V mejnih stanjih nastaja mejna glasba

Dvojec Silence se oglasi redko, a ko se, se oglasi z razlogom. Boris Benko in Primož Hladnik s svojo umetnostjo komunicirata s časom, predvsem z njegovimi družbenimi in okoljevarstvenimi odkloni. Z najbolj varne razdalje, skoraj z druge strani tišine, opazujeta svet okoli sebe in videno prevedeta oziroma predelata skozi sebi lasten spekter občutij. Ta je kaotičen in zapleten, vendar rešljiv ne glede na breme in nerazumsko prtljago, ki se jima nabira v podzavesti. Zase pravita, da sta idealista z zadržkom, kar jima dovoljuje, da s svetom komunicirata s pomočjo umetnosti in ne njenim razlaganjem. Toliko sta bila izolirana in posvečena svojemu delu, da sta – malce tudi načrtno – spregledala, da sta pred tridesetimi leti, takrat kot trio, začela skupno glasbeno pot. Ali bi verjeli, da je šlo za skupino, posvečeno glasbi Depeche Mode? Morda danes svoje začetke pripisujeta prvemu poglavju norosti, ki se je je v tem času nabralo toliko, da sta v zadnjem desetletju, potem ko sta ozvočila konec sveta, sestavila Slovar norosti. Obdobje, ko sva najbolj aktivno delala na materialu, je bilo predvsem na političnem parketu najbolj pestro. Dogajale so se nenavadne stvari, od pandemije do množičnega vdora ljudi v ameriški kongres … Nemogoče se je bilo znebiti občutka, da je naša realnost izgubila kompas. Temu je potrebno pripisati še novico, da nas čaka podnebna katastrofa, da o napovedi družbenega kolapsa s strani Združenih narodov sploh ne govorim. Sva otroka svojega časa, živiva danes, v tem svetu, in ne moreva mu ubežati. Najboljši način za izganjanje demonov je samoterapija, zato sva vse družbene in ekološke odklone destilirala v glasbo. The Vocabulary of Madness ali Slovar norosti je najina terapija.

Naslov albuma je Slovar norosti. Kakšen slovar je to?

Boris: To je vprašanje za poslušalce. Njim prepuščava, da si sestavijo poglavja v njem. 

Za vama je 10 let tišine, po kateri se med nas vračata s studijskim albumom. Opremljen je z citatom Akire Kurosawe: V norem svetu so le norci zdravi. Naslov lahko beremo na več načinov, a občutek imam, da je vajina bodica natančno usmerjena.

Boris: Album ima zelo dolgo genezo. Obdobje, ko sva najbolj aktivno delala na materialu, je bilo predvsem na političnem parketu najbolj pestro. Dogajale so se nenavadne stvari, od pandemije do množičnega vdora ljudi v ameriški kongres … Nemogoče se je bilo znebiti občutka, da je naša realnost izgubila kompas. Temu je potrebno pripisati še novico, da nas čaka podnebna katastrofa, da o napovedi družbenega kolapsa s strani Združenih narodov sploh ne govorim. Sva otroka svojega časa, živiva danes, v tem svetu, in ne moreva mu ubežati. Najboljši način za izganjanje demonov je samoterapija, zato sva vse družbene in ekološke odklone destilirala v glasbo. The Vocabulary of Madness ali Slovar norosti je najina terapija.   

Torej sta na Jungovih principih, ki se je načrtno prepustil norosti, naštudirala lastno podzavest, koliko je to mogoče, seveda. Citat For the Jung at heart, s katerim zaključita koncept, namiguje na to. Ali sta izhodišče, vsebina albuma nastala na tej premisi?

Boris: Vse najino glasbeno početje je izganjanje demonov. Ne samo midva, marsikdo, če ne vsi, čuti iztirjenost našega sveta. V zahodni družbi je prisotne ogromno izgorelosti, stresa in tesnob. Čuti se, da družba, katere del sva – vsi smo ji izpostavljeni, na vse nas deluje psihološko zelo slabo. V Jungu sva odkrila trenutek, preko katerega želiš analizirati sebe, razumeti čim več, kar doživljaš, ter odkrito grenkobo destilirati v vsaj par kapljic nečesa boljšega, žlahtnejšega – in s tem sebi in drugim polepšati bivanje, ne samo zavijati v negativni papir. 

Primož: Vesela sva, da se lahko ukvarjava z glasbo, ki nama omogoča pobeg od vsega, kar naju obdaja. 

Občutenja konca sveta, ta apokaliptična občutenja sta uglasbila že pred desetimi leti z albumom Glasbena spremljava za konec sveta (Musical Accompaniment for the End of the World). Ničesar novega ne bom povedal s tem, da kot družba v celoti ne delujemo najboljše, najbolj odgovorno ali trezno. Ali je norost, po potrebi zaigrana, oblika rešitve, celo eskapizma?

