Ustvarjalno polje, ki odpira ušesa

Festival Godibodi (program festivala najdete TUKAJ) letos osmič odpira svoja vrata. Odpira ušesa, kot pravijo njegovi snovalci. Gonilna sila festivala je Janez Dovč. Zanj sem prvič slišal, ko sem gledal nastop skupine Jararaja. Z dolgimi dreadlocki in z oprtano harmoniko je stal sredi odra, muziciral in ves čas pogledoval levo in desno proti svojim glasbenim kolegom. Nič nenavadnega, kot boste morda razbrali v nadaljevanju. Janez ves čas stoji v sredini. Od koder najlažje povezuje, usmerja, vleče. Prav tako se ves čas nahaja sredi samega sebe. Njegovo ustvarjalno delo je fokusirano, vključuje vse parametre, ki jih s svojimi izkušnjami in učenjem sproti pridobiva. In fizik je. Tudi to se čuti. Pa najsi gre za zvočno manipuliranje s Teslovim resonatorjem ali za razlago okolja, v katerem deluje. Ustvarjalno polje mu pravi. Kjer se silnice povezujejo, resonirajo, ustvarjajo sinergije.

Le eno uro bova imela za prijetno in zanimivo debato, preden Janko Rožič iz KUD Sestava v Hostlu Celica odpre razstavo fotografij Bojana Stepančiča in Jureta Matoza z lanskega Godibodija. Potem bo besedo predal Janezu, ki bo povedal, da se ta hip začenja nova edicija festivala Godibodi, ki bo postregla s tridesetimi koncerti na kar štirinajstih prizoriščih po Sloveniji. Kopica nove glasbe bo predstavljena. Glasbe, ki je rezultat polja, ki odpira možnosti ustvarjanja in povezovanja ter svoj namen zares doseže, ko zagode, ko pride do ušes.

Začniva z zanimivim podatkom, ki ste ga predstavili na tiskovni konferenci. Festival Godibodi spremlja kar 11 novih izdaj založbe Celinka! Ko jih človek na hitro preleti, vidi, da so žanrsko zelo raznolike. Kaj je programsko vodilo Celinkine izdajateljske dejavnosti? Koliko fonogramov ste sploh izdali do sedaj?

Uradno, po kataloških številkah, je Celinka izdala 91 nosilcev zvoka, vštevši novih 11. Kar se programskega vodila tiče, dosti pomembno nam je, da so besedila v slovenščini in da predstavlja izdelek, recimo temu, presežek. Da gre za kvaliteto po splošno sprejetih kriterijih, ki veljajo za glasbo. Posebne pozornosti so ob tem deležni projekti, ki so vezani na ljudsko glasbo. Jo podpiramo, ker se nam zdi odmev prostora, iz katerega prihajamo, in gradi njegovo kulturno podobo. In seveda, sočasno gre pri ljudski glasbi, ki jo izdajamo, tudi za uglaševanje z današnjim prostorom in časom, za pridih sodobnosti. Kot umetniški vodja Celinke se lahko pohvalim, da sem z večino glasbenikov, ki jih izdajamo, že igral. To je en tak unikum. Pravzaprav se spogledujemo z vprašanjem, ali smo v resnici založba. Meni ljub izraz je ustvarjalno polje. Podpiramo raznorazne zmožnosti. Veliko projektov, ki jih izdamo, nastane tako, da ljudi motiviram. Vidiš, da bi človek lahko nekaj pokazal, potrebuje pa nekaj spodbude oziroma pomoč pri produkciji. Recimo Sergej Randjelović – RunJoe in projekt Čarlija Novaka. Vidiš, da je človek vložil ogromno časa v raziskovanje, in želiš si, da stvar dobi piko na i. Javnost tako izve za delo, ki je bilo opravljeno. Takšno sestavljanje je vedno konstruktivno, zgodijo se lepe stvari. Nismo omejeni le na glasbo. Na Godibodiju gostimo tudi slikarje, iščemo raznorazne sinergije, resonance. Vzpostaviti konstruktivno okolje, ustvarjalno polje, v katerem narejeno zazveni in odmeva. Kar se tiče izdajanja albumov, k vaji, komponiranju, nastopanju, snemanju sodi tudi to, da glasbo izdaš. Celinka v tem kreativnem postopku deluje kot neke vrste servis samozaložnikom, prihrani nekaj dela in birokratskih muk, predvsem pa pomaga pri celostni promociji. V zadnjem času smo s pomočjo prihodkov, ki jih dobimo od Zavoda IPF, nekatere izdaje tudi finančno podprli. Večkrat se pozablja, da izdaja plošče znotraj neke platforme omogoča tudi to, da se glasba lažje ohrani, da ostane zabeležena skozi čas, del neke zbirke. Marsikateri glasbenik se, recimo, odloči za samozaložbo, a skrbi me, kaj se bo zgodilo čez 10 let s tem materialom. Za to ploščo marsikdo ne bo vedel, da obstaja. Celinkin katalog pa bo ostal za vedno nekje zabeležen, in tudi to se mi zdi, da veliko šteje.

