05.11.2020
Umetnost je tkivo vesolja
Toplina medenega žameta je tisto, kar pooseblja glas Severe Gjurin. Z bendom Olivija je vstopila v naš prostor pred skoraj dvema desetletjema in redefinirala imidž (popularne) pevke, njenega glasu in interpretacije. Povod za pogovor je izid težko pričakovane plošče Ali je še kaj prostora?

Toplina medenega žameta je tisto, kar pooseblja glas Severe Gjurin. Z bendom Olivija, v katerem se je kalila, je vstopila v naš prostor pred skoraj dvema desetletjema in redefinirala imidž (popularne) pevke, njenega glasu in interpretacije. Brez gala oblek in s sentimentalnostjo naphanih orkestracij, v katerih je ženski glas zgolj objekt želja nekoga drugega, ter sistemskega in menedžerskega zaledja. Najprej s pomočjo brata Gala Gjurina, multiinštrumentalista in producenta, kasneje pa z lastnimi projekti, sodelovanji (omenimo zgolj Boruta Činča, s katerim je pred desetimi leti posnela album Časovne skice, Kreslina, Avtomobile, Dan D pa Vilčnika in Jusovo, ki zanjo pišeta besedila) in nenazadnje z bendom je Severi uspelo tisto, kar ni še nobeni pevki popularne muzike pred njo. Ne glede na zvrst ali kontekst, ne glede na to, kdo jo je napisal ali odigral, je brez naporov, pretirane dramatizacije, zgolj z močjo lastne emocionalne ekspresivnosti in ranljivosti iz pesmi iztisnila vsak izkustveni atom ter jo tako udomačila in posvojila na avtentičen, a tudi visceralen način, ki se dotakne vsakogar, ki prisluhne. Zato ni čudno, da je ljubljenka tako mainstream kot tudi bolj alternativne scene, babic, najstnic in čudaških stricev, ki ne poslušajo muzike, a vedo, kdo je Severa. Vpliv njene svojske vokalne estetike in manerizmov je že dobro desetletje ali več čutiti tudi pri mlajši generaciji pevk. A Severa je le ena. Kakih osem let je od tega, ko sem se zavestno odločila biti še bolj avtorska na področju glasbe, si kupila diktafon, velikokrat pograbila kitaro in snemala ideje. Sprva je bilo vse zelo kratko, par sekund melodije z akordom ali samo melodije z glasom. Vsako leto pa so demoti postajali daljši in bili so mi vedno bolj všeč. Zadnja tri leta pa gre po maslu. Mlini in vetrovi, Ti si moje srce in Sonce so moje avtorske s te plošče.
Povod za najin pogovor je bil izid težko pričakovane plošče Ali je še kaj prostora?, pri kateri so poleg Gala sodelovali tudi člani njenega spremljevalnega benda: Blaž Celarec (tolkala, bobni), Žiga Golob (kontrabas), kitarist Dejan Lapanja (kitarista Uroša Rakovca, ki je danes prav tako član Severine zasedbe, na snemanju plošče še ni bilo) ter mnogi drugi.
Pred leti sem nekje zasledila rahlo obledelo fotografijo iz tvojega otroštva, ko z bratom Galom pozirata na zelenem Tomosovem motorju. Ne vem, zakaj se mi je tako vtisnila v spomin. Morda zato, ker še vedno izgledata tako podobno. Kakšno je bilo tvoje otroštvo? Kdo so bili tvoji vzorniki, vzornice? Kakšen del tvojega odraščanja je predstavljala glasba in beseda?