Boris: Ironija je v tem, da je! Do norosti imamo namreč blazno ambivalenten odnos: po eni strani, če pogledaš človeško zgodovino v generalnem, so obdobja norosti neprimerno pogostejša kot obdobja miru, harmonije, sreče in zadovoljstva. Po drugi pa nam ravno norost omogoča naše največje dosežke. Zelo radi rečemo, da je črta med genijem in norcem zelo tanka. Nenazadnje je umetnost kot taka iracionalno početje. Umetnost je naš najboljši in najslabši aspekt, naša moč in hkrati naša največja pomanjkljivost.

Ali je glasba, celotna umetnost dvojca Silence potem racionalno ali iracionalno početje?

Boris: Dobro vprašanje. Veliko premišljujeva o tem, kar počneva. Zelo rada imava konceptualne albume, da v nizu pesmi poiščeva vsebinsko rdečo nit. Najino početje/skladanje je vendarle strogo nagonsko. Ne verjameva v kakršnokoli intelektualizacijo pri pisanju glasbe, prvenstveno naju vodijo občutki. Rada imava tipanje v temi.  

Primož: Pri skladanju, vsaj jaz osebno, moram biti zelo zbran. Predstava, da glasbeniki pijemo alkohol in jemljemo substance v iskanju inspiracije, je v mojem primeru zgrešena. Najbolj sem zbran v jutranjih urah, takrat zložim največ partitur. Skladanje je torej pri meni zelo razumsko početje. Odgovornost za alkohol preložim na večerne ure, haha.

Kako potem uglasbiti norost?

Boris: Ne izhajaš iz logike, zdaj bom pa ozvočil norost; to ni mogoče. Kot vokalist vem, da se ti vsaka situacija, v kateri si, takoj odraža na glasu. Če si v mejni situaciji, na primer sredi policijske ure ali pod grožnjo epidemije, se vse to manifestira v glasbi. Nikoli nisva bila take vrste avtorja, da bi lahko pozabila na vse, kar naju obdaja, in skladala abstraktno glasbo. Vedno se to, kar doživljava, pretvarja v najino glasbo. V mejnih stanjih nastaja mejna glasba. 

Občutke torej pretvorita v glasbo, jih po svoje uglas(b)ita. Čustveno se odzivata na odklone, ki smo jim priča. Ali ne gre za zelo nevarno početje, saj okolici pokažeš, kje si ranljiv?

Boris: Res je, gre za nevarno početje, a drugače ne gre. Premalo se ukvarjamo s psihičnimi vidiki našega življenja, neradi se soočimo z njimi, raje jih odrivamo na stran. To je napačno, celo nevarno početje. Več bi morali govoriti o tem. Odnos do občutij, psiholoških odklonov v družbi je še vedno prevelik tabu. Ko bomo enkrat preanalizirali početje največjih norcev, ko bomo spoznali, kaj jih je pripeljalo do njihovih dejanj, bomo nemalo presenečeni. Morda se bomo v marsičem prepoznali. Smo namreč veliki egoisti, postavljeni v egoističen sistem. Sodelovanja in solidarnosti je vse manj, vedno več je polarizacije in radikalizacije. Norost tako postane neke vrste terapija. Nekateri to počnemo skozi glasbo, drugi zapadejo v depresijo in alkoholizem, tretji se zatečejo v politični radikalizem. Najbolj osnoven simptom, da je nekaj hudo narobe, je klimatska kriza. Če samo pomislimo, da moramo ljudje sestankovati, da bi se izognili samouničenju, pove dovolj, kako globoko smo zabredli. 

O tem sta spregovorila že pred dobrim letom s pesmijo in videom A Moment's Song. Kakšen je bil odziv na perečo tematiko, se je kdo premaknil?

Boris: Nekdo je nekoč rekel, da znorimo kolektivno, ozdravimo pa individualno, eden po eden. Posameznika lahko zelo dobro nagovoriš, v najinem primeru z glasbo, in ga pripraviš do tega, da začne razmišljati. Ne drznem pa si domišljati, da glasba lahko konkretno spremeni družbo, te iluzije nimam. Rad bi verjel, da lahko, a v svojem prepričanju in po izkušnjah ne bi zašel tako daleč. 

Mnogi smo prepričani, da je ekološka problematika osnovni problem vsega, kar se danes dogaja s civilizacijo. 