Vidim problem, da je proces izdajanja plošč pogosto osredotočen na samo izdajo. Potem se ustavi. Ni distribucijskih kanalov, ni koncertov, možnosti medijskega predstavljanja … Pri vas je drugače. Ne nazadnje se to vidi že pri samem festivalu …

… saj festival je podaljšek Celinkine založniške dejavnosti. Ker je glasbo treba spraviti do poslušalcev, do publike, jo z njo uglasiti. Koncertni del je zelo pomemben za to, ali bo glasba zaživela. Naši kolegi iz narodnozabavne scene to vsekakor bolje obvladajo. Uspeli so si narediti neki trg ...

… imajo sklenjen krogotok. Posnameš ploščo, imaš možnost prezentacije preko medijev, televizije, raste ti popularnost, več nastopaš … in pridobivaš sredstva, ki jih nato vlagaš nazaj v produkcijo, lahko si privoščiš tudi večjo kakovost produkcije.

Tukaj se te debate vedno zaključijo pri vprašanju denarja. Vsi vemo, da je Slovenija specifičen trg. Tako na področju kmetijstva, kar recimo Evropa prepoznava in ga podpira, še posebej pa na področju kulture in jezika. Zelo podpiram prizadevanja Andreja Rozmana – Roze, ki ves čas opozarja, da je čudno, da so avtorski izdelki v slovenskem jeziku kakorkoli obdavčeni. Tukaj je blazno narobe to, da je DDV na glasbene albume še vedno višji, trenutno 22 %. Če že, bi moral biti takšen kot na knjigo, nižji, 9,5 %, še bolje za jezik in kulturo pa bi bilo, če bi bil 0 %. Zakaj je tako? Ker se zakonodaja še ni prilagodila spremembam, ki jih je prineslo medmrežje. Nosilci zvoka so bili včasih biznis, zdaj so le še vizitke. To je nekaj, kar bo potrebno na področju zakonodaje nujno odpreti. Tudi najbolj komercialni fonogrami slovenskih ustvarjalcev se ne prodajajo toliko, da bi to predstavljajo večji zaslužek, potreben visoke obdavčitve.

Dotakniva se festivala. Prej si omenil, da nastopaš v vlogi nekoga, ki skuša znotraj tega ustvarjalnega polja prepoznavati potenciale in jih potiskati naprej. Zanimiva se mi zdita dva projekta, projekta Čarlija Novaka in Gorana Krmaca, ki ju označujete kot festivalski produkciji. Sta rezultat tega ustvarjalnega polja, ki ga omenjaš?

Ja, to sta festivalski produkciji, ki se bosta zgodili zaradi Godibodija. Gre za dva projekta z veliko vsebine, in to je tisto, kar želimo podpreti, podpreti mojstrstvo, podpreti znanje. Tega je na vseh nivojih družbe premalo. Ker sem aktivni glasbeni del scene, kar dobro poznam, kaj se v tem krogu profesionalnih glasbenikov, večinoma s statusi samozaposlenega v kulturi, dogaja. Konkretno, projekt Čarlija Novaka in Čarlijevih angelov je na Godibodiju zato, ker je Sergej Randjelović – RunJoe, priznani slovenski bobnar s kopico posnetih plošč in nasploh velik poznavalec glasbe, zadnja leta svojo raziskovalno dejavnost usmeril v del slovenske zabavne glasbe v zadnjih 20, 30 letih in pri tem naletel na basista Čarlija Novaka, za katerega tudi veliko profesionalnih glasbenikov še nikoli ni slišalo. Ko pa poslušaš Slovensko popevko, in ne le to, tudi splitske festivale in stvari, ki so bile takrat povezane z revijskim orkestrom RTV Slovenija s Privškom na čelu, pa rečeš: »Mater, kakšen groove, kak glasbenik!« Gre za glasbenika, ki je pomagal pri tem, da so pesmi, ki jih danes poznamo kot zimzelene, to dejansko postale. Bas je inštrument, ki ga laična publika ne uvršča prav visoko na lestvici pomembnosti v aranžmaju. Prej pomislijo na pevca, frontmana, soliste; a je ravno groove – ritem – velikokrat tisto, zaradi česar skladba postane hit. Skratka, tega je bilo toliko, da se je RunJoe lotil raziskovanja. Začel je s 60 albumi, za katere je vedel, da jih je Čarli posnel, zdaj je že na številki 940!