Haha, res je, na zelenem Tomosu pri sorodnikih blizu Maribora sva bila. Super fotka in motor še obstaja pri Marjanu v garaži. Nekaj posebnega je na tej fotografiji, morda ravno to, kar praviš, da sta najini dušci ostali nekako podobni. Tudi nama je všeč, zato razmišljava, ali bi se zopet spravila na ta Tomos, oblekla retro hlačke in naredila »remake« (smeh). Večkrat jo uporabiva kot uradno PR fotko, kadar nastopiva kot duo. Otroštvo je bilo lepo, neskončne ure igranja na domačem vrtu, v peskovniku, s prijatelji na ulici, kepanje, kolo. Imam relativno malo neugodnih spominov. Zelo rada sem risala, vem, da sem se ob risanju tudi umaknila od ljudi in uživala v svojem svetu. Mama mi je veliko pomagala pri razvijanju likovnega talenta, je krasna slikarka, čeprav nikoli to ni bil njen poklic. Lahko bi rekla, da mi je bila in ostaja vzor, saj je zelo nemalenkostna, srčna in prodorna. Kakor mi je bil tudi oče, vedno pokončen in pošten in z bogatim znanstvenim in umetniškim umom. Oba sta v hišo prinašala glasbo, cenila umetnosti in še posebno oče nama je s svojim igralsko-slavističnim nabojem veliko, veliko bral od čisto malega dalje, na primer Župančiča.
Kdaj si začutila, da je muzika tvoj način upovedovanja sveta? Je bilo iskanje zvoka, zvočnosti pred željo po likovnem upodabljanju ali pa sta prišla k tebi sočasno?
Moja celotna študijska pot je bila likovna (Srednja šola za oblikovanje in fotografijo in smer Likovna pedagogika na Pedagoški fakulteti v Ljubljani). S trinajstimi leti sem začela s slikarskim izobraževanjem pri ak. slikarju Savu Sovretu. V likovnosti sem se dolgo iskala in našla. Moji prvi koraki h glasbi so prišli precej kasneje. V glasbo in na oder sem se ugnezdila postopno. V poznih najstniških letih me je brat Gal Gjurin zvabil na oder in na jam sešne, ki so bili tudi zelo prijetno druženje. In nekoliko kasneje k projektu Olivija, kjer je bil tudi avtor vseh pesmi, ki jih skoraj vse še danes pojem. To je bil zelo pomemben korak zame. V začetku sem bila manj sigurna v svojo pevsko sposobnost; brat je bil eden glavnih, ki me je nekako spodbujal in prepričal, da je to, da sem muzikalična in imam dober zvok, dovolj za glasbeno umetnost in naj se temu prepustim. In iz leta v leto sem glasbo vedno bolj vzela za svojo dejavnost.
»V prvi vrsti sem slikarka. Pojem svojo žalost in slikam svojo radost,« je nekoč izjavila Joni Mitchell. Kako je s tem pri tebi? Ali oziroma kako glasba informira tvoj likovni izraz in obratno? Menda si že za časa študija slikala po glasbi.
Med študijem in po njem me je zelo privlačilo, kako se likovni in glasbeni jezik prepletata. Všeč mi je bil tako abstraktni likovni izraz (nekajkrat sem se lotila slikanja po glasbi in potem ustavila) kot figuralika. Osredotočila sem se predvsem na človeško figuro, ki me še danes zanima. Predvsem na ženske in moške figure, ki igrajo na inštrumente, na to, kaj lepega se zgodi z rokami, ko primejo razne inštrumente, na mimiko, poze telesa, kako se glasbenik namršči in se kar napihne v čelo, čeljust.
Takrat sem bila močno prežeta s jazzovsko glasbo (predvsem klasičnim jazzom), še vedno se tam počutim dobro. Na jam sešnih sem včasih zapela, drugič pa skicirala kje v ozadju. Po študiju sem imela dokaj uspešne razstave s ciklom slik, risb in grafik, imenovanim ravno »Muzika«. Čutim se doma in zadovoljna v obeh svetovih, likovnem in glasbenem. Tudi dojemam ju, kot da sta eno, pač na nek svoj način. Analogije so mi pomembne. Zadnjih nekaj let predvsem rišem, slikam malo. Cikel, ki ga bom naslednjega razstavila in sem ga končala pred leti, se imenuje »Kot dvoje je dreves vsaksebi sredi trav«, kjer so upodobljeni intimni odnosi, prepleti ženske in moške figure v prostoru. Veliko je tišine oziroma veliko sloni na praznem prostoru. Risbe so narejene z ogljem na industrijski karton. Zadnja leta rišem z barvicami na srednje velike formate, in sicer nekakšne botanične portrete (smeh). Razne bilke in najbolj običajne cvetlice, ki jih srečaš mimogrede, ko greš peš okoli svoje hiše.
