V območju glasbenega svetovljanstva

Hm, neverjetno, a ravno v trenutku, ko sem odpiral dokument za recenzijo novega albuma Petra Lovšina, me je prestregla elektronska pošta, da je Lovšinov prihajajoči »veliki« koncert razprodan. Pohvalno, vsekakor si to zasluži, četudi v Cankarjevem domu. Pričujoči cinizem ni naključen, temveč refleks vse prepogostih – tudi zlonamernih – interpretacij, ki na Perota gledajo izključno s fokusom na Pankrtih. Zakaj je tako, ni treba posebej razčlenjevati, a skrajni čas bi že bil, da na njegove solistične izpade pogledamo ločeno, zlasti kadar med nas pošlje album, ki stoji. In Območje medveda je takšen album. Čeprav nimam vpogleda v njegovo zbrano diskografijo in se ne morem povsem zanesti na svoj luknjasti spomin, je do tega trenutka njegovim projektom vedno nekaj malega zmanjkalo (ali pa je bilo nečesa preveč), a jubilejni deseti album temu kljubuje že sedaj. Dlak v jajcu pa tudi ne bomo iskali. 

Območje medveda je dovršen album, kot pristaja letom in statusu, ki ga Peter Lovšin uživa v našem prostoru.

V Območju medveda, ki se razteza na 20.273 km2, Petra Lovšina še vedno zanimajo iste (naj) tri stvari: hedonizem, umetnost in aktivizem. Vsi ti elementi so sprocesirani skozi elementarno vizuro rock & rolla, ki pa vseeno prej kot v neprilagojeni starosti črpa iz udobne zrelosti. Pero namreč ne pretirava ter na ta način postavlja na laž zlobne jezike, ki nanj gledajo kot na starega prdca. Po drugi strani pa ne popušča in ohranja nekaj punkerskega etosa, s čimer daje odkrito vedeti, da mu ni vseeno. A tisto, kar največ šteje, je, da Lovšin izhaja čisto in zgolj iz sebe. Ne drži se strogo »predpisane« ali pričakovane linije, temveč izkazuje ljubezen do glasbe z različnim predznakom. Temu primerno je raznovrsten album Območje medveda, ki ga po slišanem lahko umestimo v kategorijo »Peter Lovšin v komunikaciji z muzikami, ki so mu v danem trenutku zadišale«. Album se odpre z obteženimi blues-rockovskimi toni (Preden pade mrak), ki jih vmes reže »zoprna«, malodane shizofrena trobilna sekcija, da bi s pesmijo (To ni več) Slovenija spomnil na poznejše pankrtske dni, tam nekje iz obdobja albuma Pesmi sprave (1985). Prav s tem songom odlično ponazori »največje« dosežke tranzicije oziroma razprodaje vsega, s čimer smo se v času osamosvajanja postavljali pred drugimi: »A maš kdaj občutek, da so ti lagal, da so tvoje sanje zaigral,« je danes pogosto vprašanje razvrednotenega človeka. Na socialno noto, sicer iz nekoliko drugega zornega kota in v skritih podtonih, zaigra tudi skladba Ko gre vse k vragu, medtem ko Junak odpora odkrito kliče po neke vrste stoiku, ki se ne bo dal ter predal, pač pa bo na koncu stvari spravil v red. Lovšin si ne zatiska oči pred zatečeno sivino in zna brati med vrsticami, zato ne verjame lažni dobrodelnosti v službi kapitalizma. V tem lahko še vedno prepoznamo tistega Perota, ki je nekoč pozival k totalni revoluciji. Ta bi tudi danes prišla prav, le parole bi bilo treba zamenjati in osvežiti vrste. Na dobri poti se mu tako pridružijo Prismojeni profesorji bluesa, medtem ko je z Big Foot Mamo pogledal v vzvratno ogledalo in se soočil z obžalovanjem za izgubljenimi ljubeznimi (Ti lahko). Tovrstna tematika je bila Lovšinu v fazi solistične kariere vedno blizu, od trenutnega navdiha pa je odvisno, na kakšen način jo vsakič ubesedi. Pesem Taka taka je prepojena s karibskimi ritmi, geografsko ji je blizu skladba Na tak način. Album Območje medveda se konča prav po Lovšinovsko, malce regresivno in eskapistično, a v prijetnem ljudsko rockovskem napevu Trije grozdeki in z verzom: »… tam bom gledal ljubco, kako se z grozdeki igra, en grozdek da v usta, drug na popeka, tretji čaka doli samo na naju dva«. 

Območje medveda je dovršen album, kot pristaja letom in statusu, ki ga Peter Lovšin uživa v našem prostoru. Na trenutke je resda nekoliko porumenel, a še vedno dovolj svež, za kar je zaslužno tudi izpiljeno producentsko uho Žareta Paka. Peter z njim ne beži od odgovornosti, ki jo ima predvsem do sebe, niti se z njim ne (s)pogleduje v smeri salonskega pevca, četudi ga bom vedno raje poslušal v kakšnem kulturnem domu v predmestju, zatohlem pajzlu ali Delavskem domu v Kranju. Celo na veselici! Deseti samostojni album na štirideset let podlage – to ni slabo! In zdaj smo seveda v pričakovanju oktobrskega poga za odpisano generacijo v Stožicah, s katerim bo obeležil štiridesetletnico matičnega benda.