Čarli Novak je prepoznaven tudi po posebnem stilu igranja.

Ja, Sergej temu reče dolga-kratka oziroma kratka-dolga, ne vem čisto dobro, moram ga vprašati. No, bom kar sam preveril v sredo na Godibodiju (smeh). Neki tak podpis Čarlija. Basovska tehnika, ki je tako značilna zanj, da ga RunJoe prepozna, ko sliši posnetek. Tako je, recimo, ugotovil, da je Čarli sodeloval pri snemanju skladb, za katere sam Čarli ni bil prepričan, da jih je posnel. Se sliši, ima svoj zvok. Je glasbenik s svojim zvokom. To je tisto, kar vsi glasbeniki iščemo, naš zvok, sound. Drugi projekt v sredinem koncertnem večeru, Goran Krmac Kvartet, je konceptualno povezan, ker gre spet za basovski inštrument, za nizke frekvence, tubo. Goran je avtor in instrumentalist, ki je izjemno talentiran in ima ogromno znanja. Je eden tistih jazz glasbenikov, ki so se šolali v tujini, pri čemer je še posebej zanimiv, saj igra specifičen inštrument. Ne poznamo veliko jazz tubistov. Svoje igranje je pripeljal do točke, ko daleč naokrog ne najdeš takšnega tubista, ne le v slovenskem, temveč tudi v evropskem merilu. In tudi kot avtor lahko veliko pokaže.

Pri Goranu mi je zanimivo to, kot sva se pred leti pogovarjala, da ob kopici projektov, v katerih muzicira, nima ravno možnosti, da bi do konca izkoristil in izrazil vse znanje in veščine, ki si jih je z leti pridobil.

Tako je. Jaz verjamem, da je še veliko takih glasbenikov, kot je Goran, ki rabijo vzpodbudo, morda producenta. Imajo znanje, imajo vsebino. Ampak kaj, ko moraš v današnjih časih in okolju poleg tega biti še podjetnik, promotor, marketingar, kar pelje v preveliko razpršenost in velikokrat tudi v izgubo osredotočenosti. Želim si, da bi tudi v bodoče v sklopu Festivala Godibodi imeli možnost podpreti kakega od takih projektov, ponuditi konkreten koncert oziroma več njih, dobro promocijo, honorar, pomoč pri produkciji in po potrebi tudi z znanjem, če rabiš dobrega tonskega mojstra, nekega specifičnega glasbenika. Vse v smislu ustvarjalnega polja, ki je, ki brbota … kot v elektromagnetnem polju. Če si notri in si občutljiv na elektromagnetizem, potem ga čutiš.
 

Podoben se mi zdi projekt Sama Budne. Poznamo ga kot izvrstnega in prekaljenega violinista (Posodi mi jürja, Vlado Kreslin ...), zdaj pa se predstavlja kot avtor, pevec in kitarist. Imaš tudi v tem primeru ti prste vmes?

Ne, v resnici ne. On je že pred leti, še preden sva se spoznala, začel svojo samostojno pot, je pa res, da med javnostjo ni tako zelo poznan, čeprav marsikdo požvižgava njegove skladbe. Plošča je avtorska, njegova sta glasba in besedilo, z izjemo dveh besedil, ki jih je napisal Feri Lainšček. Samo je človek, ki zna napisati dober komad. In človek, ki zna k produkciji povabiti prave glasbenike, sodelavce. Sodeloval je z zelo preverjeno zasedbo. Glasbeniki, ki so na prvih mestih lestvice IPF po številu izvedb. Jani Hace, Robert Pikl, Davor Klarič, Runjoe. Pravzaprav se ti glasbeniki pojavljajo na kar precej ploščah, ki so izšle pri Celinki. In prav je tako, saj so mojstri svojega inštrumenta, z ogromno studijskimi izkušnjami.