Veljaš za bolj introvertirano in izjemno občutljivo umetnico, ki je ni sram ali strah pokazati čustev tudi javno, na odru. Kaj te premakne, sesuje in kaj te zmore na novo sestaviti? Kako se celiš? Kako rasteš? Kako te ranljivost nagovarja? Zdi se, da jo pestuješ v glasu in telesu, da je tvoja že od nekdaj.
Ena izmed misli, ki sem se jih v odraslem obdobju naučila, je, da sta šibkost in ranljivost nekaj povsem drugega. Biti ranljiv pravzaprav pomeni biti močen. Kot gasilec, ki se poda v ogenj in se zaveda, da je ranljiv, si nadene suknjo in gre v akcijo. To misel jemljem tudi s sabo na oder. V času svoje petnajstletne kariere sem ugotavljala, kako sploh vidim svoj poklic. Konkretno znotraj take glasbe, kot jo pojem in ustvarjam, torej čustveno močno, (kant)avtorsko, tenkočutno muziko, ki je lahko tudi pop, a glavnina sloni na močni besedi in interpretaciji. In dognala, da sem v podobni poziciji, kot je igralec na odru. Rekla sem si, srce daj na pladenj, pokaži ga zbranim okoli sebe, si izpostavljena in (včasih čisto) slečena, zato lahko v to srce tudi dregnejo, a tako mora biti. Včasih sem se imela za bolj introvertirano, potem sem si pred leti priznala močne ekstrovertiranosti svojega karakterja. In kasneje spoznala, da si lahko oboje hkrati, logično (smeh). Na odrih stojim z dokaj izoblikovanimi idejami, filozofijo o tem, kaj tam početi, in kljub napetostim in tremam pred nastopi sem tam rada. Premakne, povzdigne, napolni in sesuje me življenje, odnosi, vsakdanji svet. Sprejemam to, da ni vedno lepo, stremim k čim lepšim in svetlim rečem, ljudem in takšnim plastem v sebi. Lahko rečem, da me oder celi, glasba nasploh. In hkrati je (pre)močna energetska dejavnost, saj po rednem nastopanju ali včasih samo po nastopu potrebujem nekaj niča. Nič ljudi, naravo morda, inštrumentalno glasbo (npr. Bill Evans, Debussy). Ubogi tisti, ki jih po odrih gonijo kot konje vsak dan ali vsak drug dani, ali gonijo sami sebe, to je posebna dejavnost. Redko se zgodi, a je prekrasno, da se mi včasih na odru uspe razstaviti in sestaviti hkrati. Pozabiti nase. Iti drugam. »Nekoč, nekje – v živo«, ki je tudi na zadnji plošči in je nalašč izhodna pesem (na spletu je tudi čudovit video iz tega dne), je en tak »iti drugam« primerek. Za to potrebuješ vse pogoje, močnega sebe, močno avtorsko delo, povezanost z vsemi na odru in s publiko in potem so tu še x faktorji. Pesem je ena bolj transcedentalnih, kar jih poznam in kar jih pojem.
Umetniki in umetnice, glasbeniki in glasbenice so kot občutljiva, hipersenzitivna bitja po številnih raziskavah še veliko bolj izpostavljeni depresiji ter ostalim psihološkim stanjem nelagodja kot ostali. Pa po drugi strani zato tudi ostalim stanjem, ki zmorejo prečiti vsakodnevno trivialnost življenja in artikulirati drugačne načine motrenja sveta. Danes drugačnost ali odklonskost od »normalnosti« (kar koli že to pomeni) marginaliziramo in ji postavljamo diagnoze, pozabljamo pa, da je prav njihova »odklonskost« in drugačnost omogočila napredek tako v umetnosti kot v znanosti. Kaj meniš o vsem tem? Kako vidiš vlogo umetnika/ce, glasbenika/ce v družbi (tudi svojo)?
