Ugodje nelagodja

Koncert skupine Silence, ki se je (z)godil znotraj sklopa štreamovih serij v sodelovanju dveh javnih zavodov, Kina Šiška in RTV Slovenija, je bil resnično poseben. Kljub »nabito prazni dvorani« (B. Benko) se je njegov interaktivno akustični zven slišal daleč iz naših sprejemnikov in oddajnikov. Bili smo priče ugodju nelagodja, ko si izolacijsko lakoto po družabnosti in kolektivni koncertni izkušnji poskušamo nadomestiti s komfortom pogojenega čustvovanja. Pogoj je vmesna tišina, pri čemer je dvojec Silence zibka čustev, v vsej svoji ogolelo nedolžni angelski interpretaciji boleče človekoljubno resnično resen. Bili smo priče ugodju nelagodja, ko si izolacijsko lakoto po družabnosti in kolektivni koncertni izkušnji poskušamo nadomestiti s komfortom pogojenega čustvovanja. Pogoj je vmesna tišina, pri čemer je dvojec Silence zibka čustev, v vsej svoji ogolelo nedolžni angelski interpretaciji boleče človekoljubno resnično resen.

Osrčje nastopa so bile med drugim skladbe s še kako aktualnega albuma Musical Accompaniment For The End Of The World, ki ga je dvojec objavil leta 2012, a se sliši, kot bi ga skladal danes in ga bo igral šele jutri. Večnamenska vsestranskost brezčasnosti. Leta 2012 se mi je ob poslušanju tega albuma zapisalo, da se »ne zgodi pogosto, da glasba ujame trenutek, ko rahločutnost premaga razsodnost in v hipu presune poslušalca ter usmeri njegov vsakdan«. Za to, da se nam ta današnji vsakdan ali sredin večer ni dozdeval enolično enakobarven, je poskrbel Silence. Moram priznati, da sem si v času osamitve večkrat vrtel album Musical Accompaniment For The End Of The World, trdno prepričan in zaverovan v občutek, da še nismo prišli do konca našega štetja. Ko slišiš prepletanje klavirja izpod prstov Primoža Hladnika in breztežno petje Borisa Benka, te začnejo prevevati čustva in sploh ni pomembno, ali ima tvoje čustvovanje predznak žalosti ali veselja, solz ali smeha. Njuna stvaritev za klavir in glas je prav posebna umetnina. In kot monumentalne glasbene umetnine so zvenele tudi skladbe v nabito prazni dvorani. Pesem Death is New York se je slišala kot prerokba (nedeljska črno-bela naslovnica znamenitega časopisa New York Times je dovolj zgovorna), ki se v vsej svoji interpretirani krhkosti razlega od tod do večnosti. Skladbi Fears in Kisik sta bili naracijsko nežni, dehteče omamni in neizogibno pomenljivi. Vihar, vihar / Electricity pa je bil nekakšen ultimativni vrhunec, če lahko v tako vrhunskem nastopu sploh izločimo posamične vrhunce – trenutek, ko prižigamo luči, odpiramo okna, kričimo proti vetru in se izpostavljamo dežju. 

Umetnost se reflektira v neštetih agregatnih stanjih, ker je tudi naše dojemanje umetnosti precej odvisno od stanja, v katerem nas ta ujame, se nas dotakne ali le bežno oplazi. Koncert skupine Silence za nabito prazno dvorano je združeval vse našteto, ali kot pravi Boris Benko v intervjuju za portal RTV Slovenija: »Epidemiji je uspelo nemogoče: ustvarila je svet, v katerem se dela umetnikov še bolj berejo, gledajo in poslušajo, hkrati pa so se umetniki prisiljeni še bolj naprezati, da so za svoje delo plačani.« 

Seveda se ne skupina Silence ne mi ne moremo izogniti epidemijski stvarnosti aktualnega duha časa, ki ga vsi skupaj poskušamo nadživeti. Uvodni takti akustične intro skladbe Electricity za tamburico in harmoniko so tako pripadli mlajši generaciji glasbenikov, točneje Nejcu Poljancu in Galu Golobu z zloveščima maskama za zaščito proti biokemijskemu onesnaževanju. Osrednji Hunger del nam je popestrila plesna izvedba Nastje Bremec Rynia in Michała Rynia iz MN Dance Company, ki sta bila odeta v oblačila zdravniškega osebja, in na koncu pianist Igor Vićentić v vlogi represivnega organa, ki je teatralno razpustil nabito prazno dvorano in zaukazal konec koncertnega prenosa. Malo za resničnost, malo tudi zares.