V imenu ljubezni

Po Encklopediji človeka in ljudi, ki je lani nastala z Blažem Grmom in kopico izbranih gostov, je letos Ksenija Jus izbrala drugačno vrsto protesta. Po satirah proti neumnim birokracijam in razčlovečenih državah, se je obrnila navznoter k vrsti satire, ki je na prvi pogled neobičajna, a »ljubezen je vse, kar res obstaja«, pravi Ksenija Jus.

In proti tej najvišji inštanci noben »veliki uradnik« ne more nič storiti. Če se v imenu religij in posledično monetarnih vprašanj še bratje pokoljejo med sabo, je najčistejša oblika ljubezni tista, ki je edino smiselno orožje proti dandanašnji ureditvi sveta. Zveni podobno kot leta 1967, na prvi pogled nekoliko naivno, vendar je koncept Ksenije Jus vse prej kot to – najčistejša oblika ljubezni omogoča tudi to, da se znotraj nje lahko razvije satirična ost, ki ne piči neposredno, pač pa pripelje izza ovinka – gre namreč za vprašanje vesti. Ta v medčloveških odnosih že dolgo ni več pomembna, kaj šele ključna, ravno nasprotna, prav zato pa jo Ksenija Jus lahko skorajda neopazno izkoristi za svoj namen. »Obstaja beseda za nas ljudi«, poje v pesmi Vtisnjeno v čas, ki prinaša tudi ključno besedo koncepta: »Svobodni!«. Najvišja oblika ljubezni je svoboda, ljubezen prinaša svobodo, in če je človek svoboden, nevpet v katerokoli obliko družbenega pritiska, mu noben aparatčik ne more do živega. Ustvariti si je torej treba nov svet: Katedralo ljubezni.

Vsaj tako sam razumem pričujočo ploščo, deset avtorskih pesmi Ksenije Jus, ki jih (spet) večinoma izvajajo drugi, večinoma znana imena: v uvodni Tam svetimo drugače se Katji Stare, ki je tudi sicer skupni imenovalec plošče, nastopa namreč v vseh pesmih kot spremljevalni, v zaključni Izštevanka ljubezni pa kot vodilni glas, pridruži Sergej Randjelović, v Kjer sva vse poje Tinkara Kovač, nakar srečamo protagonistko v že omenjeni Vtisnjeno v čas. V naslednjih šestih pesmih srečamo (po vrsti) Simono Kropec, Severo Gjurin, Katarino Nastesko, Metoda Banka, Meto Erženičnik in Petra Andreja. Naslovi pesmi so pomenljivi: Sončni otrok, Pusti, naj gre, Človeška dlan, Več kot sanje, Nomadi srca in Človek med ljudmi. Vsi implicirajo na to, da tokrat ni jeznega žuganja sredi urbanega okolja razčlovečenih slehernikov, pač pa se vsa zgodba odvija drugje, tam, »kamor moč preganjancev ne seže«. Utopično zatočišče, ki bi ga racionalistu predstavljala katedrala ljubezni, se spremeni v racionalno edino možno zatočišče; če seveda nočeš končati na tekočem traku vsakdanje mentalne ovčjereje, o čemer je Ksenija Jus izdatno pisala na prejšnjih ploščah.

Glasbeno je plošča zvečine umerjena v minimalističnem slogu, ki hoteno namiguje na nekolikanj eterično zvočno sliko, vendar je vse to z namenom. Tudi minimalizem je treba vzeti nekolikanj širše, v smislu, da je vsako glasbilo prisotno z namenom, ne pa zato, da bi bila produkcija bogatejša. Če je Kjer sva vse nežna, z oddaljeno flavto podložena psalmična balada, je Sončni otrok nekolikanj v jazz obrnjena pesem z bobni in saksofonom. Ponekod slišimo pengovovsko pastoralnost z njegovih poznejših plošč, kombinirano z atmosferičnostjo olivijanske balade (Severa Gjurin v Pusti naj gre). Peter Andrej saksofon kombinira z nekolikanj flangerjevsko kitaro, tolkali in temno, nizko glasovno interpretacijo: »Veš, da nisi sam v tesni hiši,« poje, »sveta prelomljenih obljub. To, kar ostaja, izginja med dnevi, ko si človek med ljudmi.«

Če bi plošči iskali drugo ključno besedo, bi bržčas izbrali besedo »psalm«. Nekako kot pri Cohenu (Various Positions, Knjiga milosti) tudi tu ljubezen zavzema vodilno vlogo najvišje inštance, poti do spoznanja, do transcendence, ki pa, da ne zanemarimo angažirane plati zgodbe, ki je pri Kseniji Jus vedno prisotna, se ves čas zaveda materialnega in z njim tudi neusmiljeno obračunava.