Dolgo že me spremlja misel, da se ustvarjalec, umetnik sooča z oknom in ogledalom hkrati oziroma da je to, kar ustvarja, okno-ogledalo. Mora gledati naokrog, biti senzibilen in ne gre drugače, kot da govori iz sebe in o sebi. Privilegirani smo, ko plujemo na poljih ustvarjalnih praks in kot alkimist iz »nič napraviš nekaj« in to podeliš. In prvo, kar mi pade na misel o dušni strukturi in vlogi ustvarjalca in umetnika v družbi je, da ni potrebno, da je lačen, da (kakovostno) ustvarja. Ali otožen. Te škodljive floskule so še vedno prisotne. Slovenska družba premore v stvarnosti manj teh likov in manj te misli, kot je uspemo sami sebi arhetipsko pričarati in povzdigovati (npr. trpeči, zapiti literati). Ustvarjalci in ostali to počnemo. Malce črno-bela interpretacija (naše) zgodovine umetnosti in mislim, da je lahko škodljiva za ustvarjalca, odjemalca in zakonodajalca. Da bi te moralo biti celo sram, če služiš od svojega umetniškega ustvarjanja. Ravno nasproti teh postavk hodim sama – ustvarjalcu se ni potrebno mučiti, da dobro ustvarja ali da je šele takrat kreposten pred svetom. To, da pa pogosto to niso dobičkonosni poklici in da smo bolj občutljivi od povprečne duše, na to pa gledam kot na dejstvo samo po sebi. Da smo bolj nagnjeni k anksioznosti in depresiji, ima najbrž vzrok ravno v visoki občutljivosti, a hkrati, kot namiguješ, ravno te izostrene tenkočutne antenice omogočajo iti v detajle bolečin svojega okolja, svojih bolečin. In ekstremnih radosti. In s tem pomagati sebi in drugim do kdo ve česa ... do čutenja, do polnejšega življenja, čustvene razvejanosti, ki te lahko za vedno spremenijo. Včasih celo do katarze. Po mojem je potrebno deromantizirati umetniško dejavnost. Ena pomembnejših misli je zavedanje, da ustvarjalnih poklicev ni lahko monetizirati. Lahko imaš pet talentov, slikaš, poješ, pišeš, skladaš, šivaš, vendar je še večja »umetnost« kot umetnost sama spraviti te vrline do denarnega smisla.
Novi album Ali je še kaj prostora?, ki si ga septembra predstavila na dveh razprodanih koncertih v Cankarjevem domu, je nastajal dolgo in deluje kot nekakšen presek zadnjih let tvojega ustvarjanja. Kako je nastajal? Kakšna nova spoznanja ti je prinesel?
Nastajal je nekaj let, izbirala sem posnetke v živo, ki sestavljajo eno tretjino plošče. Je nekakšen prelet mojega ustvarjanja, tudi to je čutiti na albumu. Nekatere pesmi so že od dolgo nazaj, nekatere še niso bile izdane na nosilcih, le kot digitalni singli, nekatere pa so povsem sveža avtorska dela, kot na primer Sonce, Čakam in Rokenrol. Septembra sem imela par predstavitvenih koncertov in bila sem nadvse vesela, da lahko podelim izdelek z ljudmi (smeh). Občutki, ko imaš nekaj novega in prvič pokažeš in izvajaš, so nekaj posebnega.
Tvoj brat Gal je ne le sproduciral album, ampak tudi spisal navdahnjeno spremno besedo, v kateri se začuti občudovanje in spoštovanje ne zgolj do Severe kot mlajše sestre, ampak do Severe kot velike umetnice. Redko se zgodi, da bi bil bratsko-sestrski odnos takšen, kot je vajin. Iz kje raste? Kako ga negujeta?