Boris: Z naravo smo povsem izgubili stik. Obnašamo se, kot da smo njej nadrejeni in ne obratno. In s takšnim obnašanjem, če bomo tako nadaljevali, sami sebi uničujemo prihodnost. Prepričan sem, da nas v kratkem čakajo zelo resni problemi. Naj navedem samo en primer: živimo v svetu, kjer Združeni narodi opozorijo, da nas čaka družbeni kolaps, pa novica komaj najde pot v medije. Sam sem jo odkril po naključju. Nekaj, kar bi moralo biti na prvi strani, je v majhnem tisku skrito nekje v notranjosti med poplavo neumnosti. To veliko pove o našem odnosu do narave in ljudi. Nekoč sem poslušal Indijance, ki so razlagali, da se jim zdijo Zahodnjaki hecni, ker živijo v prepričanju, da lahko živijo ločeno od narave. Kar je po eni strani celo res, če pogledaš vse pogoje, ki jih na obli potrebujemo za življenje, od pravega temperaturnega razpona, sončne svetlobe, količine kisika … Veliko pogojev mora biti izpolnjenih, da lahko normalno operiramo, zdaj pa smo v procesu dobesednega vojskovanja s temi pogoji. Uničujemo raj in se porivamo v pekel. 

Ali na področju okoljske krize verjameta v konkretne sistemske rešitve?

Boris: Sposobni smo, znanje imamo, ne zdi pa se mi, da obstaja volja. Ljudje smo izjemna vrsta, ko se spravimo nekaj ustvarjati, lahko naredimo izjemne stvari, na žalost pa so med nami takšni, ki to zavirajo ali nas odpeljejo v povsem nasprotno smer. Ti ljudje imajo veliko sredstev, s katerimi lahko poskrbijo, da se nujni procesi popolnoma zaustavijo. Problem nastane, ko ljudje ne verjamejo v možnosti za rešitev. Delujejo jim kot znanstvena fantastika. Po svoje jih razumem, da raje pogledano stran, vendar s tem problemi ne bodo izginili.  

Primož: Prevelika koncentracija denarja na enem mestu je glavni vir težav na našem planetu.   

Ali se je vajin odnos v razmerju do okolice kaj spremenil v zadnjem času? Vemo, da raje odmaknjeno ustvarjata in manj koncertirata ali kakorkoli nastopata med ljudmi.

Boris: Mešane občutke imam. Med epidemijo sem se navzel občutka, da sem zelo dobro učvrščen za takšne razmere, saj sem, oba sva, po naravi introvert. Nikoli nisva imela problema s samoto, to, da bivava v kleti in snemava glasbo. Vendar sem v kratkem času začutil, da zadeve le niso tako enostavne. Da sem družbeno bitje, da pogrešam koncerte – pred in med katerimi imava tremo – in občasen stik z ljudmi. Priznam, da se zgodijo tudi trenutki, ko na koncertih prebijeva tremo in začneva uživati.  

Skratka, v srednjih letih sta se na novo spoznala. 

Boris: Točno tako, zahvala gre covidu. 

Povedala sta tudi že, da je vajin ustvarjalni proces procesiranje kaosa. Je ta kaos po novem drugačen?

Boris: Kaos kot tak se nenehno spreminja in ravno zato je zanimiv. In znova smo pri ironiji: glasba je na neki način kaos, urejanje kaosa in oblikovanje zvoka. Če ne bi imela glasbe, tega urejevalnika kaosa, bi bila neprimerno nesrečnejša.

Primož: Ena glavnih težav pri ustvarjanju je, kako iz kaosa narediti nek red. Vseeno se ne morem znebiti občutka, da se, ne glede na povedano, v kaosu ne znajdeva najbolje.   

Boris: Ne razumem pa, kako lahko pišeš za množice. Da razmišljaš o okusu množic? Takšno razmišljanje me kot ustvarjalca paralizira. Vsak umetnik mora izhajati iz sebe, to je edini način, da se ravnaš po lastnih kriterijih. Če si sam zadovoljen z ustvarjenim, sem prepričan, da bodo do določene mere tudi drugi. Recept za neumnost je, če začneš upoštevati okus množic, želje založb – to je recept za polomijo.

Primož: V tem je ena glavnih težav Hollywooda, saj morajo biti filmi primerni za vse segmente družbe. V proces ustvarjanja se vtika ogromno ljudi, s čimer se izgublja avtorski vnos. Posledično ni več velikih filmskih avtorjev, in tudi v glasbi jih je na žalost vedno manj. V zadnjem času sem se zato vedno bolj umikal v preteklost in odkrival filmske klasike. Kar napade tesnobe sem dobil, ko sem videl, kakšno glasbeno, filmsko in literarno zakladnico imamo in kakšno je moje nepoznavanje. Koliko še moram odkriti v življenju, a je tako malo časa na voljo. Po eni strani je zato celo dobro, da današnji čas ne nudi več nekih velikih presežkov.

Ob poslušanju vajine glasbe od Vaina dalje, še zlasti v zadnjem desetletju, se pojavlja vtis, da živita v vzporednem svetu, ki ne pozna klasičnega koncepta časa. 