Kaj nas še čaka na koncertnem večeru poleg Sama Budne?

Ta večer je precej konceptualno vezan na moški vokal. Drugi nastopajoči je Borut Antončič – Bort Ross, prav tako avtorska glasba in besedila. In kvalitetni glasbeniki v studiu. Dan prej bo posvečen ženskemu vokalu. Dve Niki. Nika Perunovič z legendarno zasedbo Patetico in Nika Vistoporski, sicer novinarka in publicistka. Zopet avtorska glasba, promociji dveh novih plošč. Prvi dan festivala pa tudi dva benda, ki sta med seboj povezana. Kar nekaj glasbenikov namreč sodeluje v enem in drugem. Nula Kelvina z izjemno plodovitim Markom Bohom na čelu. To bo predstavitev tretje plošče tega banda, ki pripravlja že četrto. Marko Boh je izjemno produktiven avtor, prav tako Klemen Kotar, basist in soavtor v obeh zasedbah. Zelo mi je všeč tudi Smaal Tokk, inteligenten in luciden, z izkušnjami v gledališču. S svojim zvokom, družbeno odgovornimi besedili, v narečju Vipavske doline, od koder prihaja. Simpatično, humorno, na prvo, drugo in tretjo žogo.

Festival Godibodi ste prvič predstavili v Stari elektrarni, sledilo je Lutkovno gledališče Ljubljana, zdaj ste že nekaj časa gostje v Hostlu Celica.

Menjave prizorišč so se odvijale zelo spontano, vseskozi improviziramo. Vsa prizorišča so bila super, prav tako njihove ekipe. V Hostlu Celica smo pristali, ker gre za prostor, ki je zelo naklonjen umetnosti in kulturi nasploh. KUD Sestava tu deluje od samega začetka, jedro tega društva so tisti, ki so ta hostel koncipirali. Vsako leto imajo ogromno razstav, okroglih miz, pogovorov in že enajsto leto vsak torek izvajajo koncertni cikel Sozvočja sveta. Ki je programsko precej soroden našim smernicam. In tukaj smo se našli. Jaz velikokrat pridem sem v torek. Bodisi na koncert bodisi zaigrat na jam session, ki sledi. Takih vališč nove glasbe, živih odrov s publiko in hitro odzivnostjo na dogajanje na sceni, nam v Ljubljani vsekakor primanjkuje.

Potem je tukaj Godibodijeva mreža. Letos se bo festival odvijal še na trinajstih drugih prizoriščih širom Slovenije. V času festivala torej ni aktivno le eno mesto, pač pa se skupinam omogoči »turnejica« tudi po drugih odrih Slovenije.

Taka je ideja, in vsako leto smo malo bližje in vsako leto znova ugotavljamo, koliko dela je s tem. Kljub izkušeni ekipi se z vsakim novim prizoriščem količina dela precej poveča, še iščemo najoptimalnejši format. Letos Godibodi obsega 30 koncertov, kar je največ do sedaj. V Celici imamo 10 koncertov, na ostalih prizoriščih pa še ostalih 20. Koproducentje so večinoma prizorišča, ki so tudi sicer skozi leto aktivna s svojim programom, imajo svojo programsko vizijo in okus. Godibodi odpira prostor, išče sinergije. Na eni strani, recimo, je skupna promocija, na drugi zgoščena turneja in pozitivne posledice zaporednih nastopov, pojava, ki za slovenskega glasbenika žal ni prav pogost. Zopet specifika našega kulturnega prostora. Novo ploščo lahko v celoti predstaviš v enem letu. Če si zelo uspešen, najdeš 20 prizorišč, in to je to. In kaj potem? Ena opcija, ne prav enostavna, je preboj v tujino, druga nova plošča ali nov projekt (smeh). Godibodi torej poizkuša zgoščati. Z bolj intenzivnim dogajanjem lažje prebiješ informacijsko reko, ki dere čez nas in nas preplavlja z vso mogočo šaro. Na prvem mestu premalo kvalitetnimi TV vsebinami, da o poplavi cenenih komercialnih radijskih postaj ne govorimo, še dobro, da imamo VAL 202 in nekatere druge svetle izjeme. V interesu glasbenikov in cele javnosti je žanrska raznolikost, dostopnost čim bolj raznolikih glasbenih vsebin za čim širšo publiko. Ob ogledu TV programov pa lahko hitro ugotovimo, da je žanrska pestrost precej klavrna. Ne strinjam se s pristopom nekaterih urednikov, v smislu »to je pa prezahtevno za našo publiko«. Zdi se mi, da ta trditev ne drži vode. Če bi imela publika možnost izbirati, bi bili uredniki presenečeni nad njenim izborom. Če je glasba podana iskreno in narejena na nekem nivoju, se dotakne tudi tistih, ki si nikoli niso mislili, da jim bo tak žanr, stil, zvok morda všeč. Samo ušesa je treba odpreti.