Rekla sem si isto, kot praviš ti sedaj, ko sem prvič to brala. Lepo je napisal. Imava vsak svojo samostojno kariero, ki pa se ves čas prepletata in delata druga drugo še močnejšo. Od kdaj in iz kje to raste, ne vem, sigurno iz vzajemnega spoštovanja, kot praviš. Gal je glasbi v bistvu religiozno predan in je pred njo ponižen. To zelo cenim. Ne loti se pesmi kar tako in lahko je delati z njim. Je producent moje zadnje plošče, kar v mojem primeru konkretno pomeni, da je odigral ogromno inštrumentov, ploščo zmiksal in napisal glasbo in besedila večine pesmi. Jaz sem avtorica treh, prihodnost pa obeta še veliko več mojih avtorskih del, komaj čakam (smeh). Bolj kot poklicno sodelovanje mi je všeč to, da sva prijatelja. Imamo različne usode, lahko bi bilo drugače in nič ne bi bilo narobe, a sem hvaležna, da je, kot je. Do danes neprestano odrsko in studijsko sodelujeva, poleti sva imela, hvalabogu, skupne koncerte vsak teden.
Na albumu je nekaj pesmi, ki si jih napisala sama. Ena izmed njih je novi singel Sonce. Kako se Severi rodi pesem? Je songwriting nekaj, čemur se želiš v prihodnosti še bolj posvečati?
Kakih osem let je od tega, ko sem se zavestno odločila biti še bolj avtorska na področju glasbe, si kupila diktafon, velikokrat pograbila kitaro in snemala ideje. Sprva je bilo vse zelo kratko, par sekund melodije z akordom ali samo melodije z glasom. Vsako leto pa so demoti postajali daljši in bili so mi vedno bolj všeč. Zadnja tri leta pa gre po maslu. Mlini in vetrovi, Ti si moje srce in Sonce so moje avtorske s te plošče. Če povem zgodbo o Soncu. Ta se je porodila ob dveh ponoči, moj dragi je sladko spal v isti sobi, kjer sem snemala, in zastavila sem jo sprva samo z glasovi. Kot nekakšen zborček – štirje spremljevalni glasovi, en basovski glas in glavna melodija. Ob koncu sem v eni sapi izvrgla še besedilo, ki se do končnega posnetka ni spreminjalo, kar se mi redko zgodi. V mislih sem si pela: ti le spi, vse je okej, saj jutri kot vedno vzide naše zlato sonce. En dan bo meden, drugi trši in vse to je nerazdružljivo in lepo je, da je tako, da ne veš zares, kje se svetloba konča in tema začne. Potem se je Gal lotil aranžmaja tega zametka z že zastavljeno AABA strukturo in dodal kontrabas, kitare itd. ter prečudovit klavir. Ko sem ga prvič zaslišala, sem postala kar malo solzna. Pri tej pesmi je pomemben tudi Danijel Bogataj, vedno bolj znan glasbenik mlajše generacije. Odigral je mirno, akustično kitaro, kot le on zna, in prišli smo do izdelka. Zelo sem ponosna na Sonce, na moč miline in svetlobe, ki jo vsebuje. Všeč mi je moja nova plošča in zdaj je v svetu. Imam pa že veliko na zalogi za naslednji podvig.
Ko smo že pri rojstvu in prihodnosti ... Tvoj trebuh raste. Tvoja nova vloga pa z njo. Živimo v izjemno zanimivih, turbulentnih, tudi travmatičnih časih. Kaj želiš svojemu prihajajočemu otroku? Kakšno popotnico bi mu/ji rada dala? V mislih mi odzvanjajo besede ameriške aktivistke za pravice otrok Marian Wright Edelman: »Bodi dober prednik. Zavzemaj se za tisto, kar je večje od tebe. Med svojim bivanjem dodaj vrednost Zemlji.«
Ja … Tisto, kar je večje od tebe, se sliši prav. Pomislim na to, da se vsak od nas spominja ali pa, bolje rečeno, čutimo le nekaj rodov nazaj, svoje praprababice in dedke, potem pa je že nekje konec. Kar pomeni, da ko otroka pričakaš, ga vzgajaš in plemenitiš, opazuješ, kdo je in kaj rabi, v bistvu vlagaš v cel svet. Ker vse to gre v neskončnost, ki je seveda ne vidiš, sežeš le toliko v neposrednem smislu, posredno pa v neskončnost. Dala bi rada veliko popotnic. Kaj pa bo, pa je večje od mene. Srečna sem, da imam čudovitega partnerja, in lahko le ponižno upam na zdravo in veselo bitje, ki ga bova lahko obdarovala, kot najbolje znava.
Končajva s tukaj in zdaj. Pandemija, epidemija, t. i. »nova normalnost« so temeljito zarezale v naša življenja, sploh v življenja vseh nas, ki delujemo v svobodnih poklicih, še posebno tistih, v katerih je živi stik z ljudmi temelj ustvarjanja in obstajanja. Glasbeniki in glasbenice in celotna koncertna industrija je na kolenih tako doma kot po svetu. Zdi se, da bo pandemija, sploh če bo trajala še kakšno leto (kot kažejo predvidevanja), dodobra opustošila glasbeno krajino. Kakšna so tvoja predvidevanja?
So izjemni časi in sploh mi samozaposleni smo v neugodni situaciji. Sliši se kot kulturniški blabla, vendar skrb za primeren in zdrav odnos do konkretno domače kulture in do umetnosti (to sta, mimogrede, dve različni besedi), bi moral biti pomemben tako navadnemu posamezniku kot vladajočim. Rada rečem, najprej je bil Trubar, potem država, saj se sliši kot jasna misel ali slogan. Kultura, jezik, svoja lastna in kakovostna produkcija ..., to je pač pomembno za narod in ta t. i. skrb za kulturo in umetnost je lahko takšna ali drugačna, a le z evalvacijami in dobrimi javnimi razpravami se kaj konkretnega ugotovi, spremeni ali pomaga, ne uniči, le tako se da čim bolje prebroditi zanimiva in težka obdobja, kot je ta. Morda bi lahko bili tudi boni za podporo umetnosti zanimiv način.
Kaj bi po tvojem mnenju moral storiti glasbeni sektor (torej tudi mi sami), država in podporne institucije, da bi preprečili najhujše?
Mi imamo nalogo biti kulturni. Kultura v prvotnem pomenu besede pomeni omiko. Torej, kako smo drug z drugim. Skrb bo bistvena tudi po koncu krize, in je bila pred njo. Nekateri problemi so stalnica. Če kaj, bi to rada izpostavila. Na primer, kako zagotoviti pošteno okolje, da lahko ustvarjalec ustvarja in prosperira. Ali so zakoni, ki se na primer dotikajo glasbe (Medijski, Zakon o avtorski in sorodnih pravicah in Zakon o RTV SLO) primerni? So v prid glasbeniku ali medijskim mogotcem? So v prid imetnikom intelektualnih pravic (ustvarjalcem) ali uporabnikom njihovih del (torej multinacionalkam in malim uporabnikom)? Lahko bi bili obojim, a niso. So mediji nasploh odprte forme? Lahko o svojem singlu, plošči, spotu, ki je aktualen le zdaj, ne čez dve leti, govorim ljudem na kakršnikoli oddaji na TV segmentu RTV SLO? Ne morem. In medijsko gledano, družabna omrežja so zelo sporna pogruntavščina masovnega kontroliranja. Potrebujemo odprte, zdrave medije – vsaj ti, ki so delno ali v celoti podprti iz davkov, bi morali absolutno bolj skrbeti, da ima odjemalec vpogled v to, kakšna kulturna ponudba obstaja ta hip na sceni, da lahko potem izbira. Pravica do ustvarjanja ni, da ustvarjam v svoji dnevni sobi. Trenutno so posebni časi za vse nas, virus pa ni izmišljen, a se obenem zavedam, da se mešajo denarne karte. Upam, da ne bo čez dve leti kakšna multinacionalka kupila pol evropskih kulturnih domov, to me skrbi. Verjamem, da se bomo nekako pregrizli tudi v umetniških sektorjih in da bodo odločevalci razumeli, da umetniški poklici veliko prispevajo k narodu in finančni blaginji. To si želim in v to verjamem. Življenje je lepo, umetnost pa vse skupaj pregnete. Je tkivo vesolja, ki razvija duha, in Duh je v bistvu vse, kar si.