Boris: Najina glasba je zelo zaznamovana z vplivi, ki so naju zaznamovali. Ne morem reči, da je zunaj časa, saj točno veva, od kje kaj izvira. 

Primož: Najina velika želja je, da bi posnela brezčasni album, tak, da ga težko umestiš v neko obdobje. Zato sva se po sodelovanju s Tomažem Pandurjem odpovedala perkusijam oziroma ritmu. Spoznala sva namreč, da se od vseh stvari v glasbi ritem najslabše stara, te najbolj umesti v neki prostor in čas. Če hočeš to preseči, je glasba brez ritma najboljša pot. 

Ali sta med pripravo novega albuma, koncerta in vsega zraven spregledala, da letos praznujeta tridesetletnico skupne umetniške poti (1992–2022)? Načrtno zamolčano ali pa nekje v sebi premlevata to dejstvo?

Boris: Ignorirava! Strah me je vsakršnih obletnic, saj se zaveš, koliko bližje si se odkotalil h grobu. Takšne zadeve se mi ne zdijo razlog za proslave, bolj za žalostno opijanje. 

Kako razmišljata o umetniškem razvoju skupine Silence v etiki in estetiki? Nenazadnje sta začela kot tribute to Depeche Mode.

Boris: Na začetku imajo tvoji idoli ogromen vpliv na tvoje ustvarjanje. Med zorenjem pa se začne počasi oblikovati tvoj osebni izraz. Vestno moraš delati na tem, da ga prebudiš in izoblikuješ, da v ustvarjalnem nadaljevanju lahko narediš premik k sebi ali vase.  

Kako potem (po)doživljaš iskreni odziv OMD-ejevca Andyja McCluskeyja, ki se je navdušil nad ploščki, ki si mu jih podaril?

Boris: To je povsem nadrealna izkušnja. Noro, da se idol iz otroštva navdušuje nad tvojim glasbenim ustvarjanjem. V tem pogledu sva imela srečo, saj dolga leta sodelujeva tudi s skupino Laibach, ki je v vseh pogledih najboljši in najbolj zanimiv delodajalec, kar jih lahko dobiš. Jani Novak je edini človek na svetu, ki te lahko pokliče s povabilom v Pjongjang. Najprej seveda ne veš, ali gre za štos ali zares. Hladnik vse do odhoda ni verjel, da bomo zares šli.  

Primož: Mimogrede, moja prva avdiokaseta je bila Opus Dei od Laibacha. 

Kako sodelujeta znotraj skupine, razvrščata glasbo za solistične projekte in za potrebe gledališča ali filma?

Boris: Izvor je skupen; vse, kar posnameva za teater ali film, pozneje preposlušava in zadeve, ki so nama najbolj všeč, prirediva za album. 

Primož: Najina glasba kroži in se vzajemno oplaja. Posnetki, ki so narejeni za album, lahko kasneje postanejo del filma ali gledališke predstave ali obratno. Takšno izhodišče nama ugaja, saj se material nabira in imava tako možnost izbire – best off se potem realizira kot album. Sva kot banka. Ljudje, ki se ukvarjajo z reklamami, lahko mirne duše pridejo do naju, saj imava v arhivu že posneto glasbo za vse priložnosti. 

Kakšen odnos imata danes do albumov iz devetdesetih, Ma non troppo in Unlike a Virgin? Ali sta vama še blizu?

Boris: Poslušava jih ravno ne, čeprav se mi določene stvari zdijo presenetljivo dobre še danes. Albuma sta polna otroškega entuziazma, ki nama je omogočil, da sva dosegla nekatera stvari, ki so dejansko fascinantne, saj sva konkretno presegla lastne zmožnosti v tistem času. 

Ali v prihodnosti, po vseh izkušnjah v zadnjem času, lahko pričakujemo večjo dostopnost z vajine strani? Ali pa je ta nedostopnost del skrbno načrtovane igre?

Boris: Živimo v svetu, kjer družabna omrežja lahko pogrizejo človeka zaradi ene same napačne izjave. Zato si ne želim takšne vloge, kjer bi bil blazno na očeh javnosti. Bolj nama je všeč vloga pod radarjem; da si prisoten, delaš in realiziraš projekt, ko imaš kaj povedati, potem pa se vrneš v svoj svet. Po naravi sva opazovalca: rada se usedeva in opazujeva ljudi, kaj počnejo, in tu nama anonimnost zelo pomaga. Rada imava, da sva nevidna.  

Primož: Eden najlepših trenutkov v zadnjem času je bil, ko sva se pripravljala za koncert in je zunaj deževalo. Boris je odprl okno in celo vajo sva izvedla ob odprtem oknu in šumenju dežja. To je najlepši mehurček, to je najin svet.