš, da glasba (še) lahko spreminja svet in da je lahko proaktivni agens družbenih sprememb?
Verjetno je glasba bolj produkt družbenih sprememb kot njihov povzročitelj. Umetnost odseva to, kar se v družbi dogaja, in nam pomaga bolje razumeti duh časa. Mene se glasba osebno dotakne takrat, ko začutim, da je relevantna za sedanji trenutek. To je zame živa glasba, ki me navdihuje, in lahko rečem, tudi spreminja. Sklepam, da se družbene spremembe ne dogajajo zaradi glasbe, ampak zato, ker postanejo neizogibne. Je pa res, da imajo vse pozitivne spremembe tudi dober »soundtrack«.

Kako gledaš in izkušaš današnje razmere na področju distribuiranja in konzumiranja glasbene produkcije? Kupovanje glasbe ni več pogoj, da pridemo do nje, kanali širjenja so neobvladljivi, konzumiramo na hitro, »vsakdo« lahko sam snema in distribuira, ni več »vélikih« žanrov, ponudba koncertov raste, koncertna kultura upada ...
Ja, glasbena industrija se je res precej spremenila, vendar je težko reči, ali na bolje ali na slabše. Določene stvari so postale težje, druge lažje. Kakorkoli obrnemo, lahko rečemo, da to ne vpliva na nastajanje dobre glasbe. Vedno bodo obstajali dobri glasbeniki, ki se bodo znali prilagoditi razmeram in bodo delali zanimive stvari, in vedno se bo našla publika zanje ter način, kako bodo drug z drugim prišli v stik. Prav tako bodo vedno obstajali zakrneli glasbeniki, ki se bodo znali samo pritoževati in govoriti o tem, kako je bilo v »zlatih časih« glasbene industrije.

Pa avtorske pravice in upravljalski »monopolisti«? Kaj, denimo, meniš o SAZAS-u in revoltu glasbenikov?
Ha, zgodba brez konca ... To so teme, ki pripadajo zgoraj omenjenim glasbenim fosilom, ki so že zdavnaj nehali ustvarjati relevantno glasbo in se zdaj ukvarjajo samo še z načini, kako čim več iztržiti s tem, kar so naredili v mladosti. In ne morem verjeti, da ljudje dejansko mislijo, da je SAZAS potreben. Njegovo delo evidentiranja javno predvajanih skladb in izplačevanja pripadajočih avtorskih honorarjev bi lahko opravljal en sam računalnik. Nobene komisije, glasbeni sveti in kongresi niso potrebni za to. Kaj naj rečem, glasbeniki in mafija so od nekdaj povezani.

Kdaj se vračaš in kaj boš ušpičil, ko prideš nazaj? Predpostavljam, da so na vrsti Moveknowledgement.
Res je, z Moveknowledgement bomo poleti izdali nov album in se lotili koncertne turneje, najprej po festivalih, potem po klubih.

Pred leti si svoj material predstavil Michaelu Giraju (The Swans; Young God Records), ki je pokazal izredno zanimanje in navdušenje nad tabo. V enem svojih newsletters je namreč zapisal, da med delom posluša »odbiti slovenski band« N’Toko, katerega rapanje je bolj kot rapanju podobno beatniški poeziji, zaradi česar mu je še posebej všeč. Za tvoja besedila je dejal, da so »hudičevo inventivna in res zabavna«. Te je ta odziv dosegel in ali se mogoče vidiš kot »predvozač« koncerta The Swans 24. maja v Kinu Šiška?
Nekaj let nazaj, ko je z Akron/Family nastopal v Cankarjevem domu, sem ga po koncertu na kratko ogovoril in mu dal CD z nekaj demo posnetki. Takrat sem bil popolnoma nor na vse, kar je prišlo iz Young God Records, celotno neofolkovsko gibanje tistega časa me je močno navdihovalo. Tisti koncert me je resnično ganil do solz.

Čez nekaj časa sem dobil mail od Giraja, v katerem je želel izvedeti več o meni in me je prosil za dodatne posnetke. Založil sem ga s celo zbirko svojih doma posnetih low-fi hip-hop/folk/noise komadov (nasmeh). Takrat sem se precej ukvarjal s takšnim ustvarjanjem. Potem mi je nekega dne poslal link na svoj newsletter, kjer mi je namenil nekaj zelo pohvalnih stavkov. To si štejem v veliko čast in sem mu zelo hvaležen, da si je vzel čas za poslušanje moje muzike. Iz teh dopisovanj se sicer ni nikoli razvilo nič konkretnejšega. S tem ni nič narobe, kajti kmalu me je zaneslo v popolnoma druge glasbene vode in dvomim, da bi Gira tripal na to, kar delam danes. Še vedno pa bi mi bilo v veliko čast nastopati pred The Swans in mislim, da je moja glasbena drža podobna njihovi, kljub estetskim razlikam.

Za konec – kako trenutne razmere oziroma posledice katastrofalnega potresa prestajate ti in prijatelji? Najbrž vse skupaj vpliva na tvojo agendo.
Za nas se je relativno dobro izšlo ... Pravzaprav je danes (tj. 12. marca) v Tokiu situacija kar mirna. Vsake toliko se še malo trese, vlaki zamujajo, ljudje si za vsak slučaj nabavljajo zaloge in trgovine s hrano so nabasane.

Sicer pa življenje teče dalje. Vsi buljimo v ekrane in čakamo, kaj se bo zgodilo z nuklearko v Fukušimi. Tudi vsi moji kolegi so v redu. Včeraj se nas je večina dobila pri enem od nas doma in smo večer preživeli tako, da smo spremljali novice in poslušali muziko. Zaenkrat ne nameravam spremeniti načrtov. Upam na najboljše. Koncerti v Tokiu trenutno odpadajo, saj varčujejo z elektriko, vendar igram jutri v Osaki, kjer očitno nimajo nobenih težav.