 

Kje so meje Godibodija? Omenil si že mednarodni prostor kot neko novo polje. Hkrati si dejal, da je fokus Celinke na glasbi v slovenskem jeziku. Meniš, da lahko slovenska glasba v slovenskem jeziku najde prostor tudi zunaj naših meja? Se vidi Godibodi tudi v tej zgodbi?

Smo razmišljali o tem, da bi bilo eno izmed koproducentskih prizorišč v Londonu ali Berlinu. Kar bi se najbrž dalo organizirati. Recimo v povezavi z veleposlaništvi, Ministrstvom za kulturo. Če bomo v prihodnjih letih našli še kaj dodatnega časa in energije, bomo morda poskusili, bi bilo zanimivo. Sem mnenja, da je ogromno slovenske glasbe primerne tudi za mednarodni trg, le managerjev, promotorjev in denarja za produkcijo primanjkuje. Tu bi bila potrebna večja spodbuda s strani javnih inštitucij, ki že obstajajo. Je pa res, da verjetno ni enostavno, sploh na začetku. Vendar v Sloveniji obstajajo ljudje, ki bi to znali. Sam se bom v prihodnosti raje več ukvarjal z avtorstvom in igranjem in manj z organizacijo, saj mi to vsekakor prinaša večje zadovoljstvo in srečo.

Tu so še spremljevalni dogodki Godibodija. Slikarje si že omenil. Tu je fotografska razstava. Pa glasbene delavnice bodo. Prav tako okrogla miza o glasbenih festivalih. Glasbenih festivalih, ki lahko ustvarjajo nova delovna mesta, spodbujajo razvoj lokalnega okolja, turizma, polnijo davčno blagajno … Kakšen je po tvojem mnenju lahko družbeni doprinos glasbenega festivala?

Dejstvo je, da je turizem ena najmočnejših gospodarskih panog naše države. Kapital predstavlja naše čudovito okolje. V tujini imaš kar nekaj festivalov, ki se zgodijo v naravnem okolju. Avtonomen kulturni prostor, ko te zaziblje v novo izkušnjo. V našem prostoru je lep primer festival Etno Histria, ki ga pripravlja Matija Solce v slovenski Istri. Pa seveda tolminski festivali, Jazz Cerkno, včasih Čadrg, Mitnek v Črni na Koroškem itd. Tu je še veliko neizkoriščenih možnosti, ki so v vsesplošno korist, tega, česar si naštel. Spet pa je treba stvar dobro narediti. Profesionalno, v smislu kvalitete in ne kvantitete, v smislu vsebine, ne zgolj finančnih tokov, predvsem pa z dolgoročno vizijo. Zelo se veselim te okrogle mize, ker se obetajo super sogovorniki, z veliko izkušnjami na tem področju. Kaj lahko kultura kot taka naredi, nas uči zgodovina. Tri generacije kultivirane družine Medici so bile dovolj, da se je v Firencah zgodila renesansa, samo šestdeset let in prerodilo se je celo mesto, sprememba, ki je bila sprožena, sedaj še vedno odmeva po svetu. Kultura je vedno kazala nove poti in odpirala nove paradigme. In krizo, ki je očitno lokalna in globalna, bomo vsekakor rešili z več in ne z manj